"Mislim, da je sledilcev veliko, ker že nekaj časa objavljam svoja dela. Bo že kar dve, tri leta. In se je nabralo ljudi, ki sledijo moji ustvarjalni poti. Kakšnih večjih skrivnosti ni, le redno objavljanje, odgovarjanje na vprašanja sledilcev, povezovanje z drugimi ilustratorji ... Ljudem všečna in do neke mere vseeno unikatna vsebina je najverjetneje tisti ključ do uspeha. Kakovostna vsebina in oseben opis, tako da ljudje čutijo, da je za ilustracijami nekdo. Instagram se mi na splošno zdi idealno orodje za ilustratorje - ker je bolj vizualen od preostalih družbenih omrežij," svoj recept za uspeh na omenjenem mediju odlično povzame sogovornica, ki so ji ravno v času, ko sva se dogovarjali glede podrobnosti v intervjuju, pri razvpitem kitajskem spletnem velikanu ukradli nekaj motivov in jih meni nič tebi nič natisnili na lepilni trak, ki so ga nato seveda prodajali kot svoj izdelek. To je pač tista manj svetla stran "dobe interneta", v kateri živimo.

In v času, ko večino ur dneva strmimo v takšne ali drugačne zaslone, so razvedrila, kakršne so Ninine ilustracije, zelo dobrodošla. Na njih prevladujejo podobe iz narave in živalskega sveta, njeni risani junaki so prijazni in prikupni, temačnost bi iskali zaman, saj je, kot se opiše, tudi sama vedra oseba. "Na nek način sem tudi malo otročja, zato morda najbolj uživam v igrivih in ljubkih motivih," pravi mlada ilustratorka, ki se trenutno najbolj posveča svoji spletni trgovinici, iz katere največ izdelkov - od pobarvank do koledarjev - odpotuje čez lužo. "Sploh na značke so čisto nori," pove o eni svojih največjih prodajnih uspešnic ta hip.

Vas najljubši motivi spremljajo že od ustvarjalnih začetkov?
Mislim, da. Že kot otrok sem zelo rada risala živali. Ampak mislim, da otroci na splošno zelo radi rišejo živalce. Načeloma pa sem imela različna obdobja interesov - poleg živali sem risala tudi veliko punčk, tihožitij in figure. Preden sem zaplavala v ilustracijo, sem tako ali tako redno študijsko risala (že na pripravah za sprejemne izpite in potem na faksu: na primer figuro v prostoru, portret, tihožitja). Takrat še nisem risala toliko živali kot danes - razen svoje psičke. Prav se mi zdi, da se motivi skozi razvoj menjajo. Da eksperimentiraš, rasteš in vidiš, kam te bo "potegnilo". Trenutno pa nameravam ostati pri risanju živali, ker me ta hip najbolj fascinirajo. Najverjetneje bom sčasoma dodala tudi kakšne človeške like, na primer otroke. Ampak me ta trenutek živali veliko bolj zanimajo, pritegnejo. So le tako različne, zanimive in imajo raznolike karakterje, pisane kožuščke ali pa neverjetno perje. V živalskem svetu je že tako ali tako preveč inspiracije. Menim, da imam dovolj "materiala" še za nekaj let.

So vaš talent prepoznali že v otroštvu, ste od nekdaj vedeli, da boste zaplavali v umetniške vode ali prav v ilustracijo?
Kot otrok se ne ukvarjaš preveč s talentom, ampak rišeš bolj zato, ker te to zabava. Ker sem veliko risala, sem bila morda boljša od sošolcev. Nekje v času gimnazije se mi je začelo dozdevati, da bi me ustvarjalni poklic najbolj veselil. Najverjetneje zato, ker je bilo tam veliko "piflanja" in reševanja matematičnih nalog v nedogled. Tam sem ugotovila predvsem, česa ne bi rada počela. Že to se mi zdi velik korak v pravo smer. V najstniškem obdobju sem prišla do zaključka, da me najbolj zanimajo ustvarjalne, praktične stvari, povezane z oblikovanjem, ilustracijo, tipografijo, fotografijo, kaligrafijo. Nekaj vizualnega - nisem pa vedela, da bo na koncu to prav ilustracija. Čeprav sem izjemno rada risala. To se mi je zdel predvsem nedosegljiv cilj, pa vedno ti pravijo, da se od ilustracije tako in tako ne da živeti. Kljub vsemu pa sem se odločila za študij vizualnih komunikacij na ALUO-ju, ki je dobra osnova, na kateri posameznik potem dela naprej.

