Iris Apfel je bila v zadnjih desetletjih stalnica vseh ameriških tednov mode, številnih rdečih preprog in modnih dogodkov. Navadno je pozornost pritegnila s svojimi na videz nezdružljivimi modnimi izbirami – redno je kombinirala visoko modo s perjem in cenenim kičem ter tako dokazovala, da modno oblačenje ne pomeni nujno tudi udarca za denarnico. Prisegala je na pomen nakita – več kot ga je, boljše je, je bilo njeno vodilo –, sicer pa je s svojimi očali z debelimi okvirji, značilno rdečo šminko in kratkimi sivimi lasmi izstopala med množico na vsakem večjem modnem dogodku.

Rodila se je 29. avgusta 1921 v New Yorku Samuelu in Sadye Barrel. Z modo se je srečala že kot otrok, saj je imela njena mati manjši modni butik, z blagom in oblačili pa ostala povezana vse življenje. Z možem sta namreč imela tekstilno tovarno, Apfel pa je v ZDA že pred desetletji slovela po svojem bogatem znanju, povezanem z blagom, in predvsem poznavanju značilnosti starih materialov. Specializirala se je za restavriranje tekstilnih izdelkov, na primer preprog in podobnega, zaradi česar so jo za obnovo najemale številne ugledne institucije, vključno z Belo hišo, in znane osebnosti.

Sorodna novica 100. rojstni dan "najstarejše najstnice na svetu", ki narekuje modne smernice

Širši javnosti je njeno delo postalo znano šele leta 2005, ko je newyorški Metropolitanski muzej umetnosti oz. njegov oddelek, kostumski inštitut, pripravil razstavo o njej z naslovom Rara Avis, kar v latinščini pomeni "redka ptica". Njen modni slog so opisali kot "sočasno duhovit in prepoznavno samosvoj". Prav zaradi njenega značilnega kombiniranja poceni mode, modnih kosov iz druge roke in izdelkov priznanih modnih oblikovalcev, ki jih je navadno oblekla sočasno, je izstopala, so takrat navedli v MET-u in dodali, da njene "večplastne kombinacije" kljubujejo "estetski konvencionalnosti" in tudi, ko so najbolj ekstremne, celo baročne, izražajo "drzno in nazorno modernost", poroča tiskovna agencija AP.

Pozneje so njena oblačila razstavili tudi nekateri drugi muzeji, na primer The Peabody Essex Museum, ki mu je Apfel sama podarila na stotine modnih kosov – kot je sama dejala, je večino od njih tako in tako dobila od oblikovalcev in modnih hiš brezplačno.

Ko so jo pred leti vprašali, kateri so njeni najljubši modni oblikovalci, jih je sicer nekaj naštela, ob tem pa poudarila, da v visoki starosti ne hodi več po trgovinah in brska za oblačili, saj "jih imam toliko, da mi jih sploh ni treba več iskati". Modnih nasvetov ni rada delila, je pa poudarjala, da "mora vsak najti svojo pot". "Zagovarjam individualnost, ne maram preveč modnih trendov. Ko enkrat odkriješ, kdo si, kako si videti in kaj ti pristaja, boš vedel, kaj moraš storiti," je na primer dejala v intervjuju za AP pred slabimi sedmimi leti.

Zase je sicer menila, da ni ravno lepa, a poudarjala: "Nisem lepa, nikoli ne bom. Ampak to ni pomembno. Imam namreč nekaj veliko boljšega, imam slog." Ob tem je sicer priznavala, da je modna ikona postala po naključju (tako je pozneje tudi naslovila avtobiografijo – Accidental Icon), a je v tej vlogi očitno uživala. Leta 2019, pri 97 letih, je podpisala pogodbo z manekensko agencijo IMG in se večkrat pojavila na modnih pistah. Zadnja leta so jo modni oblikovalci na čelu s Tommyjem Hilfigerjem snubili, da bi postala njihov obraz, a se ni želela obvezati nikomur. Pogosto je poudarjala tudi negativen odnos modne industrije do starejših, saj da jih po krivici zapostavlja.

Zadnja leta jo je na družbenih omrežjih odkrila tudi mlajša generacija – na Instagramu je imela na primer približno tri milijone sledilcev. Leta 2018 so po njeni podobi izdelali tudi lutko Barbie, s čimer je postala najstarejši človek, po čigar podobi so izdelali omenjeno igračo.

Kljub visoki starosti je bila odločena, da se ne bo nikoli upokojila. "Upokojitev pri kateri koli starosti je hujša od smrti. Samo zato, ker dočakaš neko starost, še ne pomeni, da moraš kar nehati delati," je pred časom dejala za Today. Umrla je na svojem zimskem domu v Palm Springsu, je potrdila njena agentka Lori Sale.

Za sabo ni pustila bližnjih sorodnikov – sama je bila namreč edinka, z možem Carlom pa nista imela otrok, saj, kot je razložila pred leti, ob vodenju podjetja nista imela časa za vzgojo otrok, ni pa jih želela imeti in potem prepuščati varuškam. S Carlom sta se poročila leta 1948 in sta v zakonu vztrajala vse do njegove smrti (pri 100 letih) leta 2015.