drugi konec sveta - v Argentino, kjer živi še danes.

Ptujčan v Sloveniji ne živi že pet let, najprej pa ga je pot vodila v Španijo: "Barcelono sem najprej nekajkrat obiskal, ko se je ponudila priložnost in ker me v Sloveniji ni nič vezalo, pa sem se tja tudi preselil. Na srečo imam zelo dobre prijatelje, kar je vse skupaj olajšalo. Tako sem v Španiji, dokler nisem našel dela, živel pri njih praktično zastonj, kasneje pa smo si skupaj poiskali tudi večje stanovanje. Težko bi rekel, da sem kakor koli tvegal, moja selitev ni bila prav nič podobna zgodbam, ki jih velikokrat beremo. Barcelona svojega sijaja tudi sedaj ni izgubila, kar se sicer rado zgodi, ko turizem zamenjaš za realnost."

Prav v Španiji je spoznal svoje dekle Carolino, kar je vplivalo na njegovo nadaljnjo pot: "Na Argentino do takrat, ko sem spoznal svoje dekle, še pomislil nisem. Zgodba se tudi ni zgodila čez noč, po skoraj letu zveze na daljavo, sva se morala odločiti, kako naprej, in zdelo se mi je bolje, da grem v Argentino, kljub vztrajnemu odsvetovanju latinskoameriških prijateljev. Najprej na obisk, spomladi 2013 pa z enosmerno karto."

A, kot je razkril, se njegova selitev ne bo končala v Argentini. Z dekletom načrtujeta selitev v Evropo: "Najprej bova zagotovo poizkusila v Sloveniji in upava, da bova tudi ostala. Prisotnost vsaj ene družine je neprecenljiva in tega se zavedava, Slovenija pa Carolini tudi zelo ustreza. Vseeno je življenje prekratko, da bi celega porabil za rinjenje glave skozi zid, zato vedno razmišljava nekoliko vnaprej, tudi o Barceloni, ki je najino mesto. A ko si enkrat v Evropi, ni tako zelo pomembno, kje živiš, saj je vse zelo hitro in poceni dosegljivo. Tudi Argentina."

"Glede na izkušnje pa je bolje pustiti načrte nekoliko odprte, saj je veliko krajev, kjer je prijetno živeti, a več kot to štejejo zaposlitvene priložnosti," ste povedali. Če začnemo pri delu, kako je videti vaša poklicna pot, s čim se ukvarjate? Kaj vse ste počeli v Španiji in Argentini?
Težko bi govoril o svoji poklicni poti, saj nikoli nisem delal kot bibliotekar, kar sem sicer po izobrazbi. V tujini pograbiš vsako delo, ki ga le dobiš, moram pa priznati, da sem imel pri iskanju veliko sreče, saj sem tako v Španiji kot v Argentini dobil stabilno službo v približno pol leta, kljub zelo pomanjkljivemu znanju španščine. V Španiji sem po nekaj priložnostnih delih dobil delo v hostlu, dobro plačano in za nedoločen čas, delovno okolje pa je bilo izjemno pozitivno. V Argentini sem najprej delal v hotelu, a je turistični sektor tukaj izjemno slabo plačan, pričakovanja delodajalcev ogromna, delo pa običajno na črno. Sedaj delam za veliko multinacionalko, ki se ukvarja s finančnimi podatki in se ne morem pritoževati nad ničimer.

Kaj vam je predstavljalo največ težav ob prihodu v Argentino, česa se je bilo najteže naučiti?
Nekoliko sem moral spremeniti izgovarjavo svoje uborne španščine ter se privaditi na časovno razliko. Slednje je še vedno moteče, predvsem za družino in prijatelje v Sloveniji. Sicer pa nisem imel posebnih težav, pri čemer je seveda pomagalo dekle in njena družina. Brez njihove podpore bi bilo gotovo povsem drugače. Veliko stvari, od zdravstva do transporta in seveda zakonodaje, je v Argentini drugače organiziranih, kot smo vajeni v Evropi, in pomoč domačinov je neprecenljiva.

S kakšnimi birokratskimi težavami ste se srečevali? Kaj vse ste morali urediti, koliko časa ste potrebovali, da ste uredili papirje, da ste postali njihov prebivalec?
V nasprotju s Španijo, kjer je birokracija povsem neboleča, moraš v Argentini za delovno vizo izpolnjevati kar zahtevne pogoje (velja za evropske državljane, za prebivalce držav članic MERCOSUR je veliko lažje). Sam sem imel veliko srečo, saj je moje podjetje uredilo vse, jaz sem samo dostavil papirje in oddal prstne odtise. Sicer morajo podjetja, ki želijo zaposliti tujce, dokazati, da v državi ni kadra s podobnimi referencami, hkrati pa so podvrženi veliko bolj strogemu nadzoru. Večina podjetij se s tem ne bo ukvarjala, če ni res nujno, tako da veliko mladih tujcev dela na črno po barih in hotelih, učijo tuje jezike, dokler ne obupajo in se vrnejo domov.

Moj postopek za pridobitev delovne vize je trajal približno štiri mesece, a bi veliko dlje, če mi ne bi pomagalo podjetje in podkupljivi uradniki. Podjetje je tudi plačalo celoten postopek, ki znaša okoli 100 evrov. Postopek je nato potrebno obnoviti vsako leto, po tretji obnovitvi delovne vize pa bi lahko zaprosil za argentinsko državljanstvo (in seveda v primeru poroke - nič od tega se še ni zgodilo).

