Oblikovalka Sanja Veličković, ki je diplomirala na fakulteti za strojništvo, je nase prvič opozorila z modno revijo Črno-belo v barvah pred letom dni. Že takrat je napovedala, da ji bo kmalu sledilo odprtje razstavno-modnega ateljeja. Po letu dni so se njegova vrata odprla in mi smo jo ob tej priložnosti povprašali, kaj za oblikovalko pomeni lastni atalje. Za MMC je med drugim spregovorila še o kulturi oblačenja pri nas in nasvetih za jesen/zimo 09.

Kaj vam kot modni oblikovalki pomeni lastni atelje? Je bilo veliko težav, ko ste želeli predstaviti vaše kolekcije?
Na lastni atelje gledam enako kot na vsako svoje oblačilo, je enostavno tisti delček mene, ki je še manjkal za sklenjeno celoto. Vsekakor je bila največja težava v tem, da so me po modnih revijah znali vprašati: "Kje pa imate atelje? Kam lahko pridem pogledat še druge stvari?" In tudi same modne revije, če jih nisem delala v domačem kraju z domačimi ljudmi, so kar velik finančni zalogaj.

Kje ste dobili navdih za oblikovanje ateljeja?
Ves čas mojega ukvarjanja z oblačili in modo me vodijo sanje. Začetki so bili pri ustvarjanju oblačil za moje ogromno število punčk, potem se je to nadaljevalo z oblačili, narejenimi za mene in moje ožje prijatelje in prijateljice, ki so mi zaupali ter verjeli vame. Nekako sem pač trmasto prepričana, da je to tisto, za kar sem se rodila. Tako je tudi sam dizajn mojega ateljeja nastajal v mojih sanjah – to sem jaz.

Že nekaj let sodelujete na izborih mis Universe, vaša obleka je bila izbrana za kreacijo Femme Fatale 2007, oblikovali ste za Neisho ... Kako ta sodelovanja vplivajo na vaš slog?
Kar se tiče sodelovanja pri raznih natečajih, je v samem natečaju vnaprej določena tema, včasih pa tudi dolžina in barva oblačila, tako da tukaj ne morem dati 100 odstotkov sebe. Seveda skušam tudi skozi ta oblačila pokazati svoj slog, ki pa predvsem temelji na tem, da je moje oblačilo druga koža tistega, ki jo nosi. Ni mi motiv izdelati oblačilo za lutko ali popolno manekenko, pač pa mi je velik motiv obleči osebo, ki v osnovi ni najbolj zadovoljna s svojo postavo, ko pa si nadene moje oblačilo, pa se sliši: "Uauuuu, kaj, to sem jaz?"

Kako pa drugače gledate na kulturo oblačenja pri nas?
Mislim, da je ni ali pa jo je zelo malo. Oblačilo je treba znati tudi nositi, ne samo kupiti. Še vedno namreč pri večini ljudi velja, da si izbirajo blagovno znamko in aktualne trende, pri tem pa pozabijo stopiti pred ogledalo in ugotoviti, ali je to res primerno za njih. Kakovostno oblačilo, ki pristaja posamezniku po obliki in značaju, ni izključno izdelano iz pregrešno dragega materiala. Pomembno je, da je oblačilo funkcionalno, da ti pristaja in da je njegovo vzdrževanje v toku s tempom življenja. Po moje so minili tisti časi, ko so si naše babice kupile en kostim in ga nosile 20 let.

Na oblikovanje niste bili sprejeti, ker niste prišli čez sprejemne izpite. Kaj vas je gnalo naprej, da niste vrgli puške v koruzo?
Sprejemni izpiti so lahko pač trenutek, ki marsikomu spremeni tok življenja. Tudi meni ga je – še bolj sem bila prepričana, da je prav to moja pot v življenju. Pa saj ni vse papir, ki ga dobiš po končani diplomi. Mogoče bi moja pot, če bi naredila sprejemne izpite, bila ovita v neke meje, ki pa jih danes ne poznam. Vse je mogoče!

Kater kos oblačila po vašem mnenju ne sme manjkati v nobeni omari to jesen?
Vsekakor ne sme to jesen v ženski garderobi manjkati kakšna obleka, ki končno prihaja nazaj in znova postavlja v ospredje osnovno žensko obliko telesa – prsi, pas, boki. Torej pas je spet v pasu tako pri obleki, krilu kot tudi hlačah. To jesen in zimo torej bodimo prave ženske!