Globoko potegne cigaretni dim, ga zadrži za trenutek, kot da bi skušal tako dojeti, kako je kot v Angoli rojen otrok nemških staršev obredel svet, živel na Portugalskem, Barceloni in Londonu, pristal pa – no, v grapi.
Kot producent in filmar s serijami in dokumentarnimi serijami za Netflix in History Channel sanje o prodoru v mesto angelov niso bile povsem iz trte izvite, a je res, da se o njem nikdar ni toliko pisalo v medijih kot zaradi Klavž 28.
Kako je kot tujec s svojim nekdanjim partnerjem Benom Ganleyjem kupil razpadajoči stari kmečki hiši na eni redkih ravnic v Baški grapi, ju obnovil ter opremil zgolj z opremo z odpadov, starinarnic, odsluženimi in najdenimi predmeti.
Ti konci, daleč od vsega, malce pozabljeni, na stari poti med Idrijo in Tolminom, so vedno veljali za posebne. Divji, nepokvarjeni, poleti pravljično lepi, pozimi, ko sonce ne posije po več mesecev, zlovešči. Tukajšnjih prebivalcev se ne da ukalupiti – in ne pokoriti.
Boje in Ganley z njimi nikdar nista imela težav. Kot pove Boje, so ju od samega začetka lepo sprejeli, onadva pa sta se na prvi pogled zaljubila v posest, ki jo je pred dvema tisočletjema parala na dva stara rimska cesta, pozneje so tu kmetje obdelovali zdaj popolnoma zaraščene terase, danes pa je vse, kar vas opominja, da civilizacija ni tako daleč, odjek ropota vlaka na poti proti Bledu.
Iskal v Toskani, našel v Sloveniji
Pravzaprav se ni veliko spremenilo v zadnjih sto letih. Prečkate most, nato pri stari železniški postaji zavijete ostro levo, nato pa skrenete na kolovoz, ki vas skozi gozd, ob ledeno hladni, kristalno čisti Bači po nekaj minutah pripelje do Bojeve parcele.
Z bršljanom, podivjano lesko in odcvetelimi kresnicami zarasla stara tabla sporoča, da ste dosegli Klavže.
Če prispete zgodaj zjutraj ali proti večeru, je velika verjetnost, da vas bo na jasi pričakala srnjad, ki mirno muli travo tam nekje, kjer so pred leti v gomili našli stare rimske kovance.
Boje in Ganley sta lokacijo leta 2006 našla bolj po naključju kot kaj drugega, ne eden ne drugi pa v resnici ni imel nobenih izkušenj v gostinstvu in turizmu. Ganley je delal v zavarovalništvu, a je odkril strast do kuhanja in nekega večera sta v baru v Lizboni, po nekaj kozarcih, prišla na zamisel, da bi odprla penzion.
Mislila sta na Italijo, saj sta imela tam precej prijateljev, a sta kmalu odkrila, da si tam ne moreta privoščiti nič spodobnega, zato so jima kolegi predlagali Slovenijo, kamor so zahajali na ribolov.
"Vse, kar sem do tedaj poznal o Sloveniji, je bilo zgolj iz Evrovizije. Vem, kako stereotipno," se zahahlja. "In potem sem prišel sem in ugotovil, da ste v bistvu samo dve uri vožnje od Benetk."
Prve goste sprejela 2011
Za posest sta takrat plačala še v tolarjih in se je prve tri leta skorajda nista dotaknila, preden sta začela korenito prenovo, saj sta bili obe poslopji v res nezavidljivem stanju. Zgornjo hišo sta dokončala prej, s spodnjo sta imela še več dela, a sta leta 2011 že lahko sprejela prve goste – nemški par iz Hamburga, ki se še vedno vrača vsako leto.
Posest dopolnjuje še star skedenj, ki se ponaša morda z najbolj romantično od vseh sob, a je težava, da podobno menijo tudi polhi, ki ga nočejo zapustiti.
Kot pove Boje, je bila ideja od samega začetka, da bi bila vsa notranja oprema iz recikliranega materiala. "Vse skupaj je raslo zelo organsko – ne, nobenega arhitekta ali oblikovalca nisva imela, sem pa sam vedno imel strast do dizajna, le da je ta moj hobi zdaj prerasel v posel," razlaga.
V tistih začetnih letih je vsak teden privlekel nove kose, železo in emajlirane posode s tolminskega odpada ("Ben se je križal, ko me je ponovno zagledal, kaj tovorim …"), veliko je kupil tudi na eBayu, predvsem pipe in umivalnike, luči iz betona in starih Schweppesovih steklenic pa je delal kar sam.
"Lahko bi rekel, da je to moj talent – kako staro šaro narediti lepo – ali pa vsaj sprejemljivo," se zasmeje. "Poleg tega je to zelo dobra ideja tudi, če ti zmanjkuje denarja in nočeš ravno v Ikeo po opremo."
Ves svet v Baški grapi
Kar predstavlja končni videz Klavž 28 – tako interierja kot tudi zunanjih teras, je bilo prineseno z vseh vetrov, od severne Afrike do londonskega Hackneyja.
