Ne spomnim se, kdaj bi bilo v zadnjih letih tako malo nagrajencev rdeče pike (Red Dot) za slovenske industrijske oblikovalce oziroma podjetja, kot jih je bilo letos. V letu epidemije so nagrade prejeli le štirje izdelki treh dobro znanih podjetij: izpušni sistem Akrapovič za Evolution line, grizalo za otroške zobke Ohh-Noo in pa Elan. Ta je prejel dve rdeči piki za dva težkokategorna izdelka, med katerima je eden celo pometel s konkurenco v svoji kategoriji in osvojil prestižni naziv Best of the Best ali Najboljši med najboljšimi. To so bile prve zložljive karving smuči na svetu Voyager (Popotnik), ki so poleg tega prejele še nagrado Plus X, svetovno gledano najpomembnejše priznanje na področju športne tehnologije in življenjskega sloga.

Kako tudi ne. Voyager so inovacija v svetu smučanja, kot so bile v svojem času karving smuči, ki pa jih begunjsko podjetje takrat ni patentiralo. "Slovenija je verjetno bolj obremenjena s tem, kot smo mi v Elanu," pravi direktor zimske divizije podjetja Leon Korošec, ki potrdi, da so tokrat registrirali celo več patentov.

Ideja je že pred več kot petimi leti nastala z razvojem posebnega vrtljivega mehanizma za sistem smuči za gorske vojake. A pot do tako preprostega izdelka, kot se zdi danes (na trgu že dolgo recimo obstaja zložljivo kolo), ni bila lahka. Smuči se zložijo na 93 centimetrov in se lahko zložijo v torbo, ki ustreza tudi merilom letalske osebne prtljage. In prav to naj bi bila nova razsežnost tega priljubljenega zimskega športa, zdaj je pomembno tudi to, "kako prideš na smučišče in greš domov".

Ob vsem tem je ironično, da podjetje, ki ima sedež v Sloveniji, žanje tolikšen uspeh v letu, ko smučarske sezone sploh ni bilo. "Proizvodnjo smo marca lani ustavili za štiri tedne, aprila smo že delali normalno. Vendar pa se je epidemija lani malo poznala, število zaposlenih smo nekoliko zmanjšali, a z zelo mehkimi ukrepi," pove Korošec.

Vendar pa Elan že dolgo ni le podjetje, ki bi oblikovalo in izdelovalo smuči. V zadnjih letih se vse bolj usmerjajo v navtiko, za jadrnico GT6 so letos prvič prejeli nagrado rdeča pika, pa v postavitev dvoranske opreme in kompozitno divizijo: "Sodelujemo z Adrio Mobil pri razvoju zložljivih streh, začeli pa smo sodelovati tudi s podjetjem Pipistrel na področju razvoja in proizvodnje kompozitnih delov za njihove letalnike. Vidimo veliko prihodnosti v materialih, ki lahko nadomeščajo razmeroma težjo kovino, tako v letalstvu kot v avtomobilski industriji in morda v gradbeništvu." Več v pogovoru z Leonom Korošcem:

Letošnja nagrada Elanu rdeča pika za najboljši izdelek se mi zdi tako grenko-sladka kot dve osvojeni Michelinovi zvezdici za Hišo Franko in Ano Roš. Izjemen uspeh, ki pa v teh okoliščinah ni izkoristil svojega potenciala.
Zanimivo izhodišče, saj smo se s tem ukvarjali tudi sami, pa ne zaradi nagrade rdeča pika, ampak že nekaj korakov prej. Nagrada za smučko Voyager je nekaj prelomnega, saj smo jo razvijali kar nekaj let. Lansiranje na trg smo načrtovali novembra lani, a takrat ni bilo smiselno. Zato smo zadevo pogledali iz drugega zornega kota: življenje ni omejeno le na teh 12 mesecev, v Elanu, ki ima 75-letno zgodovino, pa stvari vedno delamo za neko dolgoročno perspektivo.

Toliko energije in napora smo vložili v smuči Voyager, ki naslavljajo mobilnost – le ta pa je tudi med epidemijo postala vse pomembnejša. Zato smo se odločili, da gremo s projektom na trg, in vesel sem, da smo se tako odločili, saj se je kar nekaj pomembnih trgov zelo pozitivno odzvalo. Naročila, ki jih imamo za Voyager za prihajajočo zimo, so višja od pričakovanj. Je pa res, da ni bilo tistega ognjemeta in glamurja, ki je prisoten ob svetovnih predstavitvah, če jih lahko delaš v živo.

