Slovenska glasbena skupina Babooni je nastala leta 2020. Še leta 2022, ko so izdali prvi album Kjer se svet konča, so bili v malce drugačni zasedbi, kot so zdaj. Danes so pod imenom Babooni združeni Aleksander Breznikar (kitara in vokal), Miha Gradišnik (bobni), Jernej Lah (klaviature in vokal), Lovro Leskovar (kitara) in Oskar Šonc (baskitara).

V zadnjih štirih letih naj bi veliko gradili medsebojni prijateljski odnos, ki je zanje prioriteten. "V prvi vrsti smo prijatelji," je za MMC zatrdil Breznikar, ki je tudi povedal, da se pod vse izdelke podpišejo vsi člani. Po svojem prvencu so se lotili izdaje treh singlov, med drugim so junija izdali skladbo Plavam, s katero so napovedali začetek poletja. Njihov cilj je izdati še kakšen album, saj jim je "všeč predstaviti kak koncept, povedati širšo zgodbo in več pogledov na neko situacijo opisati z več pesmimi", a ne v bližnji prihodnosti – trenutno se posvečajo izdajam singlov.

"Vsak prinese nekaj svojega k zvoku – če bi katerega koli člana zamenjali, bi vse zvenelo drugače," pravi Lah in dodaja, da vsi rastejo kot glasbeniki, vseeno pa neka rdeča nit ostaja, le vedno več "okraskov" ima. Breznikar je sicer poudaril, da s tem, kar delajo zdaj, vedno bolj prihajajo do svojega zvoka.

Več si preberite v spodnjem pogovoru.

Nastali ste leta 2020, v času pandemije covida-19? Kako gledate na svoje glasbeno popotovanje v zadnjih štirih letih, torej od začetka pa do zdaj?
Aleksander: Takrat smo bili malo drugačna zasedba – ene poti se srečajo, druge se razidejo in najprej smo se iskali. Kot prijatelji smo zelo zrasli in se zbližali, veliko smo se trudili za ta odnos, kar je za nas pravzaprav prioriteta. Ko smo dobili Lovra in nato še Oskarja, smo res postali taka “klapca”. Vsega imamo dovolj – neke resnosti, pa tudi “špasa”. Tako smo se tudi glasbeno ujeli. Veliko časa smo že igrali v različnih zasedbah, a nobeden izmed nas še ni imel nekih izdelkov. Zato smo rekli, da moramo za vsako ceno izdati album, da lahko nekaj, kar delamo, poslušamo mi, naši bližnji in kdor koli nas posluša.
Jernej: Vedno smo rekli, da naslednje poletje pa bomo izdali album, a se ga nikoli nismo dejansko lotili.
Aleksander: To je bila največja sprememba – da smo dobili to miselnost, da posnamemo album in ga potem predstavimo na koncertih.

Ste se dobro počutili potem, ko ste leta 2022 dejansko izdali prvi album?
Vsi: Da.
Aleksander: Takrat smo v prostorih Študentskega kluba Groš v Grosuplju naredili zabavo ob izdaji albuma – čeprav to ni naš rodni kraj, smo se z njimi lepo povezali. Tam nismo igrali v živo, ampak predvajali pesmi, ker smo želeli, da se vmes tudi pogovarjamo. Ko smo stali, smo zares čutili velik ponos. Čeprav raven albuma ni vesoljska, se mi zdi, da je bilo za prvi album čisto v redu.

Jernej: V nekem trenutku moraš stvar izdati, če ne, lahko ves čas nekaj popravljaš.
Miha: Težko je biti neperfekcionist.
Aleksander: Ne smeš biti čisti perfekcionist, ker potem nikoli nisi zadovoljen.

Vmes se je torej zasedba malce spremenila. Kako je menjava članov vplivala na samo dinamiko Baboonov?
Miha: Na bolje je šlo.
Lovro: Odkar je prišel Oskar, smo se res našli in ujeli.
Aleksander: Oskar je prišel po albumu, nam je pa zelo manjkal. Z njim smo dobili še več novega zagona za nove projekte – ko pride nekdo na novo, ima skoraj tako otroško energijo. Zato zdaj spet malo snemamo glasbo, kolikor čas, energija in finance dopuščajo.

