zadnjem času pa tudi - konjaka.
"Konjak je pijača miru, lagodnosti. Zanj si je treba vzeti čas, to ni pijača, ki bi jo spili za šankom, ampak s pravo družbo, pijača za v salone in za sprejeme," razlaga Medved, ki konjak označuje za "žlahtni hedonizem", ki ga moramo "srkati, ne goltati".
"Kultura pitja je bila do 19. stoletja na zelo visokem nivoju, po industrijski revoluciji pa je šlo krepko navzdol. Kultura pitja je del splošne kulture - če smo kulturni, potem se tako obnašamo tudi do alkoholnih pijač," pravi Medved, ki ne vidi nobenih ovir, da ne bi vinske spremljave ob hrani zamenjali za konjak.

"Ko družimo vino in hrano, je težko biti zelo precizen - ker ne presega 14 odstotkov alkohola, ga včasih hrana povozi," meni Medved, ki je demonstracijski večer spajanja konjaka s kulinaričnimi specialitetami Igorja Jagodica iz Strelca začel z "najblažjo" obliko konjaka - "Pineau de Charentes", aperitivom, ki združuje eleganco konjaka in svežino sladkega grozdnega mošta, ki obrani telo pijače, hkrati pa poudari okus jedi in njeno harmoničnost.
Pineau je spremljal Jagodičev tartar lososa in zelišč z zeliščno peno, kaviarjem lososa, drobtinami koromača, vasabisladoledom in lososom, poširanim v limonovem maslu.

Čar staranja
Nato smo prešli na močnejšo kapljico. "Za razliko od vin ali mnogih žganih pijač slab konjak ne obstaja, vsi konjaki so vrhunski," pove Medved. Konjake, katerih začetki segajo v 16. stoletje, ko so manj kakovostno vino začeli prekuhavati v žganje, da bi se tako ohranilo na dolgih potovanjih po morju, pridelujejo na omejenem območju v Franciji, v jugozahodni pokrajini Charante, s središčem v mestu Cognac.
Povezava med geološko strukturo tal, podnebjem in dobro izpostavljenostjo soncu daje okus vinu in posledično tudi žganju, ki ga pridelujejo iz njega oziroma, natančneje, iz treh določenih sort belega vina: ugni-blanca, folle blancha in colombarda.

Grozdje obirajo septembra ali oktobra, ko je popolnoma zrelo, destilacija se začne novembra, konča pa marca naslednje leto. Vino gre skozi dvojni postopek destilacije, pri čemer prvi in zadnji del destilacije izločijo in tako za konjak ohranijo samo najplemenitejši del tekočine.
To nato starajo več let - najmanj dve leti - v temnih in vlažnih kleteh, v hrastovih sodih, izdelanih v francoski pokrajini Limousin. Starejši ko je konjak, temnejši je in manj oster. Povedano drugače: s starostjo konjak pridobiva mehkobo in aromo ter izgublja "bojevitost", kot se izrazi Medved.

Vse arome v kozarcu
Konjak Fussigny superieur, ki so ga postregli ob rižoti acquarello s polži, drobnjakom, peteršiljem in krebuljico, je bil denimo star osem let. Prav toliko jih je štel tudi konjak Polygnac reserve, ki prihaja iz hiše Polignac. Ta med drugim oskrbuje tudi danski dvor. Medved v njem najde aromo "pekmeza", zorjenega bifteka in čokolade, Jagodic pa ga je spojil s popečenim filejem zlatovčice, ovitim v rezino kruha in postreženim z zeleno na štiri načine (pire gomolja, pena z zeleno, v maslu kuhana stebelna zelena, čips zelene).

Veliki finale je predstavljal konjak Fussigny XO, ki šteje 20 let, kar pomeni, da je njegova najmlajša sestavina stara 16 let. Primerna in dovolj "visoka" spremljava za telečji file in popečen telečji rep, glaziran z omako portovca in tartufi, postrežen z zelišči (rdeča kreša shiso, krebuljica), prašičkovim čipsom, pirejem krompirja in peteršiljevimi koreninami ter lečo z zelišči, mavrahi in zelenjavo.

Večer je zaokrožil še en pineau, tokrat "extra vieux", ki spominja na suhi jagodni izbor in ima aromo po jagodičevju. Dobra spremljava Jagodičevemu jagodnemu vrtu (čokoladna zemlja, karamelizirani lešniki, espuma bele čokolade, jagodni mousse, čokoladna krema, staran balzamični kis).