Finančna in gospodarska kriza v Evropi sta spremenili migracijske poti, stara celina ni več zanimiva za mlade in izobražene, med priljubljenimi cilji med Španci se je pred leti tako znašla tudi Argentina. Je Argentina dežela priložnosti?
V preteklosti je Argentina zagotovo bila dežela priložnosti, ne samo v začetku 20. stoletja, ko je bila ena bogatejših držav. Danes je položaj precej bolj zapleten. Res je, da ponuja veliko priložnosti, a zgrešena ekonomska politika prednosti hitro izniči. Vem, da je nekaj mladih Špancev odšlo v Južno Ameriko, a predvsem v Kolumbijo, Peru in Čile. Argentina je tudi nekoliko zaostrila politiko priseljevanja za določene evropske države, kot odgovor na zaostritve v evropskem prostoru, tako da Argentina Špancem ni preveč zanimiva, raje gredo po Evropi, kjer težav s papirji ni.

Vseeno v Buenos Airesu živi in dela veliko tujcev, prevladujejo pa avanturisti, mladi in takšni, ki jih sem napotijo podjetja. Le malo jih ostane dolgo, če ni vmes ljubezni. Mnogo je tudi t. i. permaturistov, ljudi ki živijo tukaj s sredstvi iz tujine, ker je ceneje od življenja v matični državi. To so predvsem upokojenci in svobodnjaki (freelancerji), med njimi prevladujejo državljani Združenih držav, a tudi ti počasi zapuščajo državo.

Trenutno je Argentina ekonomsko izjemno zaprta država, kar preprosto pomeni, da je zelo težko kar koli prihraniti, saj ni mogoče kupovati deviz na prostem trgu. Nakup je močno reguliran, vezan je na dohodke in hkrati obdavčen z 20-odstotno ali 35-odstotno stopnjo. Črni trg, ki je skorajda uraden, saj njegov tečaj objavljajo vsi mediji, ponuja devize tudi 70 % dražje od uradne menjave. Ta t. i. Dolar Blue uravnava tudi nepremičninski, tehnološki in na dolgi rok ves trg. Za turiste in tujce, ki menjavajo svoje devize na tem trgu, je življenje seveda ugodno, medtem ko za nas, ki prejemamo plačo v argentinskih pesih, zelo drago, stanje pa seveda poslabšuje tudi visoka inflacija.

Pri tem velja omeniti, da zaradi uvozno-izvoznih omejitev pospešeno propada industrija in majhna podjetja, kar še dodatno zaostruje razmere na trgu dela, kar vlada rešuje z nenadzorovanim zaposlovanjem v javnem sektorju, ki se bliža 10 % vsega prebivalstva. Argentina je znana po turbulentnih spremembah, zato vsi pričakujejo izboljšanje, a v tem trenutku ne bi mogel nikomur svetovati, naj se priseli sem brez zagotovljene službe.

V Argentini je največ govora o volitvah. Kakšno je vzdušje pred volitvami (intervju smo opravili pred prvim krogom volitev, ki pa še ni dal zmagovalca, v drugem krogu se bosta za predsedniški stolček borila Daniel Scioli in Mauricio Macri, op. a.)?
Vzdušje ni nič posebnega, ljudje ne pričakujejo kakšnih sprememb. Si jih želijo, seveda na bolje, a se jih hkrati seveda tudi bojijo, kar botruje vztrajanju pri "kirchnerizmu", ki je vendarle naredil tudi veliko dobrega. Volitve so v Argentini obvezne in čeprav ni praktično nobenih represalij, se tega držijo. Noč pred volitvami je tudi prepoved točenja alkoholnih pijač, ni javnih prireditev, da bi ljudje volili s trezno glavo. Ne vem, če pomaga, vsekakor pa doda volitvam neko avro pomembnosti.

Trenutno je glavno vprašanje, ali bo Scioli zmagal že v prvem krogu, kar se lahko zgodi, če dobi večino ali če ima pred najbližjim tekmecem določeno razliko. Menim, da bo drugi krog, ampak nihče ne more biti prepričan, kako se bo razpletlo.

Mnogi Sciolija vidijo kot lutko v rokah Cristine, predvideva se tudi, da se bo poskusila vrniti. Dvomim, da se bo to zares zgodilo, v njeni starosti gre za dolgo dobo, hkrati pa zagotovo velja, daleč od oči, daleč od srca. Stanje v državi se bo zelo verjetno ob nadaljevanju dosedanjih politik dodatno poslabšalo, Kirchnerjeva pa tega ne bo mogla umirjati, kakor počne sedaj, preko nenehne uporabe javnih občil.

Moje mnenje je, da se Argentini obetajo spremembe na političnem področju, ne pa tudi izboljšave.