Glede na to, da vas je pet – kako usklajujete obveznosti?
Jernej: Zadnje čase je to kar težava, ker imamo službe na različnih koncih.
Lovro: Malo tudi prehajamo iz študentskega obdobja. Ampak gre – vsi imamo voljo, nobenemu ni težava dati kakšno stvar na stran, zato da se lahko dobimo in delamo glasbo.
Aleksander: Največji izziv ni časovna stiska, ampak razpršenost – delno smo v Mariboru in Ljubljani, delno v Velenju ... Tako nas skupaj vlečejo samo tisti konci tedna ali pa ko smo vsi prosti. Vzamemo si tudi dopust, da gremo skupaj kam. Družina basista Oskarja ima “vikend “ pod Roglo, kamor se zapremo za nekaj dni. Tam se imamo vedno zelo dobro.

Dejali ste, da člani poslušate različno glasbo, drug od drugega se učite. Kako rešujete morebitna umetniška nestrinjanja?
Miha: Seveda pride do nestrinjanj, vendar se mi zdi, da vedno najdemo skupno pot, kompromis, da je vsem v redu, da čim bolj vsem ustrežemo.
Jernej: Na koncu se malce prilagodiš. Sicer pa – če je ideja res dobra, potem običajno vsem ugaja.
Lovro: Poskrbimo, da vsak da del sebe v glasbo. Vseeno ne igram bobnov in tako ne bom pametoval Mihi. Smo strpni, do zdaj ni bilo nekih hudih trenj.
Aleksander: Zdi se mi tudi, da nobenega ne “tepe ego”. Nihče ne bo vsiljeval svojih idej, vsak bo sprejel ideje drugih. Naš cilj je narediti nekaj, kar je dejansko dobro. Pod vse smo tudi vsi podpisani.

Vse še vedno izdajate v samozaložbi. Kako je to?
Miha: Kaotično.
Lovro: Udari po žepu.
Aleksander: Drago je. Ustvarjamo bolj kot ne sami. Se mi pa zdi, da sama izdaja v tem času ni več toliko zahtevna in težavna, ker obstaja veliko distributerjev. Tudi proces snemanja ni tako težek, če imaš dobrega producenta, ki te usmerja skozi proces snemanja. Večji izziv je poslušanost – glasbo razširiti med ljudi, da bi ta prišla do več ušes in videospoti do več oči.

Je še vedno pomembno izdajati albume, ali se je bolje osrediniti na single?
Lovro: Rekel bi, da bolj na single. Zdi se mi, da lahko, če imaš en zelo uspešen singel, potem tudi album lažje prodaš. Redkokdo se bo usedel in si vzel eno uro, da preposluša celoten album. Ker je tempo življenja danes tako napet, običajno ljudje v avtomobilu slišijo po radiu pesem, in če jim je všeč, bodo šli pogledat še druge. Je pa album zagotovo zelo pomembna stvar – je izdelek, ki ga lahko dejansko pokažeš.
Jernej: Tako imaš lahko dejansko koncert, na katerem ga predstaviš kot celoto. Je pa album tudi velik finančni zalogaj, veliko denarja gre za to, da se vse lepo posname in uredi.
Aleksander: Opazili smo sicer, da ko izdaš album, je polovica skladb nenadoma pozabljena, ker jih je preveč.

Lovro: Ljudje si izberejo tri ali štiri pesmi, ki so jim najbolj všeč, drugih pa pravzaprav ne poslušajo.
Aleksander: Če imaš na albumu sedem dobrih pesmi in tri odlične, bo tistih sedem manj poslušanih, kot bi bile, če bi bile izdane ločeno. Družba ni več usmerjena v to, da bi poslušala albume, singli so dovolj. Po prvem albumu smo izdali tri single in mislim, da je to kar dobra smer, v kateri bomo nadaljevali. Za vsak singel namreč posebej lahko narediš neki “hype” in si pridobiš občinstvo.

Torej tri nove pesmi še ne napovedujejo novega albuma v bližnji prihodnosti?
Aleksander: Nič ne moremo trditi. Če se bomo odločili, bomo povedali, ampak trenutno ne. Je pa naš cilj zagotovo izdati še kakšen album. Všeč nam je predstaviti neki koncept, da z albumom poveš širšo zgodbo in več pogledov na neko situacijo opišeš z več pesmimi. Ne zdi se nam smiselno, da bi kar tako neke skladbe brezzveze skupaj združili v en album.