Kaj je tisto najpomembnejše, kar vam je dala formalna izobrazba? In kaj tisto, kar ste se morali naučiti sami?
Gotovo mi je Akademija veliko dala, brez dvoma pa največ v smislu prijateljev in znancev. Predmeti in profesorji pa - kakor kateri. Nekateri so me pripravili celo do tega, da najraje ne bi več držala svinčnika v rokah, drugi pa so me ogromno naučili (ravno profesor za risanje, recimo). In določeni, čeprav redki, so bili res perfektni. Še danes bi hodila na njihove ure. Kljub vsemu pa se mi zdi, da se mi je šele po Akademiji zares "odprlo", da sem sploh začela uživati v oblikovanju in ilustraciji. Kot da bi z mene padla utež. In sprejemam dejstvo, da se še vedno učim, rasem in delam napake - in to ne pomeni, da nisem sposobna. Šele po akademiji sem posvojila prepričanje, da sta rast in napredek dosegljiva, če delam za to. In to ni vedno z danes na jutri. Če mi danes nekaj ne gre, si bom prebrala nekaj gradiva, naredila nekaj skic, raziskovala, vztrajala in bo šlo sčasoma bolje. Takšne klime v veliko predavalnicah ni bilo. Danes se mi zdi, da so delo, vložen trud, zanimanje, razmišljanje, raziskovanje in predvsem vaja pomembnejši od nekega "prirojenega" talenta. Sama sem se veliko naučila z vajo in eksperimentiranjem, napakami, gradivom z interneta, analiziranjem, premišljevanjem in kritičnostjo. Se mi zdi, da sem manj črnogleda in bolj verjamem vase po Akademiji - tega sem se morala naučiti sama oziroma s pomočjo prijateljev, fanta in družine. Poguma, da se sploh odločiš, da boš živel od ilustracije in zaupanja vase.

Vaše ilustracije imajo pridih nekega drugega časa, niso temačne, ampak svetle, prijetne, tople ... takšne, kakršnih se radi spominjamo iz časa našega otroštva ...
Strinjam se s tem, da moje ilustracije niso temačne. Tudi sama sem precej vedra oseba. Na nek način sem tudi malo otročja, zato morda najbolj uživam v igrivih in ljubkih motivih. Imajo morda pridih drugega časa, ker niso tako "moderne" in se ne trudijo biti trendovske. Zelo spoštujem tiste, ki se ne uklanjajo trendovskim slogom, ampak ustvarjajo čisto po svoje, imajo svojo vizualno zgodbo. Tako si bolj unikaten. Sama upodabljam svet, za katerega se mi zdi, da bi moral obstajati. Ker so moje ilustracije ljubke, tople in nežne, pa lahko spominjajo na ilustracije iz otroštva, veliko naročil dobim za izdelke za otroke. A zadnje čase opažam, da so moje ilustracije všeč predvsem mladim ženskam. Prav one kupujejo moje pobarvanke, značke, printe, voščilnice, blokce - velikokrat mi pišejo, da je to za njih. Da jim moj blokec na mizi polepša dan.

Kako je videti vaš ustvarjalni proces?
Začne se v glavi, ko se od nekod rodi ideja. Morda nekaj vidim zunaj, si kaj preberem ali vidim kako žival. Veliko premišljujem pred risanjem oz. skiciranjem. Imam neko "idejo", kako bom motiv, idejo realizirala in kako bo videti. Prvi fizični dokaz mojega ustvarjanja so seveda skice. Svobodne, rahle, tako pravilne kot napačne ... Gre za raziskovanje, iskanje in v tej fazi še neobremenjeno zabavanje. Po rahlih skicah po navadi naredim malo natančnejšo, definirano risbo na podlagi tistih skic, ki so mi všeč. Na tej točki gre že bolj zares. Ko imam sestavljeno "ogrodje", pa sledi izbiranje barvne palete. Barvne palete in kombinacije imam v raznih mapah na računalniku in nalepljene na svoji steni. Moje delovno okolje je namreč "podaljšek" skicirke, povsod okoli mene so skice ali stvari, ki me navdihujejo (tudi posušene rožice, storžki, listki ...). Ko premišljeno izberem barvno shemo, pa prerišem risbo s pomočjo svetlobne mizice na trši, boljši papir, primeren za akvarele. In nato začnem slikati. Največ uporabljam akvarele in gvaše. Včasih tudi kakšno barvico ali črnilo. Odvisno od ideje oziroma motiva.

Kako združujete tradicionalne ročne tehnike z digitalnim ustvarjanjem?
Digitalno bolj malo rišem te dni, ker se mi zdi, da je mojemu izrazu bližji ročni slog. Vendar vsak dan uporabljam računalnik. Ker vsako svojo ilustracijo po skeniranju malce popravim, retuširam in pripravim za tisk. Poleg tega pa sama oblikujem svoje izdelke: pobarvanko, koledar, značke, blokce in ostalo. Ta "nadgradnja" ilustracije poteka v celoti na računalniku. Ravnokar oblikujem zvezek, ki bo imel poleg ravnih črt ob robovih tudi ljubke živalske motive. Te sem narisala na roko, zvezek kot celota pa nastaja na računalniku. Podobno je s preostalimi stvarmi. Ne vem, kje bi bila brez računalnika. Tako da kombiniram ročno in digitalno bolj v smislu, da na računalniku oblikujem svoje izdelke. In ravno tega sem se naučila nekaj na faksu in ob študentskem delu za Noovo in Toonia. Znam pa tudi risati na računalnik, ampak te dni to počnem bolj poredko.

Kot ste omenili že sami: vaše delo so tudi prikupni liki iz aplikacij Toonia, še prej ste sodelovali z Noovo games. Kako je prišlo do teh sodelovanj in kaj je poglavitna razlika med ustvarjanjem za naročnika in za lastno znamko?
Do teh sodelovanj je prišlo spontano, na podlagi mojega portfolia, izkušenj in zagnanosti. Največja razlika je v delovnem času in odgovornosti. Proces ustvarjanja je drugačen, ker si del ekipe in nisi sam. Izredno sem uživala, sploh na Toonii. Ko si zaposlen in redno pri projektu delaš, kar je tvoje delo - oblikovanje in ilustracija. Lahko greš še ob "normalni" uri domov, stran od računalnika. Ko imaš svojo znamko in trgovinico, delaš na začetku vse - pripravljaš izdelke, ilustriraš, hodiš v tiskarno, se ukvarjaš z vsebino za spletno trgovino, delaš pri komunikaciji in družbenih medijih, odgovarjaš na vprašanja strank, skrbiš za finance in poročila, odpošiljaš in pakiraš pakete in lahko bi še nadaljevala. Predvsem delaš veliko veliko več in bolj raznoliko. Ilustriranja pa je na koncu manj kot 50 odstotkov, ker je treba postoriti še vse drugo, da vse deluje. Pozneje, če bi postala nekoliko "večja", bi lahko najela koga, ki bi prevzel določen del odgovornosti. Ampak za zdaj bom še nekaj časa sama. Rekla bi, da je v tem največja razlika. Da si deklica za vse in ne ilustrator oziroma oblikovalec ter sodelavec pri projektu. Pri projektih si del ekipe, zdaj pa sem ekipa pravzaprav samo jaz (smeh). Ampak uživam v dinamičnosti in raznolikosti, tako da za zdaj se ne bom pritoževala. Predvsem pa se ogromno učim.

Kam gre največ vaših izdelkov in katere so vaše največje prodajne uspešnice?
Največ jih gre v Ameriko, Kanado, Anglijo in po Evropi. Pretežno pa v Ameriko. Prodajna uspešnica je seveda pobarvanka, nato koledar za leto 2017 in značke. Zadnje čase prodam tudi vedno več printov, a zdi se mi, da so ljudem bolj všeč konkretni izdelki, ki jih lahko podarijo. Sploh na značke so čisto nori. Imam ogromno idej, a še naprej se bom držala preverjenih uspešnic, nato pa dodajala "sveže" in nepreverjene izdelke.

So vas že skušali "kupiti" oglaševalci?
Zaenkrat konkretnih izkušenj z oglaševalci nimam. Če dobim ponudbo, jo po navadi zavrnem, ker že počnem kaj drugega. V oglaševanju se mi zdijo roki za izdelavo ilustracij kratki, jaz pa si rada vzamem čas in dam vse od sebe. Najraje delam neposredno z naročniki ali založbami. Zadnje čase bolj vlagam energijo v razvoj svojih produktov za spletno trgovino, ker tu vidim več potenciala. Trenutno kombiniram oboje: "freelance" projekte in vodenje trgovinice.

Kdo so vaši vzorniki med ilustratorji?
Veliko jih je ... in se tudi spreminjajo, tako kot se meni malce spreminja okus. Če bi začela naštevati, bi bil ta odgovor zelo dolg. Bi pa dodala, da je super, če se navdihuješ pri ogromno ilustratorjih, slikarjih, fotografih ... Potem se niti ne zgodi, da bi koga "prekopiral" ali se pri nekom preveč inspiriral. Všeč so mi barvne kombinacije enega, kompozicije drugega, liki tretjega ilustratorja. Potem včasih kakšno stvar vkomponiram k sebi, ampak niti ne tako pogosto. Veliko virov navdiha imam in če bi izpostavila pet ilustratorjev, bi bilo še premalo. Že na Instagramu sledim 200, 300 ustvarjalcem.

Za "šolski" projekt ste se pred časom lotili Andersenove Palčice. Katero delo poleg tega bi najraje opremili z ilustracijami, če bi bila omejitev nebo?
Kakšno ljubko pravljico iz otroštva. Ali basen - tam je veliko živalic in zabaven ter poučen konec. Sploh pa kakšno pravljico, ki sem jo imela že v otroštvu rada. Morda kakšno zbirko pesmic, rim, ki se mi še danes pojejo. V tej smeri za zdaj nimam načrtov, ker menim, da je oprema knjige zelo zahteven in dolgotrajen projekt - tega pa trenutno časovno ne zmorem. Se mi zdi, da bom, ko pride tak projekt, dala tudi trgovinico bolj na "pavzo". Zagotovo bom kdaj ilustrirala kakšno knjižico. Ampak to bi rada naredila tako, da dam vse od sebe, ne da naredim nekaj "na pol".

Kaj zapolnjuje vaš prosti čas - poleg, če sklepamo po vašem spletnem dnevniku, prirejanja čajank in risanja cvetlic?
Prostega časa ni veliko. Sicer pa zelo rada delam jogo, spomladi in poleti tudi tečem, veliko hodim na izlete v naravo, rada sem s prijatelji in včasih ob čaju pojem kakšno svojo sladico. Zelo rada potujem in spoznavam nove konce sveta. Seveda pa je prosti čas včasih tudi risanje, takrat ko nimam drugih obveznosti in lahko brezskrbno ustvarjam in uživam ... Sploh kadar rišem brez pričakovanj in cilja in samo zaradi risanja samega.