"Iščejo se poustvarjalci. Jaz v nobenem od teh resničnostnih šovov ne bi prišel skozi, niti prvo rundo ne. Zato ker sem jaz ustvarjalec, in ne poustvarjalec," se je v pogovoru za MMC Šifrer dotaknil trenutnega stanja na domačem in svetovnem glasbenem prizorišču, ki je posledica poplave resničnostnih šovov.

Kantavtor je v svoji pestri karieri slovensko glasbo in jezik ponesel čez mejo, vse do Združenih držav Amerike, Argentine, Japonske ... Pustil je poseben pečat v domači glasbeni industriji, neopažen pa ni ostal niti med svetovnimi imeni glasbe. Po izidu plošče Ideje 30 let kasneje zdaj skupaj s posebnimi gosti pripravlja velik koncert v Cankarjevem domu, ki bo 14. maja. A še pred tem dogodkom "gospoda srednjih let" čaka praznovanje 60. rojstnega dneva.

Več pa si lahko preberete v spodnjem intervjuju, ki smo ga naredili s Šifrerjem nekaj dni pred praznovanjem rojstnega dneva. Med drugim lahko izveste, zakaj se Joe Walsh iz skupine The Eagles ni nikoli podpisal pod Šifrerjevo Romanje in zakaj kantavtor sovraži besedo "fan".

Koncert v Cankarjevem domu se približuje, še prej vaš rojstni dan. Kaj vam povzroča večje preglavice – to, da boste leto starejši, ali koncert z gosti v Cankarjevem domu?
Nič od tega mi ne povzroča težav, ker oboje pričakujem z velikim navdušenjem. 60 let je sicer ena doba, ampak jaz sem jo preživel v tako dobrem tempu in toliko se mi je dogajalo, da sem kvečjemu ponosen na 60 let. Ne pa da bi mi to povzročalo preglavice. Cankarjev dom pa me je nekaj časa budil v nočnih morah. In prikazovale so se mi prazne Gallusove dvorane. Ampak zdaj sem se že osredotočil na naslednjo stopnjo: tam, kjer že vadimo z ansamblom, s pevci. Zdaj nisem več organizator Šifrer, zdaj sem že glasbenik in pevec. Skratka, ustvarjalec.

Kako pa je kaj s tremo?
Trema v klasičnem smislu pri meni ne obstaja več. Obstaja pa tista zavest, da se ne smeš preveč zapustiti, ker potem pride do tega, da pozabiš stvari, kako morajo biti. Skratka vedno mora biti nemir, ki ni trema. Ni pa tudi tista mlahavost: "Meni je vseeno, kar bo, pa bo." Ampak ta nemir je pa prava stvar. Nemir pred dogodkom. S tem se pa srečujem. To pa ves čas.

30 let po izidu plošče Ideje ste se obdali z mlado močjo. Večina jih je odraščala ob vaši glasbi. Ste zadovoljni s tem, kar je ustvarila generacija, ki ste ji bili vzor?
Ja, zelo sem zadovoljen. Namreč v mojem času. Predvsem v producentskem smislu ni bilo toliko moči. Tudi v izvajalskem ni bilo toliko. Predvsem pa tudi ni bilo toliko različnih stilov. Takrat o rapu nismo vedeli nič, ker ga ni bilo. Takrat so naslovi – hip-hop, r'n'b – zveneli popolnoma drugače kot danes. Bile so druge oblike: new wave, pank, reggae ... In eno od pesmi, ki je tudi v ritmu reggaeja – To se govori med ljudmi – smo posneli tudi s Trkajem, ker raperji ljubijo reggae, ker jim to ustreza. Kar zadeva generacije izvajalcev, pa sem zelo zadovoljen – in predvsem nekaj: v procesu snemanja in še prej iskanja, dogovarjanja, usklajevanja in snemanja, pa tudi pozneje pri promociji se je ta generacija izkazala spoštljivo do gospoda srednjih let.

Ko ste delali izbor glasbenikov za album, vam je morda kdo ušel iz tega izbora? Bi še s kom radi sodelovali?
Ja, rad bi videl, da bi še s kom. Manjka mi tu nekdo, ki bi pokril pesem Majhni psi, ki je tu najbolj pankovska pesem. V resnici je bila to edina neuslišana želja. Hotel sem, da bi bili to Big Foot Mama oz. Grega Skočir, pa se nekako očitno niso dogovorili. Tudi jaz se nisem dogovarjal, to moram reči. V glavnem sem se jaz dogovarjal pri vseh drugih, vsaj s polovico; pri tem se pa nisem, pa mi je malo žal, ker mislim, da bi bil ta komad vreden pokritja.

Na zadnjem nastopu v Cankarjevem domu ste pripeljali prav posebnega gosta, lipicanca. Lahko namignete, kakšno presenečenje pripravljate tokrat?
(Smeh). Lahko bi namignil, pa ne bom, ker potem ne bo presenečenje.