Ste se med snemanjem prvega albuma naučili nečesa, kar ste upoštevali pri nastajanju novega materiala?
Lovro: Z Inštituta in akademije za multimedijo v Ljubljani smo dobili ponudbo, da album lahko pri njih posnamemo praktično zastonj, a če nam ga študentje lahko za vajo zmiksajo. Zelo hitro smo ga posneli.
Aleksander: V enem tednu smo posneli okoli sedem pesmi.
Lovro: Zelo smo hvaležni, predvsem Mateju Pečavru, s katerim sodelujemo še danes, da smo dobili to priložnost. Je pa res, da se zdaj za to ne bi odločili.
Miha: Največja težava je bila to, da so na vsaki pesmi delali različni študenti, tako je vsaka skladba imela čisto drugačen zvok.
Lovro: Vzdušje se je razlikovalo, ni bil tak celostni album.
Aleksander: Dobro je, da je na albumu poskrbljeno tudi za tehnični vidik.
Miha: Da ena oseba vse miksa, ker vsak da nekaj svojega.
Jernej: Se mi zdi, da zdaj tudi bolj izbiramo, da gremo snemat na malce višji ravni.
Aleksander: Mislim, da se nam je pogled na glasbo malo spremenil. Na drugačen način bi se lotili snemanja – si res vzeli čas in poskrbeli, da smo vsi zadovoljni z vsako skladbo in je vse tako, kot mora biti.

Rekli ste, da je težko manevrirati med novimi idejami, a obenem ohranjati prepoznavno rdečo nit glasbe, kar je po vaše vseeno čar ustvarjanja glasbe. Je neki pritisk po prvem albumu, da bi ljudje med sabo primerjali pesmi, in morate zato še bolj razširiti svoj zvok, da boste predstavili nekaj novega, a vseeno ostali zvesti nekemu avtentičnemu zvoku?
Lovro: Dobro se mi zdi, da si avtentičen in imaš svoj zvok, po katerem te ljudje, takoj ko slišijo tvojo pesem po radiu, prepoznajo. Takoj ko te primerjajo z večjim bendom, se mi ne zdi dobro, ker potem te vidijo kot ponaredek te skupine.
Jernej: Vsak prinese nekaj svojega k zvoku – če bi katerega koli člana zamenjali, bi vse zvenelo drugače. Vsi rastemo kot glasbeniki – se nečesa novega naučimo in želimo to dodati v glasbo. To je nekaj, kar nas spreminja za naprej. Rdeča nit torej ostaja, a je vedno več nekih okraskov.
Aleksander: Se pa ne obremenjujemo s tem, da bi kdo kar koli preveč primerjal za nazaj. Ker nimamo velikega spektra poslušalcev in tako kritikov, so vsi, ki nas že poslušajo, veseli, ko nekaj izdamo.
Lovro: Res je tudi, da so pesmi na prvem albumu med seboj slogovno različne, da se težko primerjajo.
Aleksander: Zdi se mi, da smo našli dobro smer, v katero gremo. S tem, kar delamo zdaj, prihajamo vedno bolj do nekega svojega zvoka.

Sorodna novica Babooni: Ljudje se preprosto ne odločajo za obisk koncertov skupin, ki jih ne poznajo

Dejali ste, da Slovenija ponuja dovolj priložnosti za glasbenike. Kako je biti del tega novega, mladega vala slovenske glasbene scene, znotraj katerega je veliko medsebojne podpore?
Lovro: Ta ikonični bendi se malo poslavljajo, in mislim, da je zdaj je kar dobra priložnost sploh za mlade skupine.
Aleksander: Zdi se mi, da se tudi mladi bendi radi povezujemo, velikokrat se zgodi, da na koncertih igraš z istimi in vedno je super, ko smo spet skupaj. Mislim tudi, da si nov val, scena novih bendov delimo isto občinstvo – ko imaš neke poslušalce, jih ima hkrati še pet zasedb. Zanimiv in dober občutek je to.
Lovro: Ljudje so tudi začeli dajati več priložnosti mlajšim skupinam, morda iščejo nekaj novega. Predvsem vrnitev 80. in 90. let je v modi, se pozna tudi pri glasbi. Ljudje spet raje poslušajo organsko glasbo, bendi kot spekter glasbe se vrača.
Aleksander: Vzamemo nazaj, kar smo rekli v zadnjem intervjuju za MMC – da se ljudje ne odločajo več za obisk koncertov skupin, ki jih ne poznajo. To se je obrnilo, zdi se mi, da vedno večkrat dajejo priložnost glasbi, ki je ne poznajo.
Lovro: Je pa to odvisno od tega, kje je nastop. V Ljubljani je več takih ljudi, ki gredo na koncert zato, ker se nekaj dogaja, ne glede na to, ali poznajo nastopajoče ali ne, kot v manjših krajih.
Aleksander: Ogromna razlika je in veseli smo, da je vsaj v Ljubljani tako.