Na katerih trgih je največ zanimanja?
Največ ga je na severnem delu Evrope: Belgija, Nizozemska, severna Nemčija, Velika Britanija. Regije, ki imajo veliko smučarjev, ki pa ne smučajo v lokalnem okolju, saj to nima naravnih danosti. To je skladno z našo ciljno skupino, saj smo te smuči razvijali za tiste, ki živijo smučarski življenjski slog, a niso doma v alpskem okolju ali okolju, ki ima smučanje pred vrati. Zato razumemo, da nekdo, ki živi v Kranjski Gori, tega izdelka pravzaprav ne potrebuje in bi ga bilo škoda prepričevati, da ga potrebuje, saj ni tako. Nekdo, ki pa živi v nekem urbanem okolju, 100 in več kilometrov oddaljenem od smučišč, pa verjamemo, da mu s tem izdelkom bistveno olajšamo smučarsko izkušnjo in to se zdaj tudi izkazuje.

Sta vam pri razvoju Voyagerja tudi tokrat pomagala Bojan Križaj ali Ingemar Stenmark?
Da, Bojan je smuči v fazi testiranja preizkusil, predvsem njihove funkcionalne lastnosti, Ingemarja pa tokrat v projekt nismo vključili.

Všeč mi je bila vaša izjava v nekem intervjuju, da ste v Elanu v zadnjih 75 letih razmišljali le o teh 500 metrih, kako priti z vrha smučišča na spodnji del, zdaj pa ste začeli razmišljati tudi o tem, kako priti na smučišče.
In kako iti domov! (smeh)

In kako iti domov, O. K., je to zdaj ta preobrat v smučariji?

Da, ta širši zorni kot, da smučanje ni le tisti del proge, ki je pomemben in je jasno vrhunec dneva – tam potrebuješ absolutno vrhunsko opremo –, a Voyager naslavlja tudi izzive potovanja, shranjevanja in vseh drugih dilem. Zato se nam zdi pomembno, da tu ne govorimo le o smučki, ampak o smučki in torbi skupaj, ki delujeta kot celota.

Manjši paket tvorita torba in smučka, večjega pa potovalna torba, v razvoj katere je bilo vloženega veliko truda. Vanjo lahko spravimo smuči, čelado, smučarske palice in čevlji – vse, kar potrebuješ, če se odpraviš na smučarski konec tedna. Poleg tega pa mora zadostiti merilom letalskega check ina, zato dolžina, višina, globina kot tudi teža torbe ustrezajo tem standardom. S tem smo se res veliko ukvarjali in se nam zdi enako pomemben del cele zgodbe, kot sama smučka, ki je seveda kraljica.

Kakšen je bil finančni vložek v razvoj oziroma če vprašam drugače, koliko let boste potrebovali, da se bo investicija povrnila, če upoštevamo še izgubljeno sezono 2020–2021?
Povrnilo (…) če si svetovno podjetje, ki razvija in trži smuči, moraš to delati. To je tako kot morski pes, če neha plavati, potone. Če si v nekem poslu, se moraš nenehno razvijati. Vedno presojamo projekt a b c, v katerega iti? A v neke projekte moraš iti, sicer te preprosto ni. Glede finančnega vložka pa (…) hm (...) mislim da (…) med (…) težko ovrednotim.

Več ali manj kot milijon evrov?
Da, tam nekje zagotovo. A kot sem dejal, nad samimi prodajnimi številkami smo pozitivno presenečeni, in lahko rečem dobro, da smo se odločili za to.

Ste pa bili vi nekoliko kritični do epidemiološkega ukrepa zaprtja smučišč, pri čemer ste navajali primer Kanade in Severne Amerike. Zakaj?
Da, tako je, a tu je treba ločiti dve stvari, če govoriva o moji kritičnosti: eno so gospodarski ukrepi: država je s PKP-ji pomagala podjetjem prebroditi krizo – do tega nisem bil kritičen –, kritičen sem bil pa v nekih kolumnah do tega, kakšen je pogled na smučanje, in mislim, da je šla Evropa v to preveč rigorozno. Smučanje je šport, ki se izvaja na prostem in pri katerem se z določenimi ukrepi lahko izognemo okužbam.

Seveda pa smo bili vsi pod vtisom tistega, kar se je dogajalo v smučarskih središčih, zabave nimajo zveze s samim smučanjem. Tisto, kar je bilo v Ischlu – to ni bilo smučanje, to je bila zabava. Ko malo primerjamo ZDA in Kanado, da, gastronomija, restavracije in bari so bili zelo zelo omejeni, samo smučanje pa je teklo. Če bi bilo v tej temačni zimi, skozi katero smo šli, smučanje omogočeno, bi bilo malo več srečnih ljudi, okužb pa ne bi bilo veliko več. To je moje osebno mnenje.

