"Dober vrtec v arhitekturnem pogledu je tisti, ki otrok ne plaši, ampak jim daje občutek zavetja in varnosti," pravi Maja Ivanič, ena od arhitektov, ki so sodelovali pri zasnovi vrtca Pedenjped oziroma enote Pedenjcarstvo v Kašlju pri Ljubljani.

novativni vrtec, katerega naročnik je bil tudi MOL, je letošnji nagrajenec najvišjega priznanja, ki ga v Sloveniji podeljuje arhitekturna stroka – zlatega svinčnika. Poleg tega je na Salonu arhitekture 2018 v Novem Sadu prejel posebno priznanje, zdaj pa arhitekte veseli, da je tudi v izboru za najpomembnejšo evropsko arhitekturno nagrado Mies van der Rohe.

Vrtec je poseben iz več razlogov; ker je okroglega tlorisa, v celoti je narejen iz lesa (betonska je le kletna etaža s tehničnimi prostori in zakloščem), ker je trajnostno naravnan (uvrščen je v visoki energetski razred B1) in ima zanimive rešitve didaktičnih igral znotraj stavbne lupine. Njegova zasnova je preprosta: krožna zgradba ima, kot deževnik, kolobarjasto tlorisno zasnovo, na sredini katere je atrij, ki je "srce zgradbe – varno in dobro pregledno igrišče, ki notranjim prostorom vrtca zagotavlja naravno prečno prezračevanje", pove sogovornica. "S premišljeno odprto tlorisno zasnovo smo uspeli 70 odstotkov površin nameniti otrokom in njihovi igri, 30 odstotkov pa preostali infrastrukturi vrtca."

Arhitekti (Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič, oaza) so posebno pozornost namenili ureditvi okolice in atrija (krajinska arhitektura: Damjan Černe, Andreja Zapušek Černe, adkrajine): "nadstreški skupaj z drevjem in vertikalnimi pergolami, obraslimi s kivijem, zagotavljajo dovolj osenčenja v poletnem času. Velika površina strehe je zelena, zaraščena z ekstenzivnimi sedumi in mahovi. Tako imajo prvi sosedje še vedno podoben pogled na zeleni travnik, kot so ga imeli pred izgradnjo vrtca, le da je ta sedaj malo više," še pove Maja Ivanič, več pa v pogovoru:

Večkrat ste sicer poudarili, da ste se za krožno obliko vrtca odločili predvsem zaradi "neprivlačne okolice". Kaj pa so sicer prednosti ali slabosti krožne oblike objekta?

Vrtec Pedenjcarstvo ima sicer res krožno tlorisno zasnovo, a so vse stene in fasadni elementi ravni. Prostor, ki se zaradi kroga ves čas odpira in "nikoli ne konča" vzbuja pričakovanja. Krožna zasnova spodbuja otroke in odrasle h gibanju in raziskovanju. Takahuru Tezuka, arhitekt eliptičnega tokijskega vrtca, je v nekem intervjuju omenil, da otroci v njegovem vrtcu čez dan pretečejo povprečno 6 km, zato so vitkejši in v boljši kondiciji od otrok v drugih vrtcih. Tudi v našem vrtcu otroci skozi igro nenehno tekajo okrog atrija, raziskujejo prostore in didaktične igralne obloge, se poganjajo s poganjalci ...

Ob dobro premišljeni prostorski razporeditvi ima krožna zasnova tudi zelo racionalno izrabo površin: v Pedenjcarstvu ni hodnikov, vsi povezovalni prostori so večnamenski, hkrati so tudi dodatne igralne in športne površine. Prav tako je površina fasadnega ovoja manjša kot pri ortogonalni zasnovi, kar pri energetski bilanci in posledično investiciji ni zanemarljivo. Je pa krožna zasnova zahtevnejša v fazi načrtovanja projekta. V krožnem objektu se je na začetku teže orientirati, a že ob drugem obhodu pri večini tudi s tem ni več težav.

Notranji igralni elementi so tudi didaktični. Lahko poveste kaj več o tej ideji?

Krožni hodnik ob notranjem atriju je dodatni igralni prostor: stenske obloge, ki jih zahteva pravilnik, smo oblikovali kot aktivna didaktična igrala. Tako so na stenah računala – abaki, abecednice, barvne sestavljanke iz pisanih zamaškov, črne table za risanje in pisanje s kredo, magnetne table in zatikalnice s premičnimi lončki, v katerih so lahko dišavnice ali pa krede, barvni zamaški in druge drobnarije.

Pomemben del didaktičnih stenskih oblog je tudi didaktično grafično označevanje igralnic in preostalih prostorov, ki ga je zasnoval in oblikoval Primož Fijavž iz studiabotas. Prostori so označeni z duhovitimi besednimi igrami in premetenkami. Otroci pa lahko najdejo svojo igralnico po barvi, številu krogcev, črki in po Pedenjpedu – učenjaku, vandrovcu, sladkosnedu ... Risbe Pedenjpeda je narisal Marjan Manček.

Kateri izvedbeni element je še posebej všeč vam?

Obešeni strop, sestavljen iz beljenih smrekovih letvic. Z njim so vsi prostori dobili pravo, nižjo, višino, svetlobo in toplino. V razmikih med letvicami so svetila in prezračevalni elementi. Njegovo sestavljanje in obešanje je bilo eno najzahtevnejših del, ki ga je s svojo ekipo natančno opravil Budo, izjemno potrpežljiv in vztrajen vodja montažerjev.

Osrčje objekta je atrij z rastlinjem, kaj je bilo pomembno pri tej zasnovi?

