Tudi v puščavi dežuje, a za nagrado ob morebitni slabi volji zaradi premočenosti se čez nebo nato pogosto nariše mavrica. Nad Ulurujem ob sončnem vzhodu se zdi še posebej čarobna. Foto: RTV SLO
Tudi v puščavi dežuje, a za nagrado ob morebitni slabi volji zaradi premočenosti se čez nebo nato pogosto nariše mavrica. Nad Ulurujem ob sončnem vzhodu se zdi še posebej čarobna. Foto: RTV SLO

Vsi, ki so si puščavo v osrednji Avstraliji, imenovani tudi Rdeči center ali Rdeče srce Avstralije, predstavljali kot nepregledna prostranstva rdečega peska, so se zmotili. Peska je sicer dovolj, a na njem uspeva rastlinstvo, tako da je pokrajina vse prej kot dolgočasna. Še bolj privlačno jo delajo jezerca in reke, v katerih se je mogoče ohladiti v poletni vročini, kjer temperature okoli 40 stopinj Celzija niso vredne posebne omembe.



Iz Alice Springsa se večina turistov poda na nekaj več kot 400 kilometrov dolgo pot proti Uluruju, kakor svojo sveto goro imenujejo staroselci. Ayers Rock, kot je bil Uluru v svetu poznan dolga leta, sodi med sedem naravnih čudes sveta, med prestižne lepote pa se je uvrstil, ker je gmota, visoka nekaj manj kot 400 metrov, ena sama skala. V njeni bližini je več znamenitosti, med drugimi Kata Tjuta, Kings Canyon in Mount Conner. V neposredni okolici Alice Springsa se je vredno podati na obisk katerega od čudovitih narodnih parkov.













Da je Uluru res velika turistična znamenitost, kažejo množice turistov, ki se na posebna opazovališča zgrnejo pred sončnim vzhodom in zahodom ter opazujejo spreminjanje barve gore. S prigrizkom in kozarcem šampanjca v roki, ki ga pripravijo nekatere agencije, je to lahko še bolj slovesno. Foto: RTV SLO
Le nekaj manj turistov pa Uluru občuduje ob sončnem vzhodu, saj je treba na primer konec januarja za tak podvig vstati dovolj zgodaj, da malo do šestih čakaš s pripravljenim fotoaparatom. A barve so veliko bolj intenzivne ob sončnem vzhodu kot ob zahodu. Foto: RTV SLO
Ko so Avstralci staroselcem vrnili njihovo sveto goro, je v pogodbi izrecno pisalo, da ti ne smejo prepovedati vzponov nanjo. Kljub temu pot zaprejo, kadar so napovedane padavine, kar se lahko zgodi tudi sredi poletja, in če termometer pokaže več kot 36 stopinj Celzija. Foto: RTV SLO
Prvi del pohoda okrog Kings Canyona ti vzame sapo zaradi strmine, preostanek pa zaradi lepote, h kateri veliko pripomore tudi skrito jezerce na približno polovici poti. Foto: RTV SLO
Olgas ali Kata Tjuta je skupina gora, nastalih v istem obdobju kot Uluru, le da ni iz ene same skale, ampak iz peska, zaradi česar tvorba ni ostala enovita, ampak se je razdelila. Foto: RTV SLO
Na posamezne vrhove se ni mogoče povzpeti, dovoljeno pa se je sprehoditi med njimi in jih občudovati iz različnih zornih kotov. Foto: RTV SLO
Avstralska puščava je vse prej kot le velike količine peska. Med drugim po njej teče tudi reka Finke River, za katero nekateri znanstveniki trdijo, da je najstarejša reka na svetu. Po isti strugi naj bi se pretakala že 400 milijonov let. Foto: RTV SLO
Ob večjih nalivih se struge napolnijo z vodo, katere gladina lahko doseže tudi več kot dva metra. A v suhi dobi se zdijo znaki kot ta o prepovedi plavanja - po pesku - le čudna šala. Foto: RTV SLO
Nekaj vode pa tudi v suši ostane kot dokaz, da se znak s prepovedjo v bližini ni znašel po naključju. Foto: RTV SLO
Največja znamenitost narodnega parka Ochre Pits v okolici Alice Springsa so pisane skale, iz katerih so aborigini pridobivali barve za svoje poslikave. Foto: RTV SLO
Prometne znake o tem, kako je najbližja bencinska postaja oddaljena 100 kilometrov in več, mnogi poznajo iz filmov. Na poti po središču Avstralije pa popotnik hitro spozna, da niso le zanimiv filmski rekvizit, ampak realnost, ki jo je treba upoštevati, če se človek želi izogniti težavam. Foto: RTV SLO
Romanje po puščavi navadno traja več dni, na koncu poti pa prevozna sredstva podajajo jasen dokaz o živalih, ki znajo parati živce - insektih. Foto: RTV SLO