V Buenos Airesu so zelo pogoste demonstracije, dogajale naj bi se vsak dan. Zaradi česa največ protestirajo ta hip, kaj je tisto, kar prebivalcem povzroča največ preglavic? Je to življenjska raven prebivalcev – veliko Argentincev se namreč utaplja v revščini, razkorak med bogatimi in revnimi naj bi bil kar velik. Kako občutite te razlike, so te vidne vsak dan?
Res, demonstracije so sestavni del življenja v Argentini, vendar le redko protestirajo revnejši sloji in še takrat o tem skoraj ne slišimo. Najpogostejše so demonstracije različnih sindikatov, predvsem sindikati javnega prevoza zelo radi vzamejo državo za talko in sprožijo vsesplošno stavko, saj ohromijo celotno državo. Pri tem velja omeniti, da so ljudje v tem sektorju plačani presenetljivo dobro, slovenski šoferji avtobusov se ne bi branili njihovih plač. Letos so veliko protestirali tudi bančniki, in sicer proti obdavčitvam njihovih sicer zelo visokih plač (dejansko so zanje protestirali najeti demonstranti, bančniki so ostali doma).

Sam na te demonstracije gledam negativno, saj nikoli ne naslavljajo izvora problema in so bolj kot ne usmerjene v zadovoljitev ozkih in trenutnih interesov. Nikoli ne stavka realni sektor, kjer so plače najnižje in največ ljudi izkoriščanih. Ljudje so šli na ulice tudi ob domnevnem samomoru državnega tožilca Nismana, a je bilo tudi to izrabljeno v politične namene in je hitro zvodenelo.

Revščine je ogromno, villas, ki so nekakšne argentinske favele, so zrasle po vseh predelih Buenos Airesa, tudi v strogem centru je ena izmed večjih. Pred desetletji je bila revščina nekoliko bolj omejena, sedaj je vidna povsod, veliko ljudi živi na ulici, še več je takih, ki delajo, pa komaj preživijo. Vlada problem zanika in vztrajno objavlja zavajajoče podatke. Pred časom je odmevala izjava vidnega člana vlade, ki je zatrdil, da je v Argentini manj revnih kot v Nemčiji. Seveda je bil deležen posmeha, a le na spletnih forumih, novinarji so se le medlo odzvali, politik pa bo zagotovo ponovno izvoljen.

Srednjega sloja ne zanima pretirano, kaj se dogaja okrog njih in zaradi brezbrižnosti vlade do tega problema ne bodo šli na ulice, bodo pa šli, ko bo ogrožena njihova dobrobit. Tako so s protesti dosegli blažje restrikcije na nakup deviz, a so te sedaj dostopne samo ljudem s plačo, krepko višjo od povprečne, kar je izjemna diskriminacija, nad katero pa se nihče ne pritožuje.

Zanimivo je to, da že desetletja vsi vidnejši politiki prihajajo iz višjega srednjega in bogatega sloja, ljudje pa pričakujejo, da bodo znali najti odgovore na probleme večine prebivalstva, čeprav prihajajo iz povsem drugega sveta, iz zaprtih varovanih naselij, zasebnih šol, uporabljajo zasebno zdravstvo ... Ti politiki nato igrajo na karto populizma in egalitarizma, pozivajo ljudi, naj se odpovedo »luksuznim« dobrinam, kot je na primer avto, sami pa si lastijo floto helikopterjev. Argentina ima zelo razslojeno družbo in kratko vedno potegnejo revni.

Veliko protestov in kritik pa je bilo usmerjenih tudi proti predsednici Cristini Kirchner, ki naj bi bila vpletena v umazane posle. Kakšno je vaše stališče do odhajajoče predsednice? koliko je Argentina po vašem mnenju skorumpirana država?
V Argentini je korupcija zelo razširjena, na vseh področjih in na zelo viden način. Boj proti njej je večna politična floskula vseh v kampanji, tudi najbolj skorumpiranih politikov, a kot pravi ena izmed kandidatk za predsedniške volitve, obstaja družbena hipokrizija, saj vsi obsojajo korupcijo, hkrati pa volijo koruptivne predstavnike. To sicer ni izključno argentinski problem, a je hujši, kot na primer v Sloveniji, in daje vedeti, da še dolgo ne bo vidnejših sprememb. Praktično vsi politiki so tako ali drugače vpleteni v razne korupcijske škandale, a se ne zgodi nič.

Če pogledamo Cristino Kirchner, v času njenega predsedovanja (in tudi v času moža Nestorja Kirchnerja) je družina zelo obogatela, ljudje pravijo, da je kupila polovico Patagonije. Dovolj je bilo pojasnilo, da so na bogastvo vplivali pozitivni gospodarski dejavniki in rast naložb, kljub svetovni in nacionalni recesiji. Še vedno poteka nekaj preiskav, a iz tega ne bo nič, dokler ne izgubi politične moči, kar pa se očitno še ne bo zgodilo, saj naj bi na volitvah že v prvem krogu zmagal njen naslednik, Daniel Scioli, katerega edina obljuba je nadaljevanje »boja«, torej populističnih politik.