Atrij je igralna dnevna soba na prostem. V socialnem in prostorskem smislu je središče vrtčevske skupnosti. Njegov premer je 25 metrov, kar daje občutek odprtega prostora. V njem so različno obdelane talne površine – brušeni beton, pesek, les, in drevesa za senco, zelenje, vodni elementi, peskovniki.

Fasada atrija je postavljena ekscentrično, tako da je zunaj na južnem delu večji nadstrešek, na nasprotni strani znotraj pred igralnicami pa širši igralni prostor. Fasadne zasteklitve omogočajo proste poglede skozi igralnice na zunanje igrišče. Tako so otroci ne glede na to, kje so, vedno povezani – med seboj, z vzgojitelji in z zunanjim svetom. To daje občutek varnosti, a hkrati tudi prostosti. Drevesa v atriju so različnih vrst: javorji s krošnjami, ki dajejo poleti dovolj sence, v jesenskem času pa rdeči listi obarvajo celoten prostor, borovci, ki poleti prijetno dišijo, pozimi pa ostajajo zeleni, ginko, ki se jeseni obarva z rumeno. Ob robovih peskovnih površin so grmičaste vrbice in dišavnice, ki optično zmehčajo celoten zunanji ambient.

Za otroke pa so seveda najpomembnejša zunanja igrala. Ste jih razveselili s kakšno novostjo?

Vsi elementi v vrtcu morajo biti certificirani, zato smo arhitekti precej omejeni pri uvajanju novosti. Smo pa želeli in izbrali zunanja igrala, ki so večnamenska, lesena, čim bolj abstraktna, tako da lahko otroci razvijejo lastno kreativnost, plezalne spretnosti in druge ravni motorike.

V notranji atrij smo postavili lesene pujse, ki jih je za svoj projekt Madrid Rió oblikoval španski arhitekt Fernando de Porras-Isla, igralo pa je postalo tako priljubljeno, da ga je proizvajalec umestil v svojo redno proizvodnjo. Mi pa v Pedenjcarstvo. V atriju je pomemben igralni element tudi voda, ki priteka s strehe in se čez različno oblikovane prelive, ki ob tem ustvarjajo zvoke (zrisal in izdelal jih je eden od sodelavcev izvajalca), steka v tri talne betonske zbiralnike, od tam pa v podzemni zbiralnik.

Vedno pogosteje poudarjamo, da bi morali v Sloveniji naše najmlajše v arhitekturnem in oblikovnem smislu začeti vzgajati že od malih nog. Koliko ste ta poudarek upoštevali pri notranji zasnovi?

Prostorska kultura je izjemno pomembna, je del splošne kulture, skozi njo razvijamo tudi medsebojne odnose, odnos do skupnega javnega prostora in dobrin. Je temelj drugih razvojnih strategij in vizij. Glede na senzibilnost otroškega uma, ki vsaj 9 let vsakodnevno preživi po več ur v prostorih vzgojno-izobraževalnih institucij, bi morala biti prav arhitektura vrtcev in šol najvišje kakovosti in ne najcenejšega projekta in najcenejše izvedbe, kot je praksa javnih razpisov. Pri vrtcu Pedenjped Pedenjcarstvo smo imeli skozi celotno fazo načrtovanja, nato pa skupaj z vodstvom gradbišča, nadzorniki in izvajalci tudi v fazi gradnje ta vidik ves čas v mislih.

Otrokom in vzgojiteljem smo želeli zgraditi optimistične, odprte, fleksibilne in obenem zelo preproste prostore, brez nepotrebnih arhitekturnih ekshibicij. Prostore in opremo, ki jih bodo spodbujali pri njihovi kreativnosti, gibanju, igri, v katerih se bodo udobno počutili in se lahko umirili. Namenoma smo v izbor opreme uvrstili ikone in večne klasike slovenskega oblikovanja; zložljive stole in otroške ležalnike REX KRALJ pokojnega arhitekta in oblikovalca Nika Kralja, saj smo želeli v otroški spomin vtisniti estetiko pa tudi nacionalni ponos in kulturno samozavest. Z vodstvom vrtca in strokovnim timom smo veliko govorili tudi o tem, kako prostore vrtca uporabljati, potem ko bomo arhitekti odšli iz objekta, kam in koliko obešati otroške risbe in izdelke, pa obvestila in informacije za starše, kam spravljati različne igrače, čistila ... Vse te površine smo vnaprej določili in opremili s preprostimi uporabnimi sistemi, ki so otrokom in vzgojiteljem všeč.

Kako sicer ocenjujete stanje slovenskih vrtcev v arhitekturnem smislu, so dovolj ali premalo kreativni glede na neke smernice v svetu?

Normativi slovenskih vrtcev so zelo visoki, tudi v primerjavi s tujino. Problem je sistem javnih naročil, kjer je najpomembnejše merilo najnižja cena – tako pri naročanju projektne dokumentacije kot pri izvedbi in opremi stavbe. Najnižja cena načrtov po navadi povzroči najdražjo izvedbo. Kreativnost zasnove pa ni odvisna od pravilnikov, ampak od senzibilnosti in zavzetosti arhitektov. Pravilniki so zgolj usmeritve, ki jih mora znati arhitekt nadgraditi s svojim znanjem. Je pa dejstvo, da je treba slovenske pravilnike prilagoditi sodobnim vzgojnim praksam: prostori morajo biti fleksibilni in dinamični, se odpirati in omogočiti povezovanje različnih generacij in vključevanje otrok različnih sposobnosti.