Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih?

"Stavim, da si ne upaš narediti tega ..." Včasih so nas prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega in nespametnega, danes pa tako vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na zaslonih, vreden posnemanja. Še posebno priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje TikTok, kjer so videi pravzaprav poglaviten način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, da so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo "vse za dober TikTok video" precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Takega, ki ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt.

Naštejmo nekaj izzivov, ki so postali viralni:
– pritrditev vampirskih zob z lepilom,
– ravnanje ali krajšanje neenakomerno dolgih zob s pilico za nohte,
– poizkus, da čim hitreje poješ koruzna zrna s koruznega storža med vrtenjem na vrtalniku,
– haluciniranje ob pomoči tablet proti alergiji,
– lizanje straniščne školjke v dokaz, da koronavirusna bolezen ne obstaja.

"Petnajst minut slavni kvečjemu za petnajst ljudi"

Med novejšimi izzivi lahko poudarimo tiste, ki so povezani z Netflixovo serijo The Squid Game, Igra lignja. Generacija, ki je odraščala ob MTV-ju, bi morda rekla, da se omenjeno sliši kot scenarij za oddajo Jackass, v kateri so voditelji večkrat s številnimi drznimi izzivi preizkušali svoj prag bolečine in – bodimo odkriti – meje neumnosti. Gotovo je navdihnila še marsikoga, da jih posnema, a je bilo to bolj ko ne namenjeno skupini prijateljev, ne pa širšemu občestvu družbenih omrežij.

Ampak ali je Andy Warhol sploh imel to v mislih, ko je rekel, da bo v prihodnosti vsak doživel svojih petnajst minut slave? Navsezadnje nam ni pomembnih petnajst minut slave, ampak le petnajst sekund (oziroma po novem šestdeset sekund) videa na TikToku.

Antropolog dr. Dan Podjed z Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU: "Dejansko je imel Warhol še kako prav, ko je govoril o teh petnajstih minutah slave. Težava pa je, da smo teh petnajst minut slavni kvečjemu za petnajst ljudi. Torej, večina ljudi ne zaslovi na svetovni ravni zaradi izzivov, ki jih sprejmejo, ki jih počnejo, posnamejo, ampak je to nekaj, kar se zelo hitro pozabi. In redkokdo potem prodre na svetovni ravni zaradi tega, kar počne. Veliko ljudi pa ima zato žal dolgoročne duševne ali telesne posledice."

Občutek pripadnosti

"Jaz si ne bi upala trditi, da je človeštvo s temi izzivi doseglo dno," pravi samostojna strokovnjakinja za družbena omrežja in svetovalka za digitalno komunikacijo Tamara Langus, ki za podjetja in organizacije pripravlja izobraževanja o poslovnem komuniciranju po družbenih omrežjih in o marketingu z vplivneži, "zato ker me realnost vedno znova potem preseneti z nekim novim, še majčkeno bolj poglobljenim dnom". "Zdi se mi, da gremo lahko še dlje, še kakšno stopnjo nižje. Je pa res, da internet posameznikom omogoča, da dobijo ogromen doseg. Tudi če se mnogi zgražajo, se potem najde med temi mnogimi peščica takih, ki jim je to zanimivo ali pa zabavno."

Poda primer izziva lizanja straniščne školjke (t. i. the coronavirus challenge). "Dekle, ki je to prvo storilo, je bilo deležno številnih kritik na družbenih omrežjih, v člankih, vsepovsod. Kljub temu so se našli posnemovalci. Prav te množične kritike so ponesle glas o njej naprej in omogočile nadaljevanje širjenja tega izziva. To je pač značilnost interneta, ki omogoča tako velik doseg, tudi 'butastim' stvarem lahko daje pravzaprav neko veljavo, tudi prek kritike."

Zakaj počnemo (tudi) take stvari, je jasno: občutek pripadnosti. Psihologinja in svetovalka na LogOutu, Centru pomoči pri čezmerni rabi interneta, Špela Reš: "Neka osnovna človekova potreba je potrditev drugih, ker smo socialno bitje, živimo v družbi, živimo za svojo identiteto, za naš pojem sebe, kdo smo, je zelo pomembno mnenje drugih. Viralni posnetki so samo medij, ki to omogoča. Smo se pa od nekdaj primerjali in validacija, potrditev drugega, je naša osnovna potreba."

