Seks v mestu je ameriško premiero doživel le teden dni pred slovensko in se takoj zavihtel na prvo mesto v kinematografih. Verjetno lahko to pričakujemo tudi pri nas, saj je v Koloseju danes kar 17 (!) predstav. Foto:
Seks v mestu je ameriško premiero doživel le teden dni pred slovensko in se takoj zavihtel na prvo mesto v kinematografih. Verjetno lahko to pričakujemo tudi pri nas, saj je v Koloseju danes kar 17 (!) predstav. Foto:
Premiera seksa
Na ljubljanski premieri so plakate s Carrie in silhueto Manhattna zamenjali pregrešni sladoledi. Foto: MMC RTV SLO
Seks v mestu
Se Carrie poroči ali ne? Kdo umre? Odgovore dobite v filmu, katerega daleč najboljši del je nedvomno osupljivo lepa, drzna in ekstravagantna kostumografija. Z manolo blahniki vred, seveda. Foto: Kolosej

Emancipirane ženske (in tiste, ki si to potihoma želijo biti) po vsem svetu smo čakale štiri leta, da je razvpita, prelomna, škandalozna, nadvse zabavna, včasih tudi poučna, vendar vedno glamurozna serija Seks v mestu le uzrla luč tudi na velikih platnih.

Carrie, Samantha, Charlotte in Miranda - z vsemi svojimi slabšimi polovicami vred - so spet nazaj. Štiri leta starejše (zdaj njihov moto ni več "Štirideseta so nova trideseta!", ampak "Petdeseta so nova štirideseta!"), s še več osupljive garderobe, a žal z manj tiste bistvene sestavine kultne serije: seksa.

Več o vsebini filma ne izdamo, lahko pa le še dodamo, da je bil (pre?)sladek sladoled, ki so ga tako mamljivo oglaševali na premieri v Cankarjevem domu, popolna metafora za film, ki je precej bolj zaplul v emocionalne vode kot nanizanka.

Stand-up Tine G. in sladoledne metafore
Gala premiera, ki so se je udeležili tudi številni slovenski estradniki, od Carriejinega oboževalca številka 1 Anžeja Dežana in igralke/manekenke Mance Dorer do Barbre Drnač (tudi same ljubiteljice ekstravagantne mode) v spremstvu poosebljenega šunda Bojana Požara, je poleg z lučkami postregla tudi s Tino Gorenjak.

Igralka, znana po tem, da se ne boji odvreči še zadnje cunjice, je oblečena v tesno oprijeto oblekico z razporkom prav do spodnjic (da, prve vrste so imele slabši pogled na film, zato pa boljšega na Tino G.) odprla film z enim tistih monologov o ubogih ženskah, ki moramo trpeti 1001 muko za našo lepoto, da bi zadovoljile njega - moškega.

Ta naj bi bil kot sladoled - "na zunaj sladek, čokoladen, hrustljav", ko pa nastopi vročina, pa izgine.

Ženske ne potrebujemo moških. Baje.
Globoko. Približno tako kot sporočilca v kitajskih piškotih, ki jih v filmu prebira Miranda.

A tako Gorenjakova kot film se, kot se pogosto zgodi pri novodobnih "emancipiranih" ženskah, ujameta v lastno past: ob tako izrazitem trudu dokazovati, da ženske ne potrebujemo moških (oz. so dobri le za seks - pa še to moramo imeti izredno srečo, kot pove Samantha), se nazadnje celotno bistvo te ženske zlije v iskanje gospoda Popolnega in bele poročne obleke.

K. S.