V resnici nikoli ni bilo resnih demonstracij proti Kirchnerjevi, velika večina podpira njeno politiko »zaščite« nacionalnih interesov in gredo na ulice samo za dosego zelo ozkih (sprememba kakšnega zakona, omilitev restrikcij ali zmanjšanje davkov) ali preširokih ciljev, ki ne dosežejo ničesar in so bolj druženje (npr. proti nasilju, kriminalu ...). Ljudje se bojijo ponovitve krize z začetka tisočletja in sedaj niti ne vidijo, da gredo po podobni poti, saj je recept drug (takrat je bil kriv neoliberalizem, ki so si ga Argentinci razlagali nekoliko preveč razsipno). Podobno se je zgodilo s policijo, ki nima skoraj nobene moči. Pod diktaturo je bila sinonim za represijo, zato so jo načrtno oslabili, sedaj, ko pa represijo izvaja kriminal, pa nanj ni odgovora. Težko je najti srednjo pot, še posebej v tako veliki in raznoliki državi.

Težava je tudi v tem, da je Argentina izjemno bogata država. Ima veliko naravnih virov in pridela ogromno hrane, vse skupaj z minimalnimi stroški. Verjetno bi lahko enako funkcionirala s samo četrtino prebivalstva in vidi se, da je več kot pol prebivalcev preprosto odveč. Zato politiki ni v interesu potegniti ljudi iz revščine in jim daje točno toliko, da z njimi ni težav. Pri tem sodelujejo vsi višji sloji, saj manj konkurence vsem ustreza. Napetosti v državi povzroča tudi dejstvo, da Buenos Aires, ki pravzaprav ničesar ne proizvaja, določa politiko države preko ogromnega volilnega telesa in hkrati porablja nesorazmeren del proračuna na račun ostalih provinc.

Kakšen je življenjski standard, kolikšna je na primer povprečna neto plača in kako visoki so življenjski stroški, kot so hrana, stanovanje, šolanje?
O življenjskem standardu je zelo težko govoriti, vse skupaj je veliko bolj kompleksno kot v Sloveniji. Samskemu človeku ali paru brez otrok povsem zadošča relativno majhna plača. S prihodom naraščaja pa se stroški izjemno povečajo, veliko bolj, kot na primer v Sloveniji. Z dekletom imava srečo, da živiva v lastniškem stanovanju in imava kar dobri službi. Od okoli 3000 dolarjev tako zlahka prihraniva 1500 dolarjev (pri preračunavanju v dolarje vedno uporabljam uraden tečaj). A izračunala sva, da bi v primeru otroka, kar bi naju med drugim prisililo v menjavo stanovanja in nakup avtomobila, izgubila velik del odvečnega denarja. Pri tem velja poudariti, da s tem denarjem ne dobiš tudi evropskega standarda. Vrtci so izjemno dragi, zasebne šole pa še dražje, tam gredo stroški resnično v nebo. Seveda obstajajo javne šole, a je v dobre izjemno težko priti, težava je tudi v nenehnih stavkah učiteljev. Nemalokrat se zgodi, da na leto odpade tudi mesec dni pouka. Po moji oceni so celo zasebne in drage šole pod ravnjo slovenskih javnih šol. Dodatne stroške za družino predstavljajo tudi interesne dejavnosti, ki so kar drage, ne moreš pa se jim izogniti. Otroci večino prostega časa preživijo v klubih, saj se na ulici ne morejo družiti.

Življenjski stroški, razen energentov in javnega prevoza, ki jih država močno subvencionira, so primerljivi ali višji od slovenskih. Seveda se da živeti tudi poceni, a dejstvo je, da za več denarja vedno dobiš manj, kot v Sloveniji. Povprečne neto plače v resnici ne poznam, saj vlada že dolgo prireja podatke, so pa plače zelo različne. Veliko poklicev, posebej z univerzitetnim kadrom, ima plače, primerljive zahodni Evropi, tudi poklici z močnimi sindikati imajo zelo visoke plače (šofer javnega prevoza npr. zasluži okoli 1500 dolarjev), medtem ko večina zaposlenih v realnem sektorju prejema okoli 700 dolarjev ali manj. Tudi to je razlog, da veliko otrok iz revnih družin nikoli ne gre na univerze, ki so načeloma brezplačne, saj jih družina pri tem ne more podpirati. Potem pa je tukaj še črni trg dela, kjer je po nekaterih ocenah dela okoli 25 % ljudi. Ti seveda zaslužijo zelo malo in nimajo nobenih ugodnosti.

Posebno poglavje je nakup stanovanja. Brez deviz ne moreš kupiti ničesar, krediti pa skoraj ne obstajajo. Položaj je nekoliko podoben slovenskemu, kjer potrebuješ močno podporo družine, da lahko greš na svoje. Tudi cene so primerljive slovenskim.

Pravite, da je zdravstvo drugače organizirano kot pri nas. Kako deluje?
Zdravstvo v Argentini je strogo razdeljeno na zasebno in javno. Javno je brez izjeme dostopno vsem, tudi turistom in nezakonitim priseljencem, povsem brezplačno. Težava so predvsem dolge čakalne vrste, ki na primer v bolnišnicah nastanejo že ponoči, a so v nasprotju s slovenskimi res dolge. Enkrat sem to izkusil na lastni koži, ko sem pred peto zjutraj naletel na nekaj sto ljudi v vrsti pred seboj. Priznam, nisem čakal, odšel sem v zasebno kliniko na samoplačniški pregled, kar ni predstavljalo večjega stroška.