Pravite, da pri Elanu oblikujete smuči za ženske, a da to ne pomeni, da jih samo pobarvate v vpadljivo barvo, ampak upoštevate drugačno težišče ipd. Kako ste ta element upoštevali pri tem izdelku, ki je pravzaprav unisex?
Voyager je v treh različnih dolžinah, za ženske pa v treh različnih barvah (smeh), imamo eno zelo všečno rožnato-črno, ki se mi zdi najbolj udarna. Pri krajših dolžinah smo upoštevali tudi želje in zahteve uporabnic. Je pa to proizvod z zložljivo tehnologijo, kar pa ne pomeni, da sama tehnologija zložljivosti morda v prihodnosti ne bo prenesena na več različnih modelov. Za osnovo smo vzeli najbolj uporabljeno geometrijo, konstrukcijo za zahtevne rekreativne smučarje, ki smučajo po urejenih smučiščih, to torej ni freeride smučka (smučka za prosti slog).

Voyager so bile sprva razvite za vojsko oziroma za obrambno industrijo (Ibex Tactix). Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Malo vas moram popraviti, mehanizem je bil razvit za vojsko, sama smučka Voyager pa je namenjena rekreativnim smučarjem. Ideja je nastala, ko smo opazovali izzive, s katerimi se spopadajo različne skupine smučarjev, tudi gorske bojne enote, ki nosijo 1,60 metra dolge smuči na nahrbtniku, kar je za vojaka, ki se mora v zimskem okolju zelo neomejeno gibati, kar velika omejitev. Iz tega se je rodila ideja, kako narediti funkcionalno zložljivo smučko, ki bo hkrati zadostila tudi vsem funkcionalnim potrebam, predvsem obremenitvam. Vojak z vso to opremo in s 30-kilogramskim nahrbtnikom ni šala.

To je bil razvojni impulz in potem smo skupaj z ministrstvom za obrambo, kjer smo se prijavili na razpis za razvoj, zelo tvorno sodelovali. Tako rekoč v sosednji vasi v Poljčah je Natov center odličnosti za gorsko bojevanje. V fazi razvoja so kolegi iz tega centra ogromno prispevali s svojimi komentarji. Takrat smo imeli več različic mehanizma in tako je nastala prva funkcionalna turna zložljiva smučka, če temu tako rečem, za vojaško opremo, kjer je bil poudarek na vzdržljivosti. Ta mehanizem je absolutno deloval, funkcionalne lastnosti so bile zadovoljive za turno smuko, ne pa tudi za vrhunsko rekreativno smučanje, a to takrat tudi ni bila potreba. Mehanizem smo v projektu Voyager nadgradili s funkcionalnostjo.

Jih je že kupila kakšna tuja vojska, kot recimo Pipistrelova ultralahka letala?
Večji tenderski nakup se še ni zgodil. Imamo pa v kar nekaj gorskih brigadah po Evropi in zunaj nje v uporabi testne količine. Se pa zavedamo, da je to tek na dolge proge, saj je potrebnega veliko testiranja. Vojaška oprema mora biti brezkompromisno dobra.

Kako vam je torej uspelo oblikovati smučko, ki se prelomi in je hkrati še vedno vzdržljiva?

Fenomen smučke je, da deluje, ko je v enem kosu, mi pa smo jo prelomili na pol. Vrtljiva povezovalna plošča, ki jo vrtimo pri zlaganju in sestavljanju smučke, poveže oba dela. Način, kako je ta plošča konstruirana in kako se skozi te stične točke povezuje z obema deloma smučke, ta izvedba, ki je seveda del inženirskega znanja in izkušenj naše razvojne ekipe, pa je tista skrivnost, ki omogoča popolnoma identično izkušnjo na snegu kot z normalno smučko.

Vem, da ste veliko pozornosti namenili sistemu zaklepanja, v katerem se lahko nabereta sneg in led.
Da, to je bil eden večjih izzivov. Najbolj preprosto povedano: vse stvari izhajajo iz nekih vrtljivih situacij, tako mehanizem zlaganja kot mehanizem plošče, vse gre v smeri izrinjanja snega, ki se v njem nabere. V času sestavljanja in razstavljanja smuči je lahko v mehanizmu malo snega, v sami fazi zlaganja in sestavljanja pa se vsi elementi gibljejo krožno in izrinjajo sneg in led ven.

Kdo je oblikoval smuči, v preteklosti ste veliko sodelovali z oblikovalsko agencijo Gigodesign, ki je med drugim oblikovala tudi nagrajene smuči Amfibio (16 Ti 2 Fusion in SLX Fusion)?

