Glasbenica je na odru Eme doživela že vse, razen zmage: grenko(sladko?) drugo mesto s pesmijo Zakaj in leta 2001 solidno peto mesto s pesmijo Sonce v očeh. Vse njene pesmi so postale del njenega koncertnega repertoarja, katerega preigrava še danes. "Veter z juga se je nato vrtel po radijskih postajah in še danes ga uvrščamo v koncertni repertoar, kjer ga občinstvo skupaj z mano prepeva. Super je, če skladbe preživijo tisti festivalski večer in verjamem – glede na izvajalce – imamo letos veliko možnosti, da bodo preživele prav vse pesmi," je prepričana Kovačeva.

Za tokratni nastop je združila moči z avtorjem glasbe in aranžerjem Raayem. Pod besedilo pa se je podpisala skupaj z lanskoletno slovensko predstavnico na Evroviziji Hannah Mancini in besedilopisko Tino Piš. "Namen ni bila EMA, temveč pesem. Raay mi je dal v posluh skladbo. Tako, čisto na prvo žogo sem sprejela sodelovanje. Pesem se me je takoj dotaknila, in to je dober znak," je pojasnila glasbenica, ki se na oder znova vrača s flavto.

Cel pogovor z njo si lahko preberete spodaj.

Tinkara, četrtič še vračate na Emo. Kaj je tokrat prevesilo jeziček na tehtnici, da ste se odločili znova preizkusiti na izboru?
Najprej me je spodbudila lanska zmaga na Melodijah morja in sonca, ko sem ugotovila, da festivali spet dobivajo nazaj svojo dušo. To pomeni, da se na njih prijavi vedno več izvajalcev, ki tudi drugače ustvarjajo na slovenskem glasbenem prizorišču in da nastop ni več sam sebi namen. Letos pa sem tako ali drugače pripravljala singel, ki sem ga želela poslati na radijske postaje in glede na to, da je Ema dobra izložba, sem se odločila, da s prijavo in nastopom pesmi pomagam, da jo sliši čim več ljudi.

V enem izmed svojih intervjujev – v okviru promocije albuma Rastemo - ste dejali, da Tinkare "z začetka ni več in je tudi ne več ne bo".
(Smeh) Najboljše je, ko slišim kakšne svoje izjave in sodijo v takratni kontekst, zdaj so pa malo smešne (smeh). Vsi se spreminjamo, rastemo, gube se nam delajo na obrazu. To sem izrekla v okviru albuma Rastemo, ker je bila takrat prelomnica v moji glasbeni karieri, ker sem dovolila lovkam producenta Iztoka Turka, da so posegle na mojo glasbeno pot in dodale nekaj elementov elektronske glasbe. To se je nanašalo na to in na dodatno zrelost. Glasbeno še nisem polnoletna, ampak sem zelo blizu. Sploh pa, a ni tako, da se človeška duša vsakih sedem let temeljito prevetri?

Koliko še manjka do polnoletnosti?
Leto (smeh).

Kakšni so spomini na Emo, ko ste prišli na njo s pesmijo Veter z juga?
Ko sem prvič prišla na njo, nisem vedela, kaj se dogaja. Na koncu me tudi ni prizadelo, da sem pristala na predzadnjem mestu in še danes se mi zdi prav 'fino', da je bilo tako, ker je kazalnik, da na festivalu nikoli ne veš, kakšen bo razplet. Veter z juga se je nato vrtel po radijskih postajah in še danes ga uvrščamo v koncertni repertoar, kjer ga občinstvo skupaj z mano prepeva. Super je, če skladbe preživijo tisti festivalski večer in verjamem – glede na izvajalce – imamo letos veliko možnosti, da bodo preživele prav vse pesmi.

Takrat vas je "zgrabila" avtorska ekipa na čelu z Danilom Kocjančičem in vsemi legendami primorskega glasbenega prizorišča. Ko danes gledate nazaj: kakšen privilegij je bil to za mlado izvajalko, da so oni prišli do vas in dali priložnost?
To je bila sreča, splet okoliščin in moje delo na enem mestu. Tako kot pravijo, da si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi. Po drugi strani pa sem jaz pela, odkar vem zase. Že od malega sem vedela, da bo to moj poklic. Ni mi ravno padlo z neba. Drugače pa je super, da so v meni prepoznali talent in mi pomagali pri razvoju. Predvsem pa cenim to, da sem se znašla z njimi v žanru, ki je angažiran ter dopušča avtorstvo in vso ostalo glasbeno ustvarjalnost in svobodo.

Takrat ste zgradili podobo rokerice v Sloveniji, kar je mogoče manjkalo. Tudi v svetovnem merilu.
Poleg pa še flavta. To sta bila dva atributa, ki sta predstavljala neko novost na slovenskem glasbenem prizorišču. Danes je to samoumevno, včasih pa ni bilo.

Kako je potekalo to prebijanje v vašem primeru?
Ne bi rekla, da je bilo prebijanje. Ko slišim besedo prebijanje, se mi zdi, da moraš imeti na ramenih kovček kot Ghostbuster oz. preganjalec duhov iz tiste risanke (smeh) in hodiš gverilsko okoli. Se trudiš. To pa je bilo zelo naravno. Jaz diham glasbo, in super je bilo, da se je zgodil še uspeh in prepoznavnost.

Kaj se je zgodilo s to rokerico čez leta?
Nič kaj takšnega, posebnega, dramatičnega. Sodelovala sem z veliko glasbeniki s celotnega glasbenega prizorišča. Lahko rečem, da sem z vsemi ohranila lep stik, da lahko še naprej ustvarjamo glasbo skupaj. Prišla je zrelost v glasbenem smislu. Ampak po drugi strani se mi ni zgodila tako velika sprememba, da ne bi mogla več peti tistih pesmi, ki sem jih na začetku.

Kakšna je, recimo, danes razlika, ko zapojete Veter z juga, Zakaj? Kako jih danes doživljate?
Je kar nekaj skladb v mojem repertoarju, ki jih lahko zapojem z enakim žarom, kot da jih pojem prvič. Priznam. Ne vseh. Ampak zagotovo prav vse tiste, ki jih uvrščam na svoj koncertni repertoar.

Kako to, da ste se tokrat odločili združiti moči z Raayem?
Spontano. Namen ni bila EMA, temveč pesem. Raay mi je dal v posluh skladbo. Tako, čisto na prvo žogo sem sprejela sodelovanje. Pesem se me je takoj dotaknila in to je dober znak.

Kaj lahko poveste o njej?
Ne smemo veliko (smeh). Je angažirana. Govori o današnjem stanju duha in ima v primerjavi s skladbo Mars in Venera več festivalskih atributov.

Kakšna je sama melodija?
Spogleduje se z moderno produkcijo. V njej igram flavto in razmišljam v krogih; neskončnih zamahih skozi vesolje in samo sebe. Z mano na odru bodo moja skupina in spremljevalni vokalistki Manca Špik in Nika Zorjan. Zelo sem vesela, da sta sprejeli sodelovanje. Tudi njima je skladba všeč, jaz pa popolnoma verjamem v to ekipo.

Za vsem je še svež spomin, kako ste lani slavili na Melodijah morja in sonca, čeprav se spomnim, ko se je vrnil festival leta 2009, ste sami nastopili v šov programu in se še niste videli med tekmovalci, vsaj tako ste takrat dejali za MMC. Kaj je potem spremenilo vaš pogled?
Ja, spet te moje izjave (smeh). Rekla sem tudi, da nikoli več ne grem na festivale. Glede samega MMS-ja mi je všeč, da ga je vzel v roke glasbenik. To je ključno, ker festival ne sme biti sam sebi namen ali modna revija "novih upov". Večina skladb, ki gre na festivale – ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini -, so takšne, da jih zapojejo na festivalski večer in potem nimajo več smisla. V zadnjem času pa se skladbe spet vrtijo naprej po radijskih postajah in obstajajo. Je pa spet tako: če je skladba dobra, je dobra. Če je njen namen, da je dobra na samem festivalu, v redu. Tudi če je samo dobra na tisti večer, je tudi že opravila svoje poslanstvo. Pomembno je, da premakne nekaj v občinstvu – da pusti neki vtis, da nekomu z njo daš misliti, mu nakažeš neko pot, ki bi jo sam tistega večera sicer zgrešil(smeh) ...

Tokrat bo glas ljudstva edini sodnik. Pogrešate morda vložek strokovne žirije?
To je dobra formula - vem, da so z leti spreminjali različne kombinacije, ampak na koncu je vseeno. Nekdo pač zmaga. Béla Bartók je nekje zapisal, da je tekmovanje za konje, ne pa za umetnike. Ker glasba ni šport in glasbeniki nismo konji in kobile, se je težko postaviti na start in drveti proti cilju. Kljub temu pa, kaj je pomembno? Da se na sam festival ne uvrstijo skladbe, ki ne dosegajo vsaj osnovnih žanrskih smernic. Torej, da med sabo ne tekmuje narodno-zabavna glasba, rock, fank in džez, ampak da se omejimo v 'mainstreamu'. In če gre skozi to rešeto, za kar imam občutek, da je letos šlo, je čisto vseeno, kdo na koncu »zmaga«. Skladba in izvajalec, ki bo slavil, bo zagotovo dober.

Koliko ste spremljali Evrovizijo v zadnjih letih?
Spremljam jo spontano. Če jo ujamem, če ujame ona mene. Tako ali drugače pa so te pesmi nekaj časa v skupnem oblaku, dokler ne pride novo sonce (smeh).

Koliko ste zadovoljni, kaj se je zgodilo z njo in v kar se je spremenila?
Evrovizija je mogoče postala celo manj tehtna, kot bo letošnja Ema. Ta bi lahko bila za zgled. Evrovizija je bolj televizijski šov – izložba, ki jo organizatorji in izvajalci premalo znajo prepoznati, da bi lahko bil to en dober reklamni pano, ki ti lahko v prihodnosti odpre priložnosti za kakšen koncert v tujini ali kakšno diskografsko izdajo. V zakulisju Evrosonga bi morala biti tisti teden bitka lobiranj, kdo bo koga kam povabil, s kom sodeloval. Pa ni take klime. Vsak se skorajda briga zase in premalo je postavljenih takih zaodrskih mehanizmov, ki bi lahko bili realna odskočna deska ali novo sodelovanje za nekega glasbenika. Predvsem je Eurosong danes kot televizijski šov. Angleži gledajo nanj celo kot na neki komični dogodek, Švicarji kot priložnost za preizkušanje novih tehnoloških in televizijskih presežkov … Škoda, da je premalo "song" in preveč "fashion", "circus" ali "TV-šov". In škoda, ker je preveč "evro", v smislu, da se tisti glasovi na koncu – in tega se res Slovenci premalokrat zavedajo -, porazdelijo med države, ki so si medsebojno všeč ali so sosede prijateljice ali pa ki s političnega vidika sodelujejo in seveda to nima nobene zveze z glasbo. Lahko si kdor koli. Lahko gre na Eurosong tekmovat Adele s skladbo Skyfall, ampak če njena matična država ni v dobrih odnosih s Hrvaško, ji ta ne bo dala 12 točk.

Kakšne so še vaše ambicije po nastopih v tujih državah? Rastemo je bil približek, s katerim bi lahko šli po državah nekdanje Jugoslavije …
Jaz ustvarjam svojo glasbo. V preteklosti, ko sem bila še mlajša, sem se veliko ukvarjala s promocijo svoje glasbe v Italiji. Zdaj so se časi spremenili. Zdaj ustvarjam v Sloveniji in vmes kdaj sprejmem kakšno lepo povabilo, ki je posledica mojega preteklega dela. Negujem stike s svojimi italijanskimi partnerji in sodelavci. V naslednjem letu bom tako izdala album v italijanščini. Kar se tiče nastopanja po drugih državah ... To za Slovenca zahteva veliko dela. Govorimo o velikih ekipah in zagonskih stroških. Na žalost si tega glasbenik v Sloveniji ne more privoščiti, razen če nima bogatih staršev ali pa je denar podedoval (smeh). Nimamo dovolj kritične mase, ki bi bila dovolj za osnovni kapital in naložbo na tujih trgih. Moramo si priznati, da to, da napišeš eno izjemno skladbo in že s skladbo samo po sebi zasloviš, to ne obstaja. Danes je potrebno veliko promocije, dela in močnih ekip, ki stojijo za tabo kot izvajalcem.

Če bi bilo dovoljeno na Emi, da lahko pojete v italijanščini, bi kdaj zapeli?
Za to pesem imam besedilo tudi v italijanščini. Zanimivo je pesem preverjati v različnih jezikih. Najbrž ga bom posnela, ampak ga ne bom izvajala na Emi. Ostala bom na slovenščini in tudi angleščini.

Če ste lani spremljali italijanskega predstavnika Marca Mengonija, ste lahko videli, da je prepričal Evropo z minimalistično predstavo in vokalom. Je to dokaz, da se lahko uspe tudi brez "šova"?
Lepo, da so se Italijani odločili za vrnitev na Evrovizijo, glede na to, da je San Remo obstajal pred njo in so ga kopirali. Na žalost niso kopirali, da se igra v živo … Ampak, ja … Mislim, da je on dosegel najboljšo kombinacijo vsega: iskrenosti v glasbi in da je pomembno besedilo, sama skladba, sporočilo in on kot izvajalec. Če to stoji, potem lahko mirno spiš, tudi če dobiš nič točk.

Tretjič se boste srečali s skupino Nude.
Super, glede na to, da so bili prav oni tista skupina, s katero sem čisto na začetku svoje glasbene poti – pred 17 leti – igrala na koncertih. Imeli smo skupine koncerte po Sloveniji in skupnega menedžerja (smeh). Nekaj nas drži skupaj ali pa smo preprosto podobno stari (smeh).

Kakšna so pričakovanja za Emo?
Pričakujem, da bomo imeli en lep večer s kolegi glasbeniki, s katerimi se tako ali tako poznamo in vzajemno spoštujemo, in da bo občinstvo sprejelo skladbe za svoje, da se bodo že naslednji dan začele predvajati na njihovih predvajalnikih glasbe in da bodo prav tako radijski uredniki zavohali, ko bo zadišalo po novih radijskih uspešnicah. Mogoče je to en lep nov začetek na slovenskem glasbenem prizorišču: nove uglasbene zgodbe, nastale v koprodukciji vseh členov verige - izvajalci, producenti, avtorji, glasbeni uredniki, mediji in s skupnimi močmi in združeno energijo bomo znali pričarati lep večer za televizijske gledalce in jih obenem prijetno presenetiti tam, kjer bodo najmanj pričakovali.