Za pot v Avstralijo si je po navadi vredno vzeti več časa, vsaj mesec dni, si izbrati delček, ki ga je možno spoznavati v počasnem ritmu in se prepustiti naključjem, ki nehote spremenijo začrtano pot.

Avstralija je prijazna do vsakega potnika, tako tistega, ki se tja odpravi sam, kot tistega v družbi prijateljev ali drugih sopotnikov.

Načrtovanje poti
S prijateljico sva se po Avstraliji potepala ves november in si izbrala njeno vzhodno obalo. Iz Ljubljane sva prek Londona in Singapurja priletela v Sydney in se počasi premikala proti severu države do mesta Airlie Beach, ki velja za glavno vstopno točko obiskovalcev velikega koralnega grebena.

Pred odhodom sva si začrtala okvirno pot potovanja, spanje pa prepustila naključjem in prenočišča iskala ob poti. Večinoma sva izbirala sobe v hostlih z več posteljami, kar je najceneje in odlična priložnost za druženje z drugimi popotniki. Njihove izkušnje so bile večkrat dobrodošle tudi pri načrtovanju najine nadaljnje poti. Prenočišča so najdražja v večjih mestih, vendar je ponudba povsod velika in tako primerna za vsak žep.

Večina najbolj priljubljenih mestnih znamenitosti je v centru okrog zalivov Darling Harbor in Sydney Cove. Slednji je glavna postaja številnih manjših trajektov, ki jih domačini uporabljajo kot javno prevozno sredstvo in so zato enkratna priložnost, da si mesto ogledaš z morja in se med drugim odpraviš na najbolj znano plažo Manly Beach.

Sydney se ponaša s čudovitimi peščenimi plažami, vedno polnimi deskarjev, lepimi parki, nešteto restavracijami s poudarkom na azijski kuhinji in pestrim nočnim življenjem. Morje okrog Avstralije je znano po izjemno raznolikem življenju, zato je obisk akvarija dober način, da vidiš večino morskih živali, tudi morske pse in živopisane ribe s koralnega grebena.

Zaradi olimpijskih iger leta 2000 so v mestu posodobili in razširili javni prevoz, tako da so vlaki, podzemna železnica in avtobusi prepleteni in vas pripeljejo na kateri koli konec mesta. Center si je v veliki meri mogoče ogledati peš, to pa je tudi najboljša priložnost za odkrivanje t. i. food courtov ali prehrambenih kotičkov, kjer veliko domačinov preživi čas za malico ali kosilo. Prevladujejo kitajska, tajska, vietnamska, japonska in indijska kuhinja.

Byron Bay
Po štirih dneh privajanja na deseturno časovno razliko v Sydneyju sva s prijateljico sedla na avtobus in se po 13 urah vožnje na sever in s klimatsko napravo povzročenim glavobolom ustavila v majhnem obmorskem mestecu Byron Bay. Mesto s 6.000 prebivalci je v zadnjih letih postalo eno osrednjih zbirališč mladih, željnih zabave in sproščenega uživanja na lepi obali.

Turistični vodiči Bayron Bay opisujejo kot dolgoletno stičišče najrazličnejših newagovskih kultur, ki pa izgublja pristnost zaradi vse večje priljubljenosti in navala tujih turistov. Po odhodu iz Avstralije sva s prijateljico ugotovila, da sva ravno v Byron Bayu preživela enega najbolj zabavnih delov potovanja in spoznala najbolj zanimive ljudi.

Nastanila sva se v hostlu tik ob čudoviti večkilometrski plaži, kjer so naju takoj opozorili, da nočno kopanje odpade zaradi morskih psov, ki v tem času najraje iščejo plen za večerjo. Pozneje tega skoraj nihče več ni omenjal in nisva bila prepričana, ali sva bila le žrtvi domačega humorja, vseeno pa nočnih kopalcev nikoli nisva opazila.

Pravila kopanja
Avstralske vode so znane po močnih morskih tokovih in visokih valovih, zato je kopanje priporočljivo le na tistih predelih, ki so označeni s posebnimi zastavicami na plažah. Kopalce tam nadzorujejo reševalci, ponekod pa je obalni pas zavarovan tudi s podvodnimi mrežami, ki preprečujejo morskim prebivalcem približevanje obali. Vse skupaj zveni precej neprijazno, vendar je morje vedno polno ljudi in popolnoma varno, če spoštuješ omenjeno pravilo.

Na počitnicah v Byron Bayju sva spoznala v Avstralijo priseljenega starejšega Londončana Cliva, ki si je zaželel mirnejšega življenja in kupil zapuščeno hišo nekaj deset kilometrov od Brisbana, glavnega mesta zvezne države Queensland. Nekdaj poklicni slikar, zdaj zaprisežen uživač, naju je povabil, naj ga obiščeva in se za nekaj dni predava življenju, kot ga pozna on. Vabilu sva se sprva nekoliko zadržano odzvala, a sva vseeno pet dni ostala pri njem doma.

Naše noči so bile podrejene degustaciji avstralskih vin, glasnemu poslušanju starih vinilk in druženju s Clivovimi prijatelji. Odpravili smo se na kopanje v bližnji tolmun, na najvišjo točko hribovja in se sprehajali po gozdovih. Čas je minil prehitro.

Šest ur avtobusne vožnje severno od Brisbana in sva prispela v Harvey Bay, se nastanila v enem izmed tamkajšnjih hostlov in plačala dvodnevni safari po največjem peščenem otoku na svetu, Fraser Islandu.