Sorodna novica Gigodesign Elanovim smučem priboril prestižno nagrado red dot

Prav je, da omenim vse tri dejavnike oblikovanja: tako tehnološkorazvojni del kot zasnova sestavljanja in razstavljanja je plod Elanovega razvojnega oddelka, tudi industrijsko oblikovanje je delo internih oblikovalcev, ki pa so tvorno sodelovali z Gigodesignom pri grafičnem oblikovanju proizvoda. Tako da so tri ekipe ves čas sodelovale pri tem.

Kaj je s to sinergijo Elana in Gigodesigna, da sodelujeta že toliko let?
Jah, našli smo se (smeh). Je kemija, razumemo se. Oblikovanje te mora po eni strani siliti v premikanje meja, hkrati pa mora razumeti podjetje, procese, tehnološke omejitve izdelka. Ne gre za vzporeden proces, da izdelek nesem oblikovalcu in mu rečem: "Zdaj ga pa oblikuj!" To je preživeto. Oblikovanje se v razvoj vključi že zelo zgodaj, predlaga smernice, barve, kaj je in, kaj ni, kaj bo prihodnje leto. Sodelujemo konstruktivno. Vsak izdelek pa mora odražati tudi zgodbo blagovne znamke, ki jo mora partner razumeti.

Ravno sem se spomnila, da je Elan sodeloval tudi z modno oblikovalko Nino Šušnjara. Kako se je odvila ta zgodba?
Sodelovanje je bilo zanimivo v sklopu neke posebne dejavnosti, ki smo ji rekli Designing skills with people that inspire, se pravi, pogledali smo, kateri posamezniki in skupine imajo v svetovnem merilu neko zgodbo, zato smo se ciljno odločili z njimi sodelovati z omejeno serijo izdelkov. Sodelovanje je potekalo z Nino Šušnjara, pa s tenisačico Polono Hercog, Kelsey Serwa, našo kanadsko tekmovalko v ski krosu. Sodelovanje je bilo zelo pozitivno. Ta projekt nadaljujemo tudi v novi sezoni, a z drugimi imeni.

No, s katerimi, prosim?
(smeh) Tega pa še ne morem povedati!

Eden izmed Elanovih obrazov je tudi Filip Flisar, pod čigar nogami je Voyager prestal test, a je Flisar končal s svojo kariero. Kateri obraz ga bo nadomestil?
Elan in Filip Flisar je zgodba, ki gre naprej, ostaja naš ambasador. Imeli smo dolgoletno lepo sodelovanje na njegovi športni poti. To gre naprej. Športniki imajo kariero, naloga naše tekmovalne službe pa je, da v segmentu ski kros tekmovanja, ki se ga udeležujemo na najvišji ravni, išče nove tekmovalce.

Zelo zanimiva se mi zdi Elanova odločitev, da se je odločil prav za to športno disciplino. Zakaj?

Zakaj? Prvič, zato, ker se je v življenju treba odločiti. Težko je sedeti na več stolih hkrati, razen če to zmoreš, seveda. Elan je bil v tekmovalnem športu, tako v alpskem kot v skokih, nato smo začeli s ski krosom in prav za to disciplino se nam je zdelo, da predstavlja to, kar kot blagovna znamka predstavljamo tudi mi: je malo drugačna, bolj dinamična in mladostna. Zato se nam je zdel ta način promoviranja naše znamke v tekmovalnem športu najprimernejša smer, kar pa ne pomeni, da še vedno ne razvijamo tekmovalnih smuči za alpsko smučanje, za mladince, otroke, samo tega high level sponzorstva se pa ne gremo. V celoti smo se usmerili v ski kros. Zadnja olimpijada je bila super, od šestih medalj so bile štiri naše, zdaj pa gledamo na Peking, ki je pred vrati.

Radi tvegate?
Ne bi rekel, da je to tveganje. Ali je to tveganje? Odločili smo se.

Je Elan tokrat patentiral inovacijo smuči Voyager?

Da, tehnologija v smučki Voyager ima registriranih več patentov.

Se v podjetju še kaj čuti frustracija, da ni patentiralo karving smuči?
Mislim, da ne. Slovenija je verjetno bolj obremenjena s tem, kot smo mi v Elanu. To je bila ena inovacija, tudi sama patentabilnost je vprašljiva. Pomembno je, da smo bili prvi, da smo orali ledino, če so na ta vlak skočili še drugi, pa se imajo zato smučarji danes še boljše. Vsak, ki danes smuča, v bistvu smuča na Elanu (smeh), saj so vse smuči karving.