50 let kasneje bi bil njen odziv ob prvem pogledu na glavno mesto Tasmanije verjetno drugačen. Vsaj popotniki, ki v Hobart priletijo, se lahko že med poletom nad najjužnejšo avstralsko zvezno državo počutijo skoraj kot doma, saj je Tasmanija hribovita dežela z veliko gozdovi. K občutku domačnosti še doda pristanek na letališču, velikem približno toliko kot Brnik, kar je po gigantskem Melbournu ali Sydneyju, kjer se večina vkrca na letalo, pravo olajšanje.

Od celine najsevernejšo točko Tasmanije loči približno 250 kilometrov širok preliv Bass Strait, kar je dovolj, da se imajo Tasmanci za Avstralce, a se obenem počutijo precej drugačne od njih. "Ah, v Avstraliji ni pravih džentelmenov," je razliko pojasnila ena od študentk, ki je slabo leto študirala v Sydneyju, nato pa se je vrnila v domači Hobart.

Razlogi za selitev na celino
Podobnega mnenja so bili vsi vprašani Tasmanci, ki pa se kljub svojemu rahlo zaničevalnemu odnosu pogosto odpravijo delat in živet na celino. ''40 odstotkov Tasmanije pokrivajo gozdovi, za naše gospodarstvo ne bi mogli reči, da ravno cveti, poleg tega pa je Tasmanija z manj kot pol milijona prebivalcev premajhna,'' je razloge za selitev predvsem mladih opisal eden od sogovornikov srednjih let.

Tasmanci odhajajo, turisti prihajajo
Čeprav mladi odhajajo, pa vedno več turistov prihaja, in sicer zlasti ljubiteljev narave. Tasmanci sami svojo državo oglašujejo kot Natural State (Naravna država) ali Holiday Island (Počitniški otok), kar imajo zapisano tudi na svojih avtomobilskih tablicah. Otok vabi s svojo dobro ohranjeno naravo, za kar se trudijo tudi v narodnih parkih. V primerjavi s Slovenijo je Tasmanija približno štirikrat večja, 40 odstotkov njene površine pa je zavarovane v rezervatih ali naravnih parkih.

Da se prebivalci zavedajo pomena ohranjanja narave, je jasno že na prvi pogled. Ločevanje odpadkov sploh ni stvar razprave, nanj pa se morajo prilagoditi tudi popotniki v hostlih, ki v komunalnem sistemu niso izjema. Na ulicah se za iskanje košev ni treba truditi, na njih pa je pogosto še poziv, naj vsi pomagajo Tasmanijo ohraniti čisto, kar pomeni, da odpadki sodijo v smeti. Poleg tega na pomen skrbi za okolje in različne sporne gradnje opozarjajo tudi skupine aktivistov, ki za promocijo svoje dejavnosti, novačenje novih članov in zbiranje sredstev izkoristijo tudi koncerte po klubih.

Porurje se ni uspešno "preselilo"
Tovrstna gibanja so na Tasmaniji že del tradicije. Po drugi svetovni vojni so namreč Avstralci želeli iz Tasmanije narediti nekakšno avstralsko Porurje, energijo za industrijo pa naj bi dajale številne reke, na katerih bi zgradili hidroelektrarne. Ideja o Porurju je propadla, čeprav so nekaj hidroelektrarn in jezov zgradili, vsaj del rek Gordon in Franklin pa je aktivistom uspelo ohraniti nedotaknjen.

Reki sta zdaj zelo priljubljeni izletniški točki, ki ju je mogoče odkrivati tudi z vodne gladine. Dogodivščine ene od izmišljenih skupin turistov, ki so se z rafti odpravili na izlet po reki Franklin, opisuje eden najbolj znanih borcev za ohranjanje tasmanske narave Richard Flanagan, ki v Smrti rečnega vodnika združuje različne prebivalce Tasmanije – aboridžine, Avstralce, kaznjence in priseljence. Med slednjimi še posebej izstopajo Slovenci, s katerimi Flanagana, ki sodi med najbolj priznane sodobne avstralske pisatelje, povezuje žena slovenskega rodu.