"Ljudje potrebujemo potrditev drugih, potrebujemo primerjanje, nekaj, kar nas umešča v družbo. Seveda pa so taki izzivi odraz današnjega časa in teh družbenih omrežij, ki ponujajo možnost tudi takim bolj rizičnim izzivom, da ne rečem tudi kaznivim."

"Družba se še bolj spreobrača tudi v družbo narcisizma"

Na vrh se uspe povzpeti 'najekstremnejšim' vsebinam, pojasni socialni pedagog Rok Gumzej, prav tako svetovalec na LogOutu: "Moramo razumeti, da ko oddam vsebino na splet, je tu gledalstvo ne večmilijonsko, ampak celo večmilijardno, in od teh vsebin bodo na koncu prišle ven samo tiste, ki imajo največji učinek, so najudarnejše, imajo najekstremnejše posledice."

Vsaka reklama je dobra reklama, tudi slaba? "Ob tem mi je na misel prišel posnetek, ki je pred štirimi, petimi leti zaokrožil po Facebooku. Namreč, dva fanta iz okolice Krškega sta neko osebo, prijatelja oziroma vrstnika, pretepla do smrti, to snemala in sproti prenašala te informacije na omrežje, kar je še dokaz več, da živimo v družbi spektakla, ko se je treba tudi takrat, ko nekoga trpinčiš, v bistvu razkriti, to pokazati, deliti z drugimi, ker če nisi tega posnel in delil, potem se to ni zgodilo. Morda je to najbolj skrb vzbujajoče, da moramo ovekovečiti vse, kar se dogaja okrog nas, sicer je to nesmiselno; pa naj bo to dobro ali slabo."

Recimo, če gremo v Pariz, se je treba seveda tam fotografirati z Eifflovim stolpom v ozadju. Podjed nadaljuje: "Če nekdo muči mačko, raco, zbije medveda, kot smo tudi pred kratkim videli po omrežjih, in to posname, je treba to deliti z drugimi. To je tisto mogoče najbolj nenavadno, bizarno: deliti je treba vse, kar koli izstopa iz povprečja. Ker na ta način dobimo seveda posamezniki pozornost in na ta način se naša družba še bolj spreobrača ne zgolj v družbo spektakla, ampak tudi v družbo narcisizma, kjer je treba biti viden in imeti slavo, pa naj bo v dobrem ali slabem smislu."

TikTok kot narejen za izzive

Vsak izziv oziroma trend ima svoj začetek, svojo zgodbo na družbenih omrežjih. Prednost TikToka je prav to, da ponuja videovsebine, dolge od petnajst do šestdeset sekund, ki so veliko privlačnejše za angažiranje pri izzivih. Uporabnik si lahko pomaga s filtri, nalepkami, glasbo in urejevalnikom videov. Za TikTok bi lahko celo rekli, da je kot narejen za izzive. Izvora nekega izziva sicer vedno ne poznaš. TikTok je že v nekaterih primerih povedal, da je raziskal in ugotovil, da ni nobenih dokazov, da se je neki izziv – predvsem gre to v primeru nevarnih – začel pri njih.

Da je pogosto zanimivo, kako neki trend nastane, se strinja Langusova: "Na primer, obstaja izziv lulanja v hlače, tako imenovani 'pee pants challenge', ki ga je začel devetnajstletni komik s tem, da je objavil kot lažni video, kot štos, kako se on polula v hlače. Ta povsem neumni akt, to (za mnoge) butasto dejanje naj bi posameznika pravzaprav sramotilo, ampak je postalo viralno. Devetnajstletnik je pozneje priznal, da je šlo za 'štos' in da ni pričakoval, da se bo zadeva prijela in da bo postala trend na TikToku."

Zgodbe se pogosto začnejo zelo nedolžno in se potem počasi stopnjujejo. Zakaj ravno TikTok? Langusova pojasni: "TikTok je bil že od začetka lansiran kot aplikacija, ki želi spodbujati kreativnost, osebni izraz uporabnika. Kakšni sta vrednost in kakovost te kreativnosti, raje pustimo ob strani, ampak zdi se, da vsakdo, ki ponovi izziv, želi k temu izzivu nekaj dodati, neki element presenečenja, duhovitosti, drznosti, in potem smo hitro tukaj še na polju nevarnosti." Zdi se torej, kot da je TikTok narejen za izzive.