Javno zdravstvo pesti tudi slaba infrastruktura, a nujni primeri so obravnavani dokaj hitro in na visokem nivoju. Osebje je primerljivo tistemu v zasebnih klinikah in nemalokrat celo boljše, veliko javnih ustanov uživa velik ugled tudi med višjimi sloji in v tujini. Plače zdravnikov so lahko tudi višje kot pri zasebnikih. A javno zdravstvo je namenjeno predvsem revnim, in udobja ne gre pričakovati.

Kdor si lahko privošči, dobi pri zasebni zavarovalnici že od okoli 60 dolarjev naprej solidno zdravstveno zavarovanje, s katerim lahko obiskuješ večino zasebnih klinik (odvisno od zavarovalnice in razreda, sam imam nekoliko dražji paket, podjetje plačuje okoli 120 dolarjev). Veliko zaposlenim te stroške krijejo podjetja in do sedaj še nisem doplačal ničesar, niti osnovnih zobozdravstvenih posegov ne. Zanimivo je, da si lahko naročiš neomejeno število pregledov, velikokrat za isto težavo obiščeš več zdravnikov. To verjetno slabi sistem, a očitno ne dovolj, da bi ga spremenili. Na specialistične preglede se čaka do enega meseca, če pokličeš na več klinik ali če je nujno (kar nekako določiš sam), pa lahko dobiš termin celo naslednji dan.

Sam imam po dekletu vpogled tudi v ustanove za duševno zdravje, ki so na res visokem nivoju. V Argentini se mi zdi, da je, tudi na račun (pre)velikega števila psihologov in psihiatrov, stigma duševnih bolezni manjša kot na primer v Sloveniji. Ljudje in družine, ki jih pestijo te težave, imajo res dobro podporo in to je gotovo področje, na katerem bi se lahko Slovenci veliko naučili.

Zdravstveni sistem se mi zdi dober in je ena izmed stvari, nad katero se ljudje, in tudi sam, ne pritožujejo. Zagotovo je eden boljših v regiji in Argentinci so nanj zelo ponosni, čeprav seveda ni primerljiv s sistemi v Evropi. Glavna težava je velika razlika v gostoti prebivalcev, v večjih mestih imaš na voljo vse, medtem ko v odročnejših predelih razumljivo ni vedno tako.

Kako pa je videti delovni teden v Argentini?
Delovni teden ima 45 ur, od tega jih pet odpade na obvezno uro za kosilo. Veliko ljudi dela tudi ob koncih tedna, večina trgovin je odprtih tudi ob nedeljah. To je moteče, človek nima občutka, da gre za kak poseben dan. Sicer je res, da je življenje udobneje, a ljudje so kronično nezadovoljni, nimajo življenja. Po drugi strani vladne službe, banke, mobilni operaterji, celo pošte, niso odprti niti ob sobotah, tako da se večina stvari ureja med odmorom za kosilo …

Večina začne delo med 8. in 10. dopoldne, kar vsako jutro in popoldne povzroči prometni kolaps. Sam imam srečo, da lahko po lastni izbiri pridem na delo med 6. in 10. uro (zame je to vedno ob 6.00) in s tem prihranim ure, ki bi jih sicer izgubil pri prevozu, hkrati pa mi ostane prosto popoldne. Zelo slovensko. Moje dekle žal nima te sreče, večkrat na teden ne pride domov pred deseto zvečer.

Posebna zgodba je letni dopust. Tega je razmeroma malo in je omejen z zanimivimi pravili. Moraš ga vzeti v enem kosu in samo med oktobrom in aprilom. Prvih pet let ga imaš dva tedna (10 dni), nato vsakih 5 let dodajajo en teden, a le, če ves čas delaš za istega delodajalca. Če službo zamenjaš, lahko izgubiš vse bonitete (je odvisno od novega delodajalca, koliko jih bo priznal). Tudi porodniškega dopusta je le 3 mesece. Pri tem je precej odvisno tudi od podjetja, moje mi na primer vsako leto odobri 5 dodatnih dni dopusta, mladim mamicam pa omogoča delo od doma tudi po preteku porodniškega dopusta.

Ko sva se dogovarjala za intervju, sem vas prosila za fotografije in povedali ste, da nimate prav veliko fotografij, saj je nevarno hoditi naokoli z dobrim fotoaparatom. Ne le Argentina, temveč večina južnoameriških in latinskoameriških držav so znane kot države z visoko stopnjo kriminala. Kakšne so vaše izkušnje in izkušnje vaših bližnjih, ko gre za varnost, se vam je kdaj zgodilo kaj slabega? Kakšni so vaši varnostni napotki za vse tiste, ki se odpravljajo v Argentino?
Varnost je v Argentini pereča tema, položaj je z vsakim letom slabši. Pri tem je treba povedati, da ne gre toliko za izgubo imetja, kar sicer je cilj kriminalcev, temveč strah za osebno varnost. V Barceloni sem se navadil pazljivosti, saj velja za prestolnico tatov, a nikoli me ni bilo strah za lastno varnost. V Argentini je drugače, mnogokrat oropano osebo brez razloga pretepejo ali celo ustrelijo, še posebej če se upira ali pri sebi nima dovolj denarja. Pri tem ti ne pomaga pazljivost, saj se ti lahko zgodi kjer koli in kadar koli. V normalni državi razumeš zakonitosti in veš, da bo kriminalec po vsej verjetnosti ravnal razumno, torej poskušal pridobiti čim več koristi s čim manj tveganja. Tukaj teh zakonitosti ni, tudi zato, ker je policija izredno neučinkovita. Tako sta na primer nedolgo tega dva roparja s pištolo vstopila v psihiatrično institucijo, kjer dela moje dekle, in zahtevala denar. Vsakomur je jasno, da na recepciji "norišnice" ni razloga za hranjenje večjih količin denarja in kljub temu, da v isti ulici obratuje vsaj deset trgovin, kjer bi bil izplen višji, sta šla prav tja. Pri ropu se je pištola po nesreči sprožila, krogla pa je oplazila uslužbenkino roko, na srečo brez hujših posledic. Naslednji dan je že delala, kot da se ni zgodilo nič.

