Že pogled na velike gobce in trikotne plavuti, ki plavajo na drugi strani akvarijskega stekla, je dovolj grozljiv, toliko bolj shrljiv pa je v okolju, kjer vas od bližnjega srečanja ne ločuje debelo akvarijsko steklo - v morju. Med drugim so morski psi stalni prebivalci koralnih grebenov, kjer so med najstrašljivejšimi živalmi, ki jih lahko srečate, prav gotovo pa ne edini, ki bodo pustili neizbrisen vtis.

Na pogled na koralni greben ne morejo pripraviti nobene fotografije, ki jih je v obilju mogoče najti na internetu ali v najrazličnejših knjigah o potapljanju. Seveda je za nepozabno doživetje treba izbrati primeren kraj. Med potapljači med drugim slovijo koralni grebeni v Rdečem morju in več predelih v Karibih, a primat drži največji koralni greben na svetu - Veliki koralni greben, ki se 2.000 kilometrov vije ob vzhodni avstralski obali.

Potapljaški tečaj ni pogoj za pogled pod vodo
Avstralci se dobro zavedajo, da si želijo pod morsko gladino pokukati tudi turisti, ki nimajo opravljenega potapljaškega tečaja - in takih je najbrž večina. Snorklanje je tako povsem "legitimen" način ogleda koralnega grebena, obiskovalci, ki si ga tako ogledajo, pa vsaj na nekaterih delih niso kaj pretirano prikrajšani v primerjavi s potapljači. Med koralnim grebenom in morsko gladino je nemalokrat le dober meter razlike, kar pomeni, da je korale in prebivalce grebena mogoče povsem jasno in od blizu videti tudi z gladine.

Številne agencije, ki organizirajo izlete na koralni greben, ponujajo tudi zares hitre tečaje potapljanja, ki se končajo v manj kot eni uri - le malo več pa povprečno traja plovba do točke, kjer kapitan ukaže postanek in skok v vodo. Za tiste, ki si res želijo potapljati, je ta možnost najbrž dobra, vprašanje pa je, koliko se taki debitantski potapljači posvečajo pravilnemu dihanju in koliko imajo čas opazovati dogajanje okrog sebe. Prav zato velja nasvet - če potapljanja ne obvladate, ne bodite pohlepni, ampak se zadovoljite s snorklanjem in se povsem posvetite svetu okrog sebe.

Saj imajo premajhne gobce ...
Navodila pred skokom v vodo so kratka, vključujejo pa tudi nasvet, naj ob morebitnem srečanju z morskim psom nihče ne zganja panike, ampak naj mirno lebdi na vodi in počaka, da morska zverina odplava za zanimivejšimi ribami kot ste vi. "Veste, saj imajo tukajšnji morski psi premajhne gobce, da bi vas požrli, lahko vas kvečjemu malo pogrizejo," je bil pokrovitejski vodič, ki je nato splezal na varno - na streho barke nadzorovat, kaj se dogaja z naivnimi turisti.

Plavanje v pravljici
Ti isti turisti pa ob prvem stiku s koralnim grebenom navadno pozabijo na vse razen na svet, ki jih obdaja. Že korale najrazličnejših barv, oblik in velikosti, od večmetrskih oranžnih "bomb" do modrih koral, ki so videti povsem enako kot listavci, ki bi jih brez listja preselili pod vodo in jih obarvali živo modro, so dovolj za to, da jemlje sapo. Ko med njimi plavajo še jate rib, ki se ne morejo primerjati niti z največjim akvarijem na svetu, je pravljica popolna.

Rekordne soške postrvi se lahko pravim ribičem zdijo res lepe, ko jih potegnejo iz vode, a so več kot zelo dolgočasne v primerjavi s krasoticami tropskih morij. Kdor se pač v "običajnem" življenju ne zanima za ribe, niti pomisli ne, da nekje plavajo živalce, katerih luske se prelivajo v modri, rumeni, vijolični in zeleni barvi. Cela mavrica na eni sami živalci! Kombinacije so neskončne, prav tako velikost rib, ki plavajo tako blizu, da imaš občutek, da bi se jih dotaknil, samo da bi stegnil roko. In to med lebdenjem na gladini!

Morske "trofeje"
Tako kot safariji veljajo za uspešne, če vidiš t. i. velikih pet, so tudi snorklarji in potapljači sestavili neuraden seznam živali, ki jih je treba videti, če naj bi bil obisk koralnega grebena uspešen. Zelo zaželene so morske želve, na seznam se je s plavanjem Nema po kinodvoranah uvrstila tudi oranžno-bela ribica, morski pes. Morski pes zmaga. Nekemu Avstrijcu se je zameril celotni greben, ker se kljub trem potopom ni srečal niti z najmanjšim in najbolj nedolžnim morskim psom, tistim, ki ga vidijo, pa postane vseeno za vse Neme, ki so jih zgrešili.

Ko namesto krvi po žilah teče adrenalin
Prvi pogled na morskega psa, ki priplava izza korale, je verjetno pogled, ki ga ne pozabiš nikoli. Adrenalin se razlije po žilah, ko skušaš kar najbolj nedolžno in neokusno lebdeti nekoliko stran. Ne dovolj prepričljivo, saj sledi pogled iz oči v oči in verjetno razmišljanje morske zverine, ali naj se približa. V dolgih trenutkih se ti izmenjujejo vodičeve besede, da te tukajšnji morski pes ne more ubiti, da te lahko samo ogrize, in divje ideje o tem, brez katerega odgriznjenega dela telesa bi še lahko normalno živel. Seznam je presenetljivo kratek, pesjan pa kar noče stran! Medtem začneš premlevati tudi, kako daleč je do ladje, pa se odločiš, da je dobra dva metra, ki vaju z morskim psom ločita, odločno premalo za poskus "bega". Takrat pa se morski pes le odloči prigrizek poiskati drugje ...

Za pravljico je pomemben pravi kraj
Za srečanje morskega psa in drugih zaželenih živalc je sicer treba imeti malo sreče, a pomaga tudi prava odločitev glede kraja potapljanja. Koralni greben je namreč razdeljen na tri kategorije: dele, ki so strogo zaprti za javnost in jih preučujejo samo znanstveniki, dele, ki so nekaj let odprti, nato pa jih spet zaprejo, da si opomorejo po vseh tustističnih nadlogah, in dele, ki so odprti vedno. Razlika med njimi je zares velika, zato se splača odšteti nekaj dolarjev več in obiskati del, ki je vsaj občasno zaprt. Pogled na polomljene korale, med katerimi plavala precej manj rib, je lahko namreč zelo žalosten v primerjavi s podmorskim "pragozdom", ki čaka le nekaj sto metrov stran.

Mateja Tušek