Večina je sicer iz okolice, saj so ju tudi domačini, ko so opazili, kakšno strast imata fanta do kosov, ki bi jih sami sicer zavrgli, usmerjali, kam in kako.
Tako sta, denimo, iz stare šole iz bližnje vasi, ko so jo rušili, privlekla pod, okviri postelj in miz so prav tako sestavljeni iz rabljene, zavržene opreme in konzol ali starih masivnih desk, ki so ležale na podstrehi.
Namesto ploščic pa so v kopalnicah in kuhinji uporabili stare strešnike, ki so jih našli v zapuščenih hišah v Bači in okolici.
Na okenski polici sloni lesena noga, ki jo je našel Steffan, verjetno od vojaka iz prve svetovne vojne. Na stari skrinji je naložen kup revij iz časa Jugoslavije, fotelji so oblečeni v odslužene kavne vreče. Namesto slik stene hodnikov in sob pogosto krasijo kar zaplate izvirnega ometa z retropotiski.
Pri takih projektih vedno obstaja nevarnost, da zdrsneš iz pristnega v generični "retro country kič". Boje se je tej pasti uspešno ognil in zadržal vse skupaj v okvirih minimalizma in primarne funkcionalnosti.
Od Hemingwaya do pratik
Vsaka soba je unikatna – "rdečo" denimo krasijo rdeča preproga, bele nemške rjuhe, ki jih je Steffanova mama verjetno hranila za njegovo doto, star Underwoodov pisarni stroj, lončeni kamin in litoželezni kotliček za stranišče iz 19. stoletja, za katero potrebuješ napotke, kako ga upravljati, da ne zbudiš vseh drugih v hiši. V sosednji sobi, svetli kopalnici, dominira orjaška stara kad na medeninastih nogicah.
Potem je tu skupni bivalni prostor, napolnjen predvsem s knjigami in revijami, z razgledom na travnike in okoliške hribe, v tem času večji del dneva zavite v meglice. Tu so knjige o ekološkem kmetovanju, o biodinamičnem vrtnarjenju, o sajenju glede na lunine mene … pa kopica starih, napol razpadlih knjig iz nekega našega drugega časa, z naslovi, kot je "Na ženi dom stoji".
Posrečeno mešanico literature dopolnjuje vse od Huxleyjevega Krasnega novega sveta in najmanj pet izvodov Hemingwayevega v Kobarid postavljenega romana Zbogom, orožje, pa do bolj žgečkljive knjige o velikih penisih (The Big Penis Book).
Kuhinjo krasijo tiste lepe stare podeželske kredence, ki vzbujajo toliko nostalgije, namesto podstavkov so poslikane keramične ploščice iz Portugalske in Maroka.
Vodo in domači jabolčni sok, ki ga stiskajo na posesti, vam postrežejo v izpraznjenih steklenicah Pernodovega likerja, vina jim nikdar zares ne zmanjka, saj so Klavže 28 priljubljeno zatočišče nekaterih naših sonaravno usmerjenih vinarjev, ki skupaj z domačimi filmarji, igralci, umetniki, pari in tujci z vsega sveta sestavljajo posrečeno, eklektično mešanico gostov, ki penzion običajno odkrijejo, kadar iščejo butične namestitve, kjer bi bili odmaknjeni od mestnega vrveža.
Sobe brez ključev
Boje priznava, da morda njegov mali slovenski košček raja ni za vsakogar – Klavže 28 so resnično odmaknjene od vsega, luksuz tu pomeni nekaj drugega kot butični hotel v Toskani, za nameček pa še nobena od sob nima ključa v vratih, kar pomeni, da če ste nezaupljive narave, morda iščite dalje.
Tudi bazena ni (Steffan vas poleti usmeri na ohladitev v Bačo), koktajlbara ali velnesa. Lahko pa izdelujete mila, ki jih potem najdete po sobah, iščete duhovno ravnovesje v jogi in poslušate jelenov ruk, medtem ko sedite ob ognjišču in srkate gin-tonike slovenskih proizvajalcev craft gina.
Na 85.000 kvadratnih metrih zemlje Steffanova oskrbnika Daniela in Rok, mlada domačina, obdelujeta zelenjavni vrt, s katerega je prišla tudi večerja tisti dan, za zimo pa sta vlagala peso.
Vse, kar postrežejo gostom, sicer prihaja od okoliških kmetov, od jajc do pršuta in salam, od jogurtov do sadja. Sir je tolminski, kislo mleko od Planike, celo kava je lokalna, iz tolminske pražarne Coronini.
Prvi dnevi oktobra so in sonce se naglo spušča za okoliške hribe. Zimski meseci so tu precej turobni, zato Steffan Klavže 28 običajno zapre in se poda na snemalne lokacije po Evropi. V teh dneh bi moral potovati v Romunijo na snemanje miniserije o Abrahamu Lincolnu, ampak – korona. Oskarji in zlati globusi bodo morali še počakati.
Foto v galeriji: Kaja Sajovic, arhiv Klavž 28 in Jessica Wyld.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje