Pred klubom posedajo na soncu na Aperolu in proseccu priletne Tržačanke, s petami, odete v krzno, z miniaturnimi psički na vrvici.

Notranjost vas popelje v neke druge čase, v zlato meščansko dobo avstro-ogrskega Trsta, najprej v preddverje z marmornatimi tlemi, usnjenimi fotelji bordo barve, zamolklo rdečimi stenami, stilskimi salonskimi mizicami in oljnimi slikami parnikov na steni.

Glavna jedilnica je v zeleni, z mozaikom orjaškega kompasa na tleh, muranskim lestencem na stropu, belimi prti in velikimi okni z razgledom na mirni pristan, plovilo ob plovilu.

Sorodna novica Foto: Moški desno, ženske levo - ločeno kopanje v Trstu že več kot 100 let

Nad njo je druga, kasneje dodana jedilnica, z okni, ki pokrivajo tri stene, in strežnim osebjem, ki vam z belimi rokavicami postavi pred vami retro jedilni list s tržaškimi klasikami - solato s hobotnico, fritto misto, surovi gamberi, rižota z gamberi in bela riba dneva.

Na terasi pred jedilnico visi impozanten bronast zvonec USS Nicholsona, ameriške vojaške ladje iz druge svetovne vojne, ki pa je bila po vojni, leta 1951, prodana italijanski mornarici in preimenovana v Aviere.

Leta 1970 je bila preurejena v topnjačo, leta 1975 kot tarča zadeta in potopljena.

Košček preteklosti, ki še živi

Adriaco ima še vedno posebno mesto v tržaški zgodovini, košček preteklosti, ki se v resnici ni kaj dosti spremenil od leta 1903, ko se je skupina skiperjev iz Regatnega društva ("Societa delle Regate"), ki je želela spodbuditi pomorstvo in jadranje, odločila, da ustanovi jadralni klub, ki ga je poimenovala Jahtni klub Adriaco.

Prvi, začasni, sedež kluba je bil prvi dve leti v prestižnem hotelu Grand Hotel Et De La Ville, tik na obalni promenadi, saj je bil lastnik hotela Edoardo Caramelli tudi eden od ustanovnih članov Adriaca.

Sorodna novica Seški škver, edina še delujoča lesena ladjedelnica severnega Jadrana

V uporniškem, iredentističnem duhu so prvi člani za barve svojega kluba izbrali rdečo in zeleno, s katerima so obarvali bela jadra svojih jadrnic, s čimer so nekako poustvarili priljubljeno italijansko trobojnico, ki je bila v tistem času prepovedana s strani avstrijskih žandarjev.

25. junija 1905 so slovesno odprli prvi pravi sedež kluba, za kar so uporabili eno od starih, odsluženih tovornih bark, ki so jo najprej v Piranu popravili in obnovili, nato pa jo prepeljali nazaj v Tržaški zaliv in zasidrali ob pomol Sartorio.

Rdeča hiša

Šele leta 1923 so klub nato preselili na današnjo lokacijo, v t.i."rdečo hišo" na istem pomolu in ga slavnostno krstili leta 1925, ko je Adriaco dobil tudi svojo himno - na podlagi 15 let starega besedila enega od ustanovnih članov, pesnika Artura Bellottija, jo je uglasbil skladatelj Aurelio Zucculin.

Velika glavna dvorana "rdeče hiše" je bila za časa Marije Terezije sedež zdravstvene uprave Tržaškega pristanišča, nato pa več desetletij kapetanska postaja.

Markantno stavbo, ki sodi pod spomeniško upravo, so v klubu korenito posodobili ter ji dodali prizidek, kjer se danes nahaja kuhinja, bar, skladišče, tajništvo, oskrbnikovo sobo in garderobe.

Trst - eno od jadralnih središč Sredozemlja

Leta 2005 so prizidek še dodatno renovirali s telovadnico, sejno sobo in menzo za tečajnike jadralne šole - od katerih jih je v vseh teh letih kar nekaj uspešno tekmovalo na olimpijskih igrah ter svetovnih in evropskih prvenstvih.

Tudi zavoljo Yacht Cluba Adriaco, kot je uradno ime kluba, in novih klubov, ki so vzniknili vzdolž tržaške obale, pa tudi Barcolane, se je Tržaški zaliv uveljavil kot eden najpomembnejših jadralnih središč Sredozemlja.