Z mešanimi občutki sicer, saj na otoku živi večina avstralskih avtohtonih divjih psov dingov, nevarnih tudi za ljudi. Napadov v zadnjih letih niso več zapisovali, se je pa priporočljivo zadrževati v skupinah, skrbno paziti na majhne otroke in se držati navodil vodičev.

Puščava z deževnim gozdom
Otok je dolg 175 kilometrov, širok do 25 kilometrov in je najbolj nenavadna mešanica peska in rodovitnega proda, ki sem jo imel kdaj priložnost videti. Človek dobi občutek, da je sredi saharske puščave, potem pa ga naenkrat preseneti deževni gozd z visokimi drevesi, bujnim podrastjem in skoraj 200 sladkovodnimi jezeri, idelanimi za osvežitev. Voda v njih je kristalno čista in izda vsakega kopalca, ki med kopanjem nediskretno opravi malo potrebo.

Kopanje v morju ni priporočljivo zaradi močnih tokov in morskih psov, za katere je stičišče toplega južnega in hladnega severnega toka ugodno okolje za parjenje in prehranjevanje. Več deset smo jih videli tik ob obali, ko smo se peš povzpeli na visoko pečino Indian Head.

Nekaj kilometrov daleč smo videli tudi kita, a vrste vodič ni prepoznal zaradi oddaljenosti, je pa povedal, da jih večina v tem času preplava 5.000 kilometrov dolgo pot z Antarktike.

Otok sva raziskovala v skupini 20 drugih popotnikov in s prirejenim vozilom na štirikolesni pogon, ki je občasno nasedlo v pogrezajočih se peščenih nasipih in ga je bilo potrebno porivati.

Noč smo preživeli v enem izmed treh, obiskovalcem namenjenih, kampov sredi gozda in le med večerno zabavo na prostem smo videli več, prej omenjenih, dingov. Kot nam je povedalo tamkajšnje osebje, so dingi pogosti obiskovalci in se največkrat smukajo okrog kuhinje, iz katere diši, sicer za nas, pripravljena hrana.

Čeprav so jih podili z metlami in zatrjevali, da niso nevarni, smo se ne preveč pomirjeni ob koncu zabave v popolni temi in vsak s svojo svetilko v roki skupaj odpravili proti sobam, zaprli vsa okna in dvakrat preverili, ali so vrata zaklenjena.

Na poti sva se ustavila v živalskem vrtu svetovno znanega televizijskega lovca na krokodile Steva Irwina. Australian Zoo je tik ob avtocesti in vedno poln turistov, posebnega vtisa pa na naju ni naredil. Glavna atrakcija je hranjenje in draženje krokodilov, kar obiskovalci z bučnimi aplavzi spremljajo na velikanskih tribunah. Vse pa je preveč umetno in nezabavno. Naju je čakalo koralno morje.

V Airlie Beach sva prispela v jutranjih urah, ravno dovolj zgodaj, da sva v hostlu odložila nahrbnik, se odpravila v pristanišče in poiskala najino jadrnico. V družbi osmih sopotnikov sta tam že čakala mlada Novozelandka in starejši domačin, ki se preživljata z jadranjem po otokih. Na jadrnico smo znosili hrano in pijačo za tri dni, se poučili o osnovnih pravilih jadranja in odpluli. Razburkano morje ob obali je po nekaj urah zahtevalo prvo žrtev, zato smo prebledelo in od slabosti izčrpano mlado Izraelko na prvem otoku odložili in jo z drugo jadrnico poslali nazaj na obalo. Avantura se je lahko začela.

Whitsunday Islands
Pluli smo med skupino nenaseljenih otokov Whitsundays, ki so zaščiteni in del velikega nacionalega parka. Večkrat na dan smo se zasidrali v lagunah, se potapljali med koralami, videli množico pisanih rib in drugih živali, se potepali po otokih in če čudili smaragdno zelenemu morju. Ker so v tem času v morju že plavale nevarne meduze stingers, smo bili med kopanjem oblečeni v zaščitne obleke stinger suit, podobne potapljaškim.

Na največjem otoku v tej skupini, na Whitsunday Islandu, je šestkilometrska plaža z izredno drobnim belim peskom, za katero pravijo, da je najlepša v Avstraliji. Obvezna oprema vsakega med nami je bila sončna krema z visokim UV-faktorjem.

Do konca potovanja nama je ostalo le še nekaj dni, zato sva se pridružila mlademu Britancu in Švedu, ki sta kupila rabljen avtomobil in na oglasni deski v hostlu iskala sopotnika. Stroške bencina smo si razdelili, se izmenjevali za volanom in tako veliko ceneje in hitreje potovali nazaj na jug. Avstralci vozijo po levi strani, večina tujcev pa potrebuje mednarodno vozniško dovoljenje, ki ga v Sloveniji izdajo za nekaj tisočakov na AMZS-ju.

Med potjo smo se za dva dni ustavili še v mestu Noosa in šli na treking po visokih pečinah. Okolica je znana po velikem številu koal, ki se prehranjujejo le z bambusovim listjem. Spijo po 20 ur na dan, vidiš pa jih ponavadi visoko v krošnjah dreves.

Najdražja je vozovnica
Stroški potovanja po Avstraliji se razlikujejo in so odvisni predvsem od razdalij, ki jih prepotuješ, in nastanitev, ki jih izbereš.

Največji strošek je zagotovo letalska vozovnica, ki jo je dobro rezervirati nekaj mesecev prej in najti posebne ponudbe letalskih prevoznikov. Sama sva letela z avstralsko družbo Quantas in za vozovnico odštela 195.000 tolarjev, vključno s taksami. Za vse drugo sva vsak porabila še približno 200.000 tolarjev.

A. C.