Najpogostejši tatovi so sicer t. i. motochorros, motoristi, ki ropajo pešce. Najbolj znan je gotovo moški, ki je ob belem dnevu oropal Kanadčana na kolesu, na srečo je izpadlo vse skupaj zelo komično. Pri tem motorist ni končal za zapahi, ampak je postal celo nekakšna televizijska zvezda (video). Obstajajo tudi hitre ugrabitve, o njih v tujini slišite predvsem v zvezi z družinskimi člani znanih nogometašev, jih je pa precej več, kot jih objavlja uradna statistika, saj jih ljudje niti ne prijavljajo. Vse skupaj se običajno konča v nekaj urah, plača se relativno majhno vsoto denarja. Na splošno večina ropov ni nikoli prijavljenih.

Za turista je pomembno, da upošteva navodila domačinov in se izogiba nevarnejših krajev. Na splošno moraš dajati vtis, da nimaš s seboj ničesar vrednega, tako da se naj velik fotoaparat raje prihrani za varnejše in bolj fotogenične dele Argentine. Sam na ulici nikoli ne uporabljam telefona ali denarnice in do sedaj še nisem imel težav, žal pa skoraj ne poznam osebe, ki ne bi imela slabe izkušnje. Tudi na ulici ni nenavadno videti ropa, pretepa ali celo streljanja.

Legendarni hrvaški novinar Goran Milić je v eni izmed svojih popotniških oddaj govoril o Buenos Airesu kot najlepšem in najvznemirljivejšem mestu Južne Amerike, celo enem najlepših mest na svetu. Je tudi na vas Buenos Aires pustil takšen vtis, kaj je tisto najbolje, kar ponuja, kaj bi si moral vsak ogledati? Kateri je vaš najljubši košček Buenos Airesa?
Zanimivo, Buenos Aires marsikomu pusti takšen vtis, velikokrat pa tudi nasprotnega, verjetno odvisno od okoliščin obiska. Sam bi težko primerjal južnoameriška mesta, ker je Buenos Aires edino, ki sem ga obiskal, se bi pa težko strinjal, da je eno najlepših mest na svetu. Vsekakor je zanimivo in veliko ponuja, a mu tudi precej manjka, tako infrastrukturno kot organizacijsko.

Buenos Aires je upravno gledano sicer ločen na Veliki Buenos Aires (provinca) in avtonomno mesto Buenos Aires (center, kjer živi okoli 3 od 15 milijonov ljudi), vendar gre praktično še vedno za eno samo ogromno mesto. Kljub temu delitev prinaša kar nekaj težav, npr. v prometu, ki ni tako usklajen, kot bi lahko bil, če bi šlo za eno upravno enoto, določeni poklici morajo pridobiti licence za delo v provinci in obratno, čeprav gre za razdaljo nekaj metrov, tudi telefonski pogovori se zaračunavajo dražje ... Prebivalci avtonomnega mesta se imenujejo porteños in njihove navade in jezik se, kot je običajno pri glavnih mestih, od okolice malenkost razlikujejo.

Ljudem, ki v mestu preživijo krajši čas, je običajno zelo všeč. Določene ulice so zelo podobne madridskim in pariškim, San Telmo ponuja vpogled v kolonialno preteklost, bogata Recoleta z znanim pokopališčem pa te ponese v sedemdeseta leta. Mesto ima tudi veliko muzejev, ki se sicer težko kosajo z evropskimi, a lepo dopolnijo izkušnjo. Na splošno je mesto kulturno zelo bogato in za ljudi, ki jim je všeč gledališče na vsakem koraku, veliko glasbe in plesa, koncerti in podobno, tukaj resnično uživajo.

Ljudje, ki v mestu živimo, pa gojimo do Buenos Airesa mešane občutke. Ko je vse v redu, seveda uživamo, a velikokrat se zgodijo nevšečnosti, ki jih Slovenci že dolgo nismo vajeni. Prometni kolaps in električni mrk sta pogosta, velikokrat celotne četrti dneve in celo mesece ostajajo brez elektrike, kar v višjih stavbah pomeni popolno odsotnost vsega civilizacijskega udobja, kar je še posebej težavno poleti. Eden od razlogov za tovrstne težave je bila privatizacija sektorja, drugi pa, da je električna energija veliko prepoceni in posledično je poraba previsoka (sam npr. plačujem do 3 € mesečno, cene v državi sicer zelo variirajo – bizarno je, da je praviloma zunaj Buenos Airesa vse dražje).

Osebno me bolj privlačita narava in aktivno življenje in me je kar sram, da skoraj ne izkoriščam možnosti, ki jih mesto ponuja. A velika mesta vzamejo veliko časa in energije že samo za nujne opravke in službo, tako da čez teden praktično ni časa, ob koncih tedna pa raje počivam in se družim s prijatelji ter družino. Mi je kar nerodno priznati, da je moj najljubši košček mesta terasa v službi, kjer ni hrupa, je pa veliko prijetnih sodelavcev in zelenja.

Ob koncih tedna najraje obiščem družino svojega dekleta v mestecu nedaleč od Buenos Airesa. Leži v pampi med neskončnimi polji in meni predstavlja resnično Argentino. Tudi kultura gavčev je tam še zelo živa, ta se najbolj pokaže ob vsakoletni Fiesta de Caballo (veselica konj), ko konec tedna mestece obišče čez 2000 konj in se predstavlja običaje prednikov, ki so naselili pampo.

Kakšno je nočno življenje v Buenos Airesu? Menda ta nima primerjave nikjer na svetu, gre za mesto, ki nikoli ne spi ... Na kakšen način se Argentinci zabavajo, kdaj se zabave šele začnejo – sklepam, da kasneje kot pri nas ...
Včasih si želim, da bi mesto obiskal kakšno desetletje prej, sedaj mi bolj odgovarja mirnejše druženje. Tako imam največ stika z nočnim življenjem na jutranjem avtobusu, ko smo pomešani žurerji in delavci. Živim namreč med Microcentrom, kjer delam, in četrtjo Palermo, kjer se odvija največ nočnega življenja, in zanimivo je, da neredko na avtobusu vidim tudi skupine starejših ljudi, ki se veseli vračajo na domove po prekrokani noči. Na voljo je res veliko možnosti, za vsakogar se kaj najde, vsak dan v tednu. Starejši večinoma plešejo tango v milongah, mlajši pa obiskujejo klube z bolj popularno glasbo.

Prava zabava se začne zelo pozno, še kasneje kot v Španiji in ko se v Sloveniji večina diskotek že zapre, po tretji uri zjutraj. Tega se nikakor ne morem privaditi in ne vidim pravega razloga za tako pozno uro.

Argentina je znana kot država tanga, nogometa in asada (peka na žaru) - koliko so te tri stvari del vašega življenja? Drugo in tretje ste zagotovo že zaigrali oz. pokusili, mislim pa tudi, da ste se v tangu preizkusili, saj velja za obvezen ples, ki ga mora zaplesati vsak, ki obišče Argentino. Ali ste morda bolj za cumbio?
Da, nogomet in asado sta pri meni močno prisotna, tango pa sem zadnjič poskusil plesati v srednji šoli v Sloveniji. Preprosto nisem za ples, na srečo tudi dekle ni ravno privrženka tovrstne zabave. Tango je na splošno zelo turistična zadeva, Argentinci ga dojemajo bolj intimno in hodijo v lokalne milonge (tedenska srečanja, kjer se pleše tango, s striktnimi pravili). Turistom bi jih veliko bolj priporočil kot drage tangovske prireditve, namenjene izključno služenju denarja. Milonga se običajno začne z učenjem tanga, sledi pa ples. Po besedah prijateljev, ki jih redno obiskujejo, gre za res lep dogodek.

Kako Argentinci sprejemajo mandat papeža Frančiška, glede na to, da je argentinskega rodu, je morda čutiti vzhičenost in ponos med izredno verujočimi Argentinci?
Verjetno ni naroda, ki ne bi bil ponosen na lastnega papeža. Za razliko od nogometašev je ta le eden in Argentinci, tudi neverujoči, so zelo ponosni, k čemur seveda prispeva tudi papeževa drugačnost. Tudi mediji nenehno zelo obširno poročajo o dogajanju v Vatikanu (prej seveda niso) in televizije prenašajo njegove obiske po svetu v živo. Argentinci si zelo želijo, da bi tudi njih kmalu obiskal, kar pa se v bližnji prihodnosti še ne bo zgodilo.

Status božanstva Argentinci pripisujejo tudi Maradoni in Messiju. Je za slednjega ta status upravičen ali ogrožen, glede na to, da še ni osvojil vidnejše lovorike z reprezentanco?
Maradona, čeprav gre za kontroverzno osebnost, ima legendarni status, seveda ne le v Argentini. Kljub kasnejšim izpadom je Argentincem dal tisto, kar menijo, da jim pripada. Messi ima podoben status že brez te pike na i, res pa je, da ga Argentinci dojemajo nekoliko bolj zadržano. Njegova zgodba ni tako tesno povezana z Argentino, saj svoje rezultate že vse življenje dosega v Evropi. Vseeno je predvsem mlajšim generacijam bližji kot Maradona, verjetno tudi zato, ker ga lahko trenutno spremljajo.

Argentinci radi najdejo voditelja in vse upe polagajo vanj, čeprav spoštujejo vse nogometaše. To žal v Messijevem primeru pomeni, da je reden krivec za poraze v finalih, in pri tem pozabljajo, da v zadnjih desetletjih zmagam niso bili niti blizu. Po zadnjih slabih predstavah v kvalifikacijah za Rusijo 2018 pa se po medijih že bere tudi bolj realne zapise in Argentinci priznavajo, da morda on vendarle ogromno doda h kvaliteti te generacije. Je že tako, da šele ko nekdo manjka, drugi opazijo njegovo resnično vrednost.