Ljudje nismo na novo odkrili izzivov

Niso vsi izzivi nevarni. Niso vsi izzivi moralno in intelektualno vprašljivi. Nekateri so preprosto namenjeni zabavi in ustvarjalnosti. Izziv 'zaspan dan' kaže kolaž videov, kako se človek od jutra do večera počuti preprosto zaspanega. Izziv 'potretiraj hišnega ljubljenčka' je tudi samoumeven. Priljubljeni so tudi počasni posnetki, sploh tisti, ki vključujejo plesne gibe ali kakšne druge akrobacije. Iz očitnih razlogov je priljubljen tudi izziv 'lažno potovanje', ko poskušaš ljudi preslepiti, da v resnici sediš v letalu. Potem so tu razni plesni izzivi z izbrano koreografijo, ki zahteva angažma posameznika, dveh ali več ljudi.

A kot spomni Podjed, ljudje nismo na novo odkrili izzivov, ki se v posameznem obdobju razširijo v delu družbe: "Sam se spomnim, da smo že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo še bili v osnovni šoli, počeli enake 'neumnosti': najprej si moral narediti trideset počepov zelo na hitro, potem te je nekdo prijel od zadaj, te krepko stisnil čez prsni koš, in če je bil izziv uspešen, si izgubil zavest."

In kje so razlike? "Razlika med takratnimi in današnjimi izzivi pa je ta, da takrat tega nihče ni mogel posneti s kamero in potem razširiti po omrežjih, danes pa lahko to stori skoraj kdor koli, tudi osnovnošolci ali pa srednješolci, ki imajo s sabo pametne telefone, s katerimi lahko te izzive posnamejo in jih delijo z drugimi."

Vsa družbena omrežja s sprogramiranimi algoritmi delujejo tako, da spodbujajo odvisnost. "Obstajajo mehanizmi, kot so to, da se fotografiramo in olepšujemo fotografije, da nabiramo všečke in pohvale, bežimo iz dolgočasnosti vsakdana, in da spodbujajo strah, da bi kaj zamudili, če ne spremljamo družbenih omrežij. Vse to spodbuja odvisnost od družbenega omrežja. To ni naključje. Ti mehanizmi delovanja in spodbujanje odvisnosti so utemeljeni na znanosti. Soustanovitelj Instagrama je na univerzi Stanford diplomiral iz nečesa, čemur se reče simbolni sistemi. Gre za študij, ki prepleta psihologijo in računalništvo. Rezultat tega so potem družbena omrežja in algoritmi," pojasni Langusova.

Vloga pandemije ni zanemarljiva

Bistveno več izzivov pa opažajo od pojava pandemije naprej: "To pa verjetno zato, ker so nekateri našli smisel v teh izzivih, lahko so nekaj počeli in se hkrati povezovali z drugimi. Ti izzivi so torej imeli povezovalno vlogo, s tem so se lahko tisti, ki so sodelovali v izzivih, tudi na neki način potrjevali in to je bilo to spodbujanje odvisnosti. Tukaj se potem združita ti dve zgodbi: na splošno delovanje družbenih omrežij in to, kaj izziv naredi. Torej, ti se pridružiš skupini, ki nekaj počne, in s tem potrdiš sebe, da si del te skupnosti."

Da vloga pandemije ni zanemarljiva, se strinja tudi Podjed: "Razumeti moramo prvič, da živimo v zelo posebnem času, ko smo otroke prignali pred ekrane, zato da so se na daljavo učili med pandemijo covida med popolnim zaprtjem, ko smo jim nakupili več tablic, računalnikov, telefonov in drugih pripomočkov, da lahko, prvič, prek njih pridobivajo vsebine, znanje in pa, drugič, priznajmo si, tudi starši, da lahko svoje otroke nadzorujemo, zato ker otroci vzamejo telefone s sabo v šolo, da ga lahko starš kadar koli pokliče ali pa mu celo sledi po aplikaciji, ki deluje kot nekakšen digitalni električni pastir, s katerim omejite otroka, da lahko hodi samo v nekem določenem radiju od lastnega doma, in če prečka mejo, je starš seveda takoj obveščen, otroka lahko pokliče in mu reče, naj pride nazaj, naj se vrne na varno, torej v zavetje štirih sten. Tako smo starši pravzaprav sami ustvarili oziroma soustvarili to družbo nadzora, ki je hkrati družba spektakla, tako da ne bi samo otrok krivil za to, kar se dogaja."