A bo spet na štirih nogah?
(Smeh). Ne bo na štirih nogah, bo pa na dveh "zajlah".

V zadnjem obdobju vidimo kar precej vas, starih mačkov, kako polnite dvorane. Je to dobra stvar za domačo glasbo, glede na to, da mladi vedno težje privabljajo obiskovalce v klube?
Mislim, da mladi nimajo nič manj prostora. Jaz mislim, da je običajno tako, da so starih obrazov ljudje že malo naveličani, kar pomeni, da morajo priti z zelo zanimivo stvarjo, drugačno ali z nečim, kar diši po nostalgiji oz. smrdi. Veste, kako je s tem: nekaterim nostalgija diši, drugim pa smrdi. S tem si moramo biti na jasnem. Je pa tako, kar se tiče novih obrazov: vedno ljudje pričakujejo nekaj novega. In tudi ko gledamo okoli sebe: mlad obraz je potrošno blago. Kar poglejte: šovi, kot so Slovenija ima talent, Misija Evrovizija in kar je že bilo in še bo, X-factor, to je industrija, ki pogoltne nekoga, ki ga dvigne in ga pusti. Ga ne zanima več. Gre iskat nov obraz. Tako smo priča temu, da je približno tako kot včasih, ko so zmaju darovali kakšno deklico, da so ohranili mir v vasi. In tako se mi ta zmagovalec zdi samo žrtveno jagnje. Predvsem pa je nekaj: iščejo se poustvarjalci. Jaz v nobenem od teh resničnostnih šovov ne bi prišel skozi, niti prvo rundo ne. Zato ker sem jaz ustvarjalec, in ne poustvarjalec.

Kako v času, ko je glasba postala industrija, tem glasbenikom dopovedati, da na koncu ostanejo samo tisti z vsebino?
Kako dopovedati, ne vem. Ker je to tudi moje vprašanje (smeh). S tem, kako ljudem dopovedati nekatere stvari, se ukvarjam že dalj časa in nisem uspešen pri tem. Predvsem je nekaj – zdi se mi, da je premalo ustvarjalnosti. Premalo smo usmerjeni k ustvarjalnosti, bolj k poustvarjalnosti in hitrim užitkom. To je ta instantna hrana: zelo na hitro znamo kovati iz jezika, ki zagotovo ni slovenski, ampak je angleški, in nato izplakni in izpljuni. Gremo iskat drugega. Ampak jaz ne jamram, samo opazujem.

Koliko časa je bilo vloženega v pesem, ko ste sami ustvarjali?
V razmišljanje, kako bo sprejeta, zelo malo. Ker razmišljanje se je dogajalo prej: kako bo pesem nastala, kako bo narejena, kje bo refren, kaj bi meni bilo najljubše ... Včasih je bilo treba narediti zunaj vzorcev, ki so že obstajali. To se zdaj pri preigravanjih zelo dobro vidi, ko me mladi glasbeniki sprašujejo: "Ja, zakaj si pa tu to naredil?" Ja, takrat je bilo to fajn (smeh). Meni je tako ustrezalo. Kar želim reči, je, da je najprej razmišljanje, nato je ustvarjanje. Razmišljanja o tem, kaj bi bilo ljudem najbolj všeč, se pa jaz ne spomnim. Jaz sem moral napisati komad, ki je bil meni všeč in sem bil z njim zadovoljen. Od tukaj naprej pa ... A je bil drugim ali ne? Precej mojih pesmi, za katere trdim, da so bile bistveno boljše od tistih, ki so bile sprejete, ljudje niso nikoli slišali. Ampak o tem nisem nikoli razmišljal, kako naj jih prepričam, ker tega ne znam.

Sami ste slovenski jezik ponesli čez meje Slovenije. Vse do Združenih držav Amerike. Kakšen je vaš odgovor tistim, ki pravijo, da se v slovenščini težje izražajo?
V slovenščini se da zelo dobro izražati, a kljub vsemu nas spremlja to prekletstvo majhnosti v glavah. Nič kaj dobro pa ne sodeluje tudi v številkah. Ko stopiš čez mejo – in čez mejo si v največ dveh urah, kjer koli si – te nihče več ne razume. To je malo "handikepa". Imamo pa druge prednosti. Zato je meni tudi ljubše, da sem bil pravzaprav nekoč prvi na vasi. Ali z drugimi besedami: bolje prvi na vasi kot zadnji v mestu. Sem šel pa tudi v mesta, in sicer kar v mesta ZDA, Anglije, Irske, Avstralije, Japonske, Kitajske, kamor želite ... To so bila vsa mesta, kjer sem igral, ampak doma so me pa ljudje razumeli (smeh).

Kje vam je bilo lepše?
Pravzaprav, recimo, pozabil sem omeniti Argentino, Buenos Aires, kjer sem bil tako presenečen, ko sem prišel na oder, na vaji sem zagledal deset metrov dolg napis v lučkah, ki so se spreminjale in letale gor in dol. Napis pa je govoril: Andrej Šifrer. Jaz sem se ustrašil, kaj ti ljudje pričakujejo od mene, in sem rekel: "Moj Bog, to smo se pa narobe razumeli." Zdaj pa še – oni sploh ne vedo, o čem jaz pojem, ko sem prišel na oder, pa so znali vse besede na pamet. To je bil zame največji šok. Buenos Aires, zagotovo.

Je z leti lažje ali težje ustvarjati?
Ammm ... Mislim, da je oboje, da ima oba elementa. Težje je zato, ker ... Ker pravzaprav ne veš, ali si še v stiku ali nisi s tem, kar se dogaja. Če bi se hotel podrediti trendom, potem tvegaš, da bi izgubil svoj osebnostni jaz. Če se pa ne, pa tvegaš, da te nihče ne bo povohal. Zato jaz mislim, da se ne oziram dosti, čeprav moram reči, da sem hvaležen vsem, ki so se lotili mojih pesmi. Posebno zanimiva zgodba se je dogajala s komadom Romanje, kajti to je bila pesem, ki sem jo pred 30 leti nekako hotel dati bolj ven - da bi se bolj predvajala, da bi jo ljudje sprejeli, pa je niso. Potem sem šel snemat v Nashville in smo to posneli v angleščini in so bili Američani blazno navdušeni. Producent je predlagal: "Jaz poznam Joeja Walsha iz skupine The Eagles in sem govoril z njim. Rekel je, da bi tu blazno rad 'pritisnil' svoj solo." Mislim, noro fajn. Navdušen sem bil. In smo se iz Nashvilla pet ur peljali v Memphis. In smo na žalost ugotovili, da tip leži zadrogiran v svoji sobi že tri dni. Ko smo receptorja prosili, da naj ga gre vsaj zbudit ali kar koli, je prišel dol in rekel: "Gospodje, vi ga nočete videti." Vprašali smo, kaj je bilo narobe. Tip je bil čisto iz sebe, oči obrnjene. Mi ga vidimo samo na videoposnetkih, kako fantastično igra. Joe Walsh se nikoli ni vpisal na Romanje.

In v tretje so ga dobili v roke Tabu in Žare Pak. Njegovo ime je treba omeniti. Žare je fantastičen producent, ki zna nekaj, česar drugi ne znajo. Včasih pa drugi znajo nekaj, česar Žare ne zna, da smo si na jasnem. Samo oni imajo posebno noto, ki je drugačna od drugih, in to je tudi vodilo k temu, da je poslal ta komad v mastering v Nemčijo. Človek, ki dela v tisti firmi in dela mastering že 40 let, pravi Žare. To je gospod blizu 70 let in je delal mastering za Bon Jovija, Elvisa Costella, Scorpionse, vse te prve ljudi. Pa mi je razlagal naprej Žare, da mu v 20 letih, odkar mu pošilja skladbe, ni odpisal oz. komentiral niti enkrat. Tokrat je pa napisal: "Very good song. Thank you." (Zelo dobra pesem. Hvala. op. a.)

Ali je še katera skladba, ki ni dosegla poslušalcev, pa bi si to želeli?
Ogromno. Več jih ni, kot jih je. Zato ker večina pozna samo tiste moje udarne skladbe. Jaz vseeno mislim, da so moje najboljše pesmi Kora/Ptica iz nebes oziroma angleška različica z Kennyjem Logginsom Kora/Birds Form Heaven. Poroke ne bo - to je moja sedeminpolminutna simfonija ali opera. Po tem vidim, kdo je res moj - tokrat bom uporabil besedo, ki je ne maram - "fan". Kdo je tisti, ki me spremlja, kdo je tisti, ki reče: "Andrej, zame je najboljša Poroke ne bo. Roka. Objem. Bravo."

Zakaj ne marate besede "fan"?
Prvič ni slovenska. Ni isto kot oboževalec – prijatelj, spremljevalec glasbe. Zato ker nimamo dobrih prevodov. Fan pride iz besede fanatizem, fanatic, to pa niso moji poslušalci. Moji spremljevalci niso fanatiki, ker ne kričijo in padajo v nezavest, ampak rečejo: "Andrej, bravo, to ti je pa ratalo." To ni isto.

Ste se kdaj počutili kot zvezda?
Pri nas zvezd ni. Ker jaz sem bil ravnokar v trgovini, zvečer bom šel v gostilno. Potem moram nesti hlače zašit. Tega zvezde ne delajo. Nikoli nisem živel drugače in nikoli nisem bil zvezda. Premajhen narod smo za zvezde.

Vam je bilo kdaj žal, da niste bolj resno vstopili v vaš drugi poklic – pravo?
Ne. Zato ker si izrekla magično besedo – poklic. Poklic je tisto, za kar si poklican, ne pa tisto, na katerem delovnem mestu si.