Ste mnenja, da bi se morali glasbeniki učiti drug od drugega. Kaj je neka lekcija drugih glasbenikov, ki vas še zdaj spremlja?
Jernej: Ko nam na primer producent med snemanjem svetuje, kako zgraditi pesem, naučeno potem poskusimo tudi na vajah izvesti.
Aleksander: Pomembno je tudi to, da je treba biti to, kar si. “Fejki” se vidijo.

V vse, kar ustvarjate, se trudite vnesti čim več sebe. Kako pa poskrbite, da se ne “izpraznite”?
Jernej: Gremo na vikend na Roglo (smeh). Drugače pa – na vajah ne sme biti naporno. Dobro je, da smo prijatelji in se imamo dobro.
Aleksander: V prvi vrsti smo prijatelji.
Lovro: Pomembno je, da v skupini ni napetosti. Če pride do nesporazuma – kar je redko – se mora takoj pogovoriti, v nasprotnem primeru se samo nekaj kuha. Pomembno je sicer tudi to, da stalno vsak posluša nove izvajalce, ker s tem nastane tok idej, ki jih potem poskušamo vnesti v svojo glasbo.

Prisegate na slovenščino v besedilih, zdi pa se vam, da jo glasbeniki velikokrat ne uporabljajo. Zakaj mislite, da je tako?
Lovro: Ker se je tako lažje približati širšemu občinstvu – Slovenija je vseeno kar majhna.
Aleksander: Ampak to je taka iluzija, ki jo imaš. Spomnim se, ko smo bili stari 15 let in ustanovili srednješolski bend. Ustvarili smo pesem v angleščini, ker smo si želeli biti svetovne zvezde. Prepričani smo bili, da je to najboljša skladba na svetu in da bi jo z lahkoto izdala neka velika svetovna skupina. To je taka utopija, ki si jo zgradiš v glavi. Mislim, da je najbolje, da se izražaš v slovenščini, ker je to naš materni jezik in jo drugače čutimo. Zato prisegamo nanjo. Slovenija je vseeno dovolj velika, slovenščina pa čudovita.
Jernej: Če sem pisal besedila, sem jih v angleščini, mogoče zato, ker sem slovenščino vseeno bolj osebno čutil, pa nisem hotel preveč intimno izpasti. Še zdaj mi je težko pisati v slovenščini.

Junija ste izdali pesem Plavam. Kakšen je bil njen nastanek?
Aleksander: Na našem “svetem” kraju na Rogli. Hoteli smo ustvariti pesem, ki je bila primerna za začetek poletja. Ima poletni zvok, veselo in lahkotno melodijo ter je na prvi posluh tak dobrovoljček – prvič smo v skladbo vključili tudi saksofon, ki je za nas veselo glasbilo. Vseeno pa je, če se posluša besedilo, malce grenka in otožna. Zanimiv kontrast je to. Otožnemu besedilu smo nadeli masko.

Pred tem ste izdali tudi Enkrat bo v redu.
Aleksander: Ta je pa popolnoma drugačna pesem, pri njej smo eksperimentirali v čisto drugem žanru. Prvič smo se odločili tudi za sodelovanje pri skladbi – povabili smo prijateljico Jeno – ki je lepo začinila vse.

Obe pesmi sta pospremila tudi videospota. Menite, da videospoti imajo dodnano vrednost in prispeva k poslušanosti?
Aleksander: Da.
Jernej: Novo pesem, ki je opremljena z videom, lahko še bolje izdaš kot singel.
Aleksander: Čeprav veliko ljudi uporablja platforme za pretočno predvajanje, se mi zdi, da je mnogim lažje klikniti na povezavo do YouTuba in raje pesem poslušajo tam. V primeru Plavam se glavnemu liku, ki ga igra Matic Dokler, dogajajo nelagodne stvari, ki pa jih vse spremeni v nekaj dobrega. S pesmijo in videospotom smo želeli prikazati, da negativne stvari lahko z lepo melodijo omilimo in pride do neke lepe celote.
Jernej: Skozi proces snemanja videospota pri jezeru v zapuščenem kamnolomu pri Škofljici je nastala “luštna” slika, vsi smo bili presenečeni.
Aleksander: Pri Enkrat bo v redu je samo video, kako igramo. To je bil skoraj posnetek v živo, a smo ga ponekod na koncu popravili. V tem primeru pri videu ni neke zgodbe.

Za vami je že kar nekaj koncertov, bili ste tudi predskupina Big Foot Mame in LPS, bili ste tudi del Lenta in nastopili v Orto baru. Kako pomembno je, da občinstvo “blagoslovi” vašo glasbo? Kako je, ko vidite, da nekdo “zavajba” z vašo glasbo?
Aleksander: Takrat, ko smo v Cvetličarni igrali pred LPS, ki so imeli predstavitev albuma in s katerimi smo dobri prijatelji, je bilo nepopisno. Prišli smo kot predskupina, vedeli smo, da ljudje niso prišli poslušat nas, vseeno pa je bilo neverjetno, kako so “zavajbali”. Imaš občutek, da morda pa so tam vseeno zaradi tebe. Čutiš neko hvaležnost, ponos – gledaš člane in si misliš: “Kakšni carji smo!” (smeh). Lepo je predvsem, če ti po koncertu kdo napiše, da smo bili dobri in nas zdaj po novem poslušajo.
Miha: Dobiš zagon. Dober občutek je, ko se nekako ves vložen trud in čas nekako povrne v tej obliki.
Lovro: Na koncert smo res šli brez pričakovanj. Nismo pričakovali polne dvorane, pa so bile tri četrtine Cvetličarne zapolnjene. Že od prve pesmi so “vajbali”, in to je bilo res vrhunsko!

Katero bi bilo torej vaše sanjsko prizorišče?
Jernej: Stanežiče.
Lovro: Madison Square Garden (smeh). Trenutno merimo na Slovenijo, sam bi si zelo želel igrati pred razprodanimi Križankami. To bi bilo ikonično.
Miha: Zagotovo to.
Aleksander: To bi bilo kar kul.

Kaj bi s svojo glasbo radi dali poslušalcem?
Lovro: To, da se poistoveti z našimi besedili, neko zadovoljstvo, ki ga človek dobi, ko posluša glasbo.
Miha: Da se najde v pesmih.
Lovro: To, da se nekdo, ki mu je težko v življenju, uleže in si zavrti našo glasbo.
Jernej: Po drugi strani pa, da pride na koncert in tam pleše ...
Aleksander: ... in se sprosti. Rekel bi, da sta nastopanje in izdajanje glasbe dva različna in ločena spektra stvari, ki jih ponujaš kot glasbenik. Kaj lahko daš na koncertu, je ena stvar, druga pa je, kaj lahko daš samo skozi poslušanje glasbe. Velikokrat sem se spraševal, ali smo bend, ki je usmerjen v nastope ali v izdajanje glasbe – ne vem, kaj smo. Po eni strani želimo, da se ljudje na koncertih sprostijo, pozabijo na slabo energijo ter tam samo živijo v trenutku, po drugi pa bi si enako želeli, da tudi ko poslušajo našo glasbo, pozabijo slabe trenutke in se poistovetijo z našimi pesmimi.

Ima tako ustvarjanje glasbe kot tudi snemanje in koncertiranje svoj čar, ali vam je kateri izmed procesov ljubši?
Lovro: Vsak je drugačen. Vzdušje na snemanju je popolnoma drugačen od tistega na odru.
Aleksander: Gre za tri ločene stvari, ampak se imamo pri vsaki na svoj način dobro. Vedno se radi šalimo, tudi ko se ustvarja glasba. Včasih se celo zgodi, da se dobimo za vaje, a ni nič od vaje, a se imamo pa vseeno dobro. Morda se še najmanj šalimo, ko smo na odru, ker moramo dostaviti nekaj dobrega. Treba pa je upoštevati, da je bilo treba za snemanje in koncerte biti spočiti.

Miha: Za vsako izmed teh stvari se je treba potruditi.
Jernej: Všeč mi je, ko ustvarjamo, ker je takrat vse bolj umirjeno, nikamor se ne mudi. Pri drugih dveh stvareh pa je mogoče več treme, predvsem na snemanju je imam največ.
Lovro: Res je. Na nastopu se zmotiš, pa ni nič takega, na snemanju pa je drugače.
Aleksander: Na koncertih se vedno sprostimo.
Jernerj: Čeprav v Cvetki sem bil kar malo živčen.
Miha in Lovro Enako.
Aleksander: Običajno na naše koncerte pride par deset ljudi, vedno se imamo odlično in se dobro povežemo z občinstvom. V življenju smo imeli le nekaj koncertov, na katere je – ne samo zaradi nas – prišlo veliko ljudi in se ne moreš povezati z vsakim poslušalcem posebej. Takih tako načeloma nismo vajeni, zato smo imeli dodatno tremo.
Lovro: Tako si živčen, kot da greš na popravni izpit.
Miha: Se mi pa obenem zdi, da se na takem koncertu lažje sprostiš – če je manj ljudi, pa še tisti gledajo v telefon, se začneš spraševati, ali delaš kaj narobe ali jih zgolj ne zanima, na večjih nastopih pa tega ne opaziš, posebej, če so nekateri zagreti, tako kot so bili v Cvetličarni.

Vaše pesmi so bile na Valu 202 že večkrat izbrane za Popevko tedna, nastopili ste tudi na ŠOU Rocku. Kako pomembne so tovrstne zadeve, predvsem za mlade skupine?
Lovro: Zagotovo je priložnost, da več ljudi sliši pesmi, saj jih ves čas predvajajo. Val 202 je zelo kulten radio v Sloveniji, ki res daje priložnost novim bendom, čeprav mu tega ne bi bilo treba. Kul občutek je, ko ljudje glasujejo zate, čeprav ne veš, kdo so in koliko jih je. Lepo je, da je ljudem, ki jih ne poznaš, všeč nekaj, kar si izdal. Je nekakšna potrditev, da to, kar si dal v projekt, dejansko ni bilo zaman.
Aleksander: Natečaji so dobri, ker imaš priložnost doživeti, kako je nastopati na nekem malo večjem odru, imeti tako razsvetljavo, ozvočenje ...
Miha: Običajno na take koncerte pride tudi več ljudi.
Aleksander: To pa so na primer priložnosti, na katere hodijo tisti, ki pridejo prav zaradi nove glasbe in so oboževalci samih natečajev.
Jernej: Če ustvariš novo zasedbo ter ne veš, kako se predstaviti in dobiti špil, se lahko prijaviš na natečaj. To je neka dobra začetna točka in imaš potem neko referenco za naprej.

Dejali ste, da si za vsako obdobje zadate določene cilje, ki jih potem poskušate uresničiti. Pot do uspeha je po vaše dolga in stopničasta. Kakšni so vaši trenutni cilji?
Jernej: Nove pesmi.
Lovro: Nove skladbe, ki se bodo prelevile v album.
Aleksander: Doseči to, kar nam je nekoč uspelo v Patriotu v Slovenskih Konjicah. Nekako so se zvezde poklopile in prišlo je veliko ljudi. Ko smo peli zadnjo pesem, Sirene, so ljudje zraven peli refren in na koncu, ko smo že utihnili, so ga s petjem nadaljevali. To se ne zgodi kar tako. Cilj je tako, da bi čutil, kako ljudje res “vajbajo” s pesmijo in pojejo zraven, pustijo dušo na koncertu – ne samo zato, ker so to moja sestra, njena prijateljica in moja mama.
Jernej: Pa moj prijatelj Domen.
Lovro: Drugače je, če pridejo na koncert zaradi tebe, ker bi te radi videli.
Aleksander: Res je bilo dobro. To je tak “fiks”, ki ga bomo zdaj lovili. Ni bistveno, koliko ljudi te posluša – igrali smo že pred veliko ljudmi, ki so čakali na glavno skupino, nihče pa ni bil pri stvari in je bilo, kot da igraš zidu – ampak lahko igraš pred nekaj deset ljudmi, ki se imajo dobro in se imaš posledično dobro tudi ti. To je nepojmljivo.