Ne sledijo zgolj otroci slepo nekemu trendu

Da se starši zgražajo nad tem, kaj vse počne mladina, ni nič novega. Kot pove Podjed, starši kar naprej kažejo na svoje otroke s prstom, da je nekaj narobe s to generacijo, da so zdolgočaseni, da nimajo dovolj dela, da nimajo dovolj prostočasnih dejavnosti in potem počnejo neumnosti. Enako mnenje so starši o svojih otrocih imeli že v preteklosti, ko so govorili, da jih bodo pokvarile revije, da jih bo pokvarila televizija, osebni računalniki, mobilni telefoni … zdaj pravimo, da bodo naše otroke pokvarili Facebook, Snapchat, Instagram, TikTok …

A zazrimo se v ogledalo. Ne sledijo zgolj otroci slepo nekemu trendu. Spomnimo, da so na Facebooku kar naenkrat ljudje za svoje profilne naslovnice dajali svoje otroške fotografije. In da so se na njih pojavili tudi Disneyjevi junaki, ki naj bi jim bili podobni. Med korono smo na Instagramu zasledili nov hit, imenovan kava Dalgona, ko smo iz instant kave, sladkorja, vode in mleka pripravili sladek kavni napitek. In seveda to objavili na družbenih omrežjih. Nekateri trendi so pač bolj subtilni in ti dajo manjši občutek participacije v spletni skupnosti, nekateri bolj. Neka stvar sproži verižno reakcijo, ki ji skorajda slepo sledimo.

Podjed opomni: "Če se spomnimo teh prvih izzivov na Facebooku, eden teh je bil povezan z vedrom ledene vode, ki ste si ga zvrnili na glavo in to posneli ter potem delili z drugimi in izzvali druge ljudi, naj se pridružijo temu izzivu. Ta izziv je bil namenjen zbiranju sredstev in ozaveščanju o neki bolezni in je bil torej pravzaprav pozitiven. Spet če se spomnim, kaj se je dogajalo v preteklosti, v 80., 90. letih, nismo imeli na voljo omrežij, imeli pa smo na voljo verižna pisma in potem si dobil od nekoga pismo in ga naslovil na deset ali pa 20 naslovnikov. To je bilo pismo sreče, ki ti je potem baje prineslo srečo, seveda je šlo za izmišljotino, ampak takrat je šlo za način, kako povezati ljudi, kako mogoče vsaj v mislih nekoga osrečiti, ko je razposlal tistih dvajset pisem, dokler seveda niso bili vsi nabiralniki polni, in mogoče smo zdaj tudi spet v tisti fazi, ko imamo poln nabiralnik najrazličnejših izzivov in jih je zato na Facebooku manj, kot jih je bilo v preteklosti."

Starši naj se pogovarjajo z otroki

Nekateri zdravstveni strokovnjaki o tistih milenijcih in pripadnikih generacije Z, ki iščejo slavo, pravijo, da postanejo odvisni od tega evforičnega občutka, ko svojo prepoznavnost gradijo na podlagi nevarnih izzivov na TikToku. Kljub očitno nevarnemu početju jih nič ne odvrne, da se ne bi preizkusili v izzivih in tako dosegli svojo internetno slavo.

Socialni pedagog Rok Gumzej zato starše spodbuja, naj se z otroki pogovarjajo. Naj se komunikacija začne čim prej, čeprav – vsaj za zdaj – otroka ne zanima poustvarjanje izzivov. Kaj priporoča? "Prva stvar je pogovor med starši in otroki, da se starši zanimajo za otrokov svet, da se zanimajo, na katerih družbenih omrežjih je, s kom se kaj otrok pogovarja. Naj se starši malce izobrazijo, kaj so sedanji trendi v spletnem prostoru, ter prek te radovednosti in zanimanja z otrokom vzpostavijo odnos, da se bo otrok počutil varno, ko bo mogoče prišel do nekih idej ali nekih izzivov. Mogoče bo nato s starši preveril 'Ej, kako se ti pa to zdi, kaj to je, ali bi mi mogoče pomagal celo, če je kakšen prijetnejši, zabavnejši izziv?' ter mogoče s starši tudi sodeloval. Da potem otroci ne iščejo teh odgovorov in te potrditve po spletu, ampak da najprej preverijo v svojem domačem okolju, kjer se počutijo varno."