Ali vam nogometna obsesija najeda ali uživate v njej? Ste že kdaj obiskali kakšen derbi med ekipama Boca Juniors in River Plate, za koga navijate od omenjenih klubov?
Dokler ne preide v nasilje, nimam nogometne obsesije nikoli dovolj. Na srečo v zadnjem času argentinska reprezentanca redno dosega dobre rezultate, tako da resnično uživam, verjetno bolj, kot Argentinci sami, ki jim dosedanji rezultati nikakor niso dovolj.

Glede klubov pa imam mešane občutke. Vlada se veliko preveč meša v ta šport in ga izkorišča v lastne namene, tudi tako, da redno zakupuje pravice in ponuja tekme na ogled brezplačno, a z ogromno propagande. Za to seveda veliko plačuje. V argentinskem klubskem nogometu je tudi precej nasilja, ki ga nihče ne želi zares zaustaviti, še več, politiki so močno vpeti v dogajanje. Še največ so naredili s prepovedjo obiska gostujočih navijačev, tako da je zadnja leta mirneje, a vseeno prihaja do izgredov. Sam sem bil le na eni tekmi Boca Juniors, res lep, a drag dogodek. Seveda navijam za Boco, pri čemer nisem imel veliko besede, saj vsa dekletova družina navija zanjo. V lepem spominu mi je ostala tudi lanska tekma slovenske reprezentance v La Plati, kljub porazu naših.

Na vsakem koraku, ob vsaki priložnosti se pije napitek mate, ki pa ni čisto pravi čaj, kajne? Slišala sem, da je grenek in zelo podoben zelenemu čaju, ga tudi vi spijete veliko? Vam je všeč ali ne?
Da, mate, čaj, ki to ni (smeh). Argentinci ga pijejo vedno in povsod, najsibo v družbi ali službi. Nič nenavadnega ni, da si na banki ali uradu podajajo mate, prisoten je resnično povsod. Včasih je moteče, posebej ko šofer avtobusa z matejem v roki prehiteva kolono avtomobilov ali ko vse traja dlje, ker je treba doliti vročo vodo, a se hitro navadiš in ti daje občutek domačnosti. Gre za neke vrste obred, ki je resnično lasten le Argentini, Urugvaju in nekaterim bližnjim državam.

Sam okusa ne maram preveč, a res je, da tudi privrženec čaja nisem. Poznam tujce, ki so ga popolnoma posvojili in ga pijejo še več kot Argentinci, a meni se ne zdi nič posebnega, posebej v vročini mi ne ustreza. So pa skodelice za mate mnogokrat resnično lepo oblikovane in lahko predstavljajo unikaten spominek.

Asado (peka na žaru) je menda pravi družabni dogodek, na katerem se prijatelji, svojci in drugi družijo tudi po 12 ur in več. Sklepam, da ste se že kdaj udeležili tradicionalnega asada – kako je le-ta videti?
Asado se največkrat pripravlja kot družinski dogodek in za prijatelje, vedno pa je prisoten tudi na prireditvah gavčev, ki so podobne slovenskim veselicam, a bolj tradicionalne. Zahteva nekaj znanja, še več pa se po nepotrebnem komplicira, a doda dogodku čar. Asador je praviloma moški, čeprav se počasi tega lotevajo tudi dekleta. Sama priprava traja najmanj 2 uri, običajno dlje, pravi asado se pripravlja na žerjavici, ki se jo dobi iz drv in enakomerno razporeja pod mesom. Meso se dodaja glede na dolžino priprave, dober asador točno ve, kdaj kaj dodati. Sicer pa je zadeva preprosta in meso se jé nato tudi več dni (petčlanska družina zlahka pripravi 4 kilograme in več mesa).

Na večjih dogodkih se pečejo cele govedi, prerezane na pol, velikokrat tudi 6 ali 12 naenkrat. Kot pri naših piknikih, dogodek nima časovne omejitve.

Argentinci so tudi eni največjih uživalcev vina na svetu. Cel svet nori za vinom malbec, je tudi vam to vino najboljše ali priporočate kakšno drugo?
Kot Štajerc sem bolj privrženec belih vin, a malbec mi je všeč, tudi zato, ker so mi bela vina tukaj presladka. Vina so na splošno kvalitetna, in čeprav načeloma niso poceni, si povprečen Argentinec lahko privošči zelo dobra vina. Pri asadu je vino seveda obvezno, pivo se pije na zabavah in v barih.

Argentinci naj ne bi bili ravno zanesljiv in točen narod, zamujali naj bi vsaj pol ure. Ali to drži, kako ste se na to privadili, saj Slovenci po navadi ne zamujamo?
Da, Argentinci so z žarom sprejeli veliko slabih navad svojih evropskih prednikov in jih še dodatno obogatili. Zamuja se povsod in vedno, kjer se le lahko. Seveda v poslovnem svetu to ni tako očitno, v družabnem življenju pa zelo. Sam zamudo vračunam in zame je nato večinoma vse točno. Seveda me kakšen avtobus ali odpiralni čas vseeno preseneti, a se navadiš. Zanimivo pa je, da obstaja veliko ljