"Ljubim sproščenost, ki jo tukaj najdem povsod, neobremenjeni ljudje, anonimno življenje v 'multikulti' mestu. Da o svobodi otrok, ki jo imajo v šolah, niti ne govorim. Za sabo sem pustila priučeno skrb o tem, kdo moram biti in kaj morajo postati moji otroci, da bomo zadovoljili okolico in se lahko pohvalili! Tukaj zjutraj vstanem, grem na kolo, ni se mi treba ličiti ali paziti, kaj oblečem, ni predsodkov, ljudi zanimaš zaradi tega, kar si, in ne zaradi videza. Otroke pustim, naj so to, kar so. In ljubim vsak lokal, trgovino in dizajn v mestu. Nikoli pa ne vem, kje bom ostala," pove v smehu.

"Slovenija ni za hitre spremembe"
Da je navdušenka nad (notranjim) oblikovanjem, postane jasno vsakomur, ki je kdaj zavil v njeno trgovinico na Starem trgu v srcu Ljubljane. Ta se je v zadnjih letih iz pisanega in prikupnega, nekako "punčkastega" prostora spremenila v bolj izčiščen, skandinavsko navdahnjen prostor. Je do preskoka v njenem okusu prišlo v trenutku ali je šlo za daljši proces, nas je zanimalo.

"Ja, seveda, moda se spreminja, ponudba se spreminja, slog se spreminja, vedno se vse spreminja. Če bi bila trgovina res narejena po moji meri, bi se spremenilo veliko več stvari, znamk, slogov. Tako pa Slovenija ni dovolj odprta za prehitre spremembe, redna stranka želi informacijo, ali bo, ko bo razbila določen krožnik, imela možnost naročiti prav enakega, in to čez leta! Tako da se po petih letih sprememb, iskanj, razočaranj zgolj prilagajamo trgu in preživetju."

Tudi Silvina podoba se redno spreminja. Pred leti je, še (živo)rdečelaska, v nekem pogovoru suvereno razglasila "Sem barvast človek" in dodala, da si ne more predstavljati sebe v črnem. Danes pa je zelo drugače.

"Ja, pred tem, pred Sisi, pa sem bila vedno v črnem (smeh). Potem je prišlo novo poglavje v mojem življenju, pa Dolce & Gabbana je bila popularna z rožami, pa Oiliy ... V bistvu sem želela nekako izstopiti iz množice, biti opazna, vidna in ponuditi drugačne stvari, ki jih Ljubljana takrat še ni imela, takrat so bile to rože. In sem nekako napletla celo zgodbo trgovine in sebe v barve. No, pa se življenjska obdobja spreminjajo, tako tudi barve in mi."

Ključ je v zaupanju
Vajeti svoje trgovine drži v rokah, čeprav živi več kot tisoč kilometrov stran. A to ji ne bi uspelo brez zaupanja v svojo ekipo sodelavcev, saj verjame, da se okoli tebe zbirajo takšni ljudje, kakršen si sam. "Še vedno vsak dan delam za trgovino, za spletno prodajano, za družbena omrežja in naročam stvari. Vsak mesec se pa z veseljem odpravim nazaj v Ljubljano."

Njeno dovršeno opremljeno domovanje na obrobju Ljubljane smo si lahko pred časom ogledali na njenem blogu, hiša je nastopala tudi v oglasu. Kakšnega načela pa se je držala v novem domu sredi mesta? Se tudi tu drži recepta "mešanica starega in novega, predelano pohištvo" ... "S sabo sem vzela vse, ker druge izbire nisem imela (smeh). Tukaj hiško najemamo, zato še nisem dobila priložnosti na novo opremljati prostora. Dom je tam, kjer smo mi, mar ne? Nikoli nimam recepta in nikoli ne vem, kako bi imela urejeno stanovanje, ljubim trenutne navdihe in ideje. Staro pohištvo pa se da vedno vplesti v zgodbo ..."

Dandanes brez družbenih omrežij ne gre. Silvia, ki se je podpisala tudi pod več stajlingov v revijah za notranje oblikovanje, je dejavna predvsem na Instagramu, pred časom pa je svojo prodajalno promovirala tudi s serijo spletnih klepetov. "Takrat sem sodelovala z zunanjimi partnerji, ki so skrbeli za socialna omrežja, Nives Špehar, ta ideja je bila njena, jaz pa sem se tudi našla v njej. Vedno iščemo nekaj, kar bi privabilo ljudi, nekaj '' domačega''. Sisi sem navsezadnje jaz, moje ideje, zamisli in to smo ljudem želeli tudi prikazati. Ljubim Instagram, male stvari mi naredijo dan, ali kava, ali čevlji ali mesto ... in na Instagramu je to vse tako preprosto."

Previdno v nove podvige
Kako trgovinici, kot je njena, sploh uspe preživeti v dobi nakupovanja prek spleta? "Odkrito bom povedala, da zelo težko živi. Ljubljana je majhno mesto in Slovencem stvari za dom niso na prvem mestu. Vseeno ljubimo status, velike avte, hiše, posojila. Škoda. Ali ni lepo, ko se zbudimo v posteljnini, ki nam je ljuba, skuhamo kavo v skodelici, ki nas razveseli, gledamo steno, ki nam polepša vsak dan. V bistvu res ne potrebujemo veliko, dom je tam, kjer je srce, in ne tam, kjer ima hiša dve garaži. Dom lahko prenavljamo, dopolnjujemo vse življenje. Vsak mesec si lahko privoščimo malenkost za stanovanje in dušo, tako kot kavo in pico zunaj in počasi nabiramo ljube reči. Seveda je naš cilj pošiljati pakete v tujino, za zdaj je tega še zelo malo, je pa na spisku, MUST BE." Razmišlja tudi o novih poslovnih podvigih, a: "Ne vem, ali je ta čas že tukaj, idej je veliko, samo slabe gospodarske razmere še kar trajajo, zato previdno in počasi."

V Amsterdamu gotovo ne manjka navdihujočih prostorov in ponudbe ... "O, ja, tukaj potrebujem vse (smeh), čeprav niti nimam več kam spravljati vsega. Sploh ni užitek, ko si lahko iz svoje trgovine vzameš, karkoli želiš. Užitek je, ko si ta mesec zamenjaš blazino na zofi in naslednji mesec dokupiš dva nova kozarčka, to je uživanje."