Knjige za pot ali pripravo nanjo
Prav kateri od Flanaganovih romanov je delo, ki ga je najbolje brati prav na potepanju po Tasmaniji, pa naj bralca zanima izseljenska izkušnja (The Sound of One Hand Clapping), zelo sodoben roman o kaznjenstvu (Gould's Book of Fish) ali iskanje svoje identitete, če tvoje družinsko drevo sestavljajo prav vsi značilni tasmanski prebivalci (Smrt rečnega vodnika).

Flanaganova dela pa lahko bralcu narišejo zelo drugačno sliko Hobarta, kot ga nato v resnici pričaka. Največje in drugo najstarejše tasmansko mesto, ustanovljeno leta 1804 kot kaznjenska kolonija, je svet v malem. V nasprotju z drugimi večjimi avstralskimi mesti, za katera se zdi, da jih je preplavilo azijsko prebivalstvo s svojo kulinarično ponudbo vred, Hobart poskrbi tudi za tiste, ki jim je ljubša evropska kuhinja. Da ne bo pomote – tudi v Hobartu je mogoče degustirati kitajsko, tajsko, indijsko, indonezijsko in druge vrste eksotičnih kuhinj, a vsaka od držav ima v središču mesta po eno ali dve svoji restavraciji, ne po deset in več. Ponudba se zato zdi pestrejša in prijaznejša v primerjavi s celinskimi mesti.

Dvojna tragedija Port Arthurja
Velikih znamenitosti Tasmanija ob naravi nima, med najbolj obiskanimi pa je še posebej zadnjih deset let nekdanji zapor Port Arthur jugovzhodno od Hobarta. Že pred letom 1996 so si trdnjavo turisti pogosto ogledovali in se v njej seznanjali s kaznjensko zgodovino Tasmanije in Avstralije, 28. aprila 1996 pa je Port Arthur postal prizorišče novejšega zločina: na ta dan je Martin Bryant postrelil 35 obiskovalcev, 37 pa jih je huje poškodoval.

Tropski deževni ... park
Veliko prijetnejši od temačnega kraja je tako obisk tovarne čokolade v bližini mesta, izlet do najstarejšega svetilnika v Avstraliji ali pohajkovanje po okolici. Domačini še posebej priporočajo vzpon na Mount Wellington, dobrih 1.000 metrov visok hrib, ki varuje Hobart in z vrha katerega se odpre lep razgled po okolici. Tudi če vam ne uspe priti do vrha, je že samo krajši pohod nanj dovolj za čudenje nad rastlinjem tropskega deževnega gozda, ki ga porašča.

Za planinarjenje je sicer najbolj znan narodni park Cradle Mountain-Lake St Clair, ki varuje tudi najvišjo tasmansko goro, 1.617 metrov visoko Mount Osso. Športi, ki so med turisti še posebej priljubljeni, so ob hribolazništvu še (gorsko) kolesarjenje in spuščanje po rekah s kajaki, kanuji ali z rafti.

Pozor, turisti na cesti!
Priljubljen pa je tudi že preprost odklop od vsakdanjega hitenja, zaradi česar imajo Tasmanci med počitniško sezono precej nenavadne težave – turisti, nevajeni ozkih in zavitih cest, radi pozabijo, da te niso namenjene samo njim, zato so pogoste nesreče, ki jih zakrivijo vozniki, ki kar sredi ceste ustavijo avtomobil, da opazujejo naravo ali se poskušajo znajti na zemljevidu. Vsem dobrodošlicam, s katerimi Tasmanci pričakajo obiskovalce, se je tako pridružilo še obvestilo: Veste, čeprav se vam bo včasih zdelo čudno, pri nas avtomobilov ne ustavljamo kar sredi ceste …