25-letni Ljubljančan je v svet filma zakorakal brez formalne izobrazbe, toda izkazal se je za dobrega opazovalca družbe in na ta račun svojim likom dodal nekaj, kar ne uspe vsakemu. Predvsem je človek, ki ga zanima vse. In ne skriva svojih ambicij.

Viktor za obetavno medijsko osebnost pomeni zanj priznanje, toda priznava, da se mu zaradi tega dnevi po prejemu niso veliko spremenili. "Še nikoli nisem dal pravega avtograma," je odvrnil na vprašanje, koliko jih je dal po prejemu nagrade. A s tem se ne obremenjuje, saj so njegove misli osredotočene na dolgoročne cilje.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Za začetek, koliko 'selfijev' ste naredili v Mariboru na Viktorjih?
Nobenega. Ne maram jih.

V Večeru je novinar zapisal: Nikomur ne bo na nagrobniku pisalo, da je dobil viktorja za obetavno medijsko osebnost. 'Selfiji' pa se bodo po spletu svaljkali za vse večne čase … Koliko se strinjate s tem?
(Smeh) Ima prav.

Preden ste dobili nagrado, kakšno mnenje ste imeli o njej?
Viktorji so priznane nagrade. Gre za prireditev, ki se prenaša po televiziji, kar je zame merilo vsega. Nekajkrat sem jih gledal prej. In prav nagrada za obetavno medijsko osebnost je po mojem mnenju zelo dobra, saj daje priložnost ljudem, ki se šele prebijajo v medijskih svet.

Ko sem šel preverjati, kdo so bili ljudje, ki so to nagrado v preteklosti odnesli domov, sem naletel na kar nekaj meni neznanih imen. Tudi, ko sem njihova imena vpisal v spletni iskalnik, nisem našel niti slike. So pa bile med njimi osebe, kot sta Klemen Slakonja in Peter Poles.

V obrazložitvi so dejali, da ta nagrada gre v vaše roke tudi zato, ker vas želijo videti še drugje, ne samo v filmu. Na medijsko pot ste se podali sami, ker ste bili prepričani, da vam lahko uspe. Koliko ste imeli že prej ambicije, da se pojavite še kje drugje? In kakšni so bili apetiti po prejemanju nagrad?

Nikoli se nisem osredotočal na nagrade. Za veliko jih sploh nisem vedel, da obstajajo. Nisem bil tako obveščen za kategorije pri podeljevanju nagrad vesna in je bilo zame precej novo, ko sem se prvič pojavil na Slovenskem filmskem festivalu. Ampak vedno me je zanimala igra - tako v filmu in tudi v gledališču - kot tudi vodenje oddaj. Zanimivo je komunicirati s kamero. Na srečo sem prišel v film.

Od kdaj izvira to zanimanje?
Na žalost ni bilo tako močno po koncu gimnazije, drugače bi se vpisal na AGRFT. Sem pa pozneje spoznaval to medijsko prizorišče. Včasih sem posnel tudi kakšen filmček za zabavo, nato pa je prišla avdicija za Čefurji raus! In se je vse obrnilo.

Kako je bilo na avdiciji za Čefurji raus!? Vem, da ima prav vsak izmed štirih osrednjih igralcev posebno zgodbo glede nje.
Obvestilo, da iščejo igralce za film, sem zasledil na vašem portalu in zato sem se odločil, da poskusim. Videl sem priložnost za uspeh. S prijateljem sva se odpeljala na avdicijo, kjer sem najprej čakal na svojo priložnost dve uri in pol. Vsak je dobil list papirja z izbranim odlomkom iz knjige, ki si ga prebral. Najprej smo se sicer z Goranom Vojnovićem in Slobodanom Maksimovićem malo pogovarjali o Ligi prvakov, ki je bila tisti dan – zelo huda tekma. Mislim, da je igral Milan …

Med branjem besedila me je Goran ustavil in rekel, da je dovolj in da lahko grem. Bil sem zelo jezen. Šel sem v avto in povedal par kletvic. S prijateljem sva se odpeljala domov. Čez nekaj dni je klicala Alenka Kozolc, če pridem v drugi del avdicij. Na srečo sem bil v njem bolj uspešen predvsem zaradi soigralca Alena, s katerim sva odigrala vlogi Adija in Dejana. On je bil dober in sva drug drugemu pomagala. Žal mi je bilo samo, da tudi on ni dobil vloge. Veliko je mladih, ki jim zmanjka malo, da pridejo do vloge, kot je bila v filmu Čefurji raus!.

Potem smo šli v McDonalds, kjer smo pristali prav vsi štirje, ki smo pozneje dobili vloge v filmu. Eden izmed njih je povedal, da je lagal o svojih letih na avdiciji in da je star 31 let. Temu smo se kar nekaj časa režali (smeh). Veliko smo se pogovarjali in se ujeli v razmišljanju. Drug za drugega smo upali, da smo dobili vloge. Ko nas je poklicala Alenka zadnjič in povedala vsakemu, da je dobil vlogo, smo najprej vprašali, ali smo jih dobili vsi izmed nas štirih.

Glede na to, da se je snemalo pred vašim domačim pragom, ste imeli sploh občutek, da ste na snemalnem prizorišču?
Po eni strani sem. Lažje mi je bilo, ker smo snemali v Fužinah, ker sem poznal lokacije. Na njih sem pripenjal drugačne občutke. Bil je popolnoma drugačen občutek, kot če jih ne bi poznal. V tem primeru bi imel podobna občutja kot do scenarija: nekaj ustvarjenega zato, da bi nastal film. Tu pa so bile lokacije ustvarjene že prej, zato je bilo zame lažje.

Od vseh štirih osrednjih likov v filmu, kateri vam je bil najbližje?
Kar lik, ki sem ga igral. Lik je ekstrovertiran. Ves čas si je izmišljeval fore in mu ni bilo težko, da se laže prijateljem, zato da bo prikazan v boljši luči. Še vedno pa je pri prijateljih iskal neke stvari, ki jih doma ni dobil. Všeč mi je, da sem bil v filmu lahko bolj živahen, ker sem tudi v zasebnem življenju bolj podoben Dejanu.

Na snemanju ste bili vi tisti, ki ste šli domov tudi po žogo, ko ste čakali na nadaljevanje snemanja. S čim ste si vse zapolnjevali čas med čakanjem na nove scene? Kam ste peljali druge soigralce?
Peljal jih nisem nikamor, ker smo vse lokacije – od kafane do igrišča – obdelali že med snemanjem. Občasno smo med čakanjem – in tega čakanja je med filmom veliko – odigrali kakšno tekmo z otroki, ki so prišli opazovat, kako poteka snemanje. In če so imeli res srečo, so lahko videli zaslon, ki ga je gledal Goran in zato so bili zelo veseli. Z njimi smo se veliko presmejali.

V eni izmed računalniških učilnic smo našli star računalnik s starimi igrami in smo med igranjem neizmerno uživali. To so bile tiste igre, kjer si moral čim hitreje stiskati na tipko "enter", da je igralec čim prej preskakoval ovire. Vsi smo umirali od smeha in se drli na ves glas.

Preden sva se dogovorila za uro tega pogovora, ste dejali, da pride vse v poštev, le da ne zamudite tekme Lige prvakov. Za katero ekipo navijate?
(Smeh) Žal je ni več v Ligi prvakov. Drugače navijam za Chelsea. Že veliko let. Ko sem bil mlajši, sem za Real iz Madrida zaradi pravega Ronalda. Ne tega zdaj, ki ni vreden tega imena, če me vprašate. V srednji šoli pa sem začel za Chelsea. Sicer pa s prijatelji rekreativno igram vsak teden.

Če se vrneva na Čefurji raus! ... Koliko je film spremenil percepcijo na čefurje?
Ne vem, če veliko. Pravi čefurji, starejši, ki so danes že očetje in mame, pravijo, da tako, kot je prikazano v filmu in knjigi, ni res. Mlajši spet drugače doživljajo vse skupaj. Konec koncev je vseeno, kakšen je čefur v resnici in kakšnega prikažemo v filmu. Ne nosijo vsi trenerk in "air maxic", ne pljuvajo po tleh, vsaka tretja beseda ni grda … Film ne prikazuje stereotipov, kar je mogoče veliko gledalcev pričakovalo, kot sem sam dojel.

Zanimivo je tudi to, ker so starejši čefurji prva generacija, ki je bila rojeni tu. Procesa asimilacije v Sloveniji niso dobro poznali, saj so se njihovi starši preselili sem. Druga in tretja generacija ima še vedno korenine v državah nekdanje Jugoslavije, toda ima boljši pregled, kako so se asimilirali njihovi starši. To so težki procesi za razlago. Ne razumem jih dobro. In redki jih. To ni lahka tema. Za kakšne države rečejo, kako lažja je bila asimilacija. Toda zelo je težko. Postajamo globalna vas in vse je težje.

Za film Drevo pa je prišlo povabilo na avdicijo. Kaj je bilo drugače?
Povabila me je Sandra Ržen, ker me je videla v filmu Čefurji raus!. In avdicije nisem jemal drugače. Prav tako sem se zelo potrudil, ampak sem imel veliko manj ideje, kaj lahko pričakujem in za kakšen film sploh gre. Za Čefurje sem vedel vse – od zgodbe do likov. Pri avdiciji za Drevo pa so mi rekli, da lahko odigram eno izmed scen iz Čefurjega rausa!.

To sem res storil in očitno dobro, kajti povabili so me na drugo avdicijo. Tam sem že dobil del scenarija in mi je postajalo jasno, da gre za drugačno stvar, kot so bili Čefurji. Čeprav mi je Dejan bolj blizu po načinu obnašanja in 'forah', je bilo lepše odkrivati Aleka iz Drevesa, ker je bolj introvertiran, ker se mi zdi, da sem se osebno z njim veliko več naučil. Gre za hude procese med študiranjem lika in kar se mi je zgodilo med snemanjem Drevesa, je nekaj norega.

Kako različna je bila priprava za oba filma. Pri enem ste se moral se naučiti veliko besedila in sleng, pri drugem pa je bilo v ospredju samo ekspresivno igranje, z govorico telesa?
Pri snemanju Čefurjev raus! so najeli profesorja z AGRFT-ja Tomija Janežiča, ki je mojster igre. Kar smo se naučili tam, je neprecenljivo, ker bom lahko vedno izkoriščal v nadaljevanju kariere. Ločevanje priprav na vloge v primerjavi s Čefurji je zelo nehvaležno, saj so nas ogromno naučili na vajah, še preden smo se lotili igre. Je pa razlika med vlogami, se strinjam. Za Dejana sem imel veliko manj govornih priprav – svobodno govoriš kot v vsakdanjem govoru.

Tudi pri Drevesu sem imel veliko svobode, le da so se tam besede zamenjale z gibi telesa. In še to po ekstremnem minimumu. Pri uprizarjanju Aleka so se v meni dogajale izjemne preobrazbe. Zelo drugače, kar mi je bilo všeč. In pri pripravi na lik je veliko vlogo odigrala Sonja, saj je imela v mislih izgrajeno vizijo.

So vam bližje komični ali tragični trenutki?
Preden sem začel snemati filme, sem mislil, da komični. Te ljudje vedno dojemajo, da so bolj površinski kot tragični. Kar ni niti slučajno res. Ampak ljudje jih tako beremo. Mogoče pri komičnih pri liku velikokrat prebereš narobe njegov namen, kar se pri tragičnem redko zgodi. Mogoče mi je tragika po eni strani malo bližje, ampak je komika boljša za izražanje.

Za naturščike na splošno velja, da so boljši v vlogah, ki so jim bližje. Je bilo tako tudi v vašem primeru?
Zagotovo. Lažje je igrati nekaj, kjer lahko vlečeš vzporednice in pogoljufaš, ko črpaš občutja iz svojega življenja. Ampak to lahko počneš pri katerem koli liku. Nismo točno določene osebe v točno določenem trenutku, ampak lahko črpaš iz neverjetnega bazena izkušenj, ki se ti zgodijo v življenju.

Se počutite kaj prikrajšanega, ker niste šli na AGRFT?
Dobil bi list papirja, kar pomeni kar veliko pri nas. Vsaj tako pravijo (smeh). Toda rad verjamem, da ne. Pri igranju gre v osnovi za umetnost, ampak se z raznimi Adami Sandlerji izgublja ta vidik igranja. In za igro je dobro, če imaš smernice drugih umetnikov. Ne zato, da bi te ukalupili – veliko pravi, da to naredi akademija in naredi iz igralca nekaj umetnika. Pri umetniku je veliko odvisno od posameznika, kako deluje in prenaša čustva. Za igralca v osnovi ne potrebuješ papirja. So pa veščine, ki se jih moraš naučiti: od govornega izražanja in različnih metod igre. Zagotovo si boljši igralec, če greš na akademijo. Lahko zrasteš.

Kakšen je dober igralec?
To je tako, kot če bi vprašali poker igralca, kakšna je razlika med dobrim in slabim.

Kakšen vas prepriča? Sandler vas ne.
Ne, me ne! Umetni igralci me ne prepričajo, ker gre za pretiravanje in umetno ustvarjene scene. Ni vse v scenariju in režiji, tudi igralec hitro poumetniči neko sceno. Igralec te ne prepriča, ko ne igra. Za igralca moraš biti dober opazovalec družbe. Opazuješ druge ljudi in "kradeš" tuje kretnje.

Kdo izmed soigralcev iz filma Čefurji raus! vas je poklical in čestital za viktorja?
Beno mi je poslal sporočilo, kakršnega zna samo on. Drugače pa se vsi v vsem podpiramo. Vsaj takšen občutek sem dobil. Ohranjamo stik in spremljamo, kaj počnemo. Lepo je slišati čestitke od ljudi, s katerimi si začel delati.

Kje stoji viktor?
Na polici poleg vesne. Sta par. Zdaj me vesna ne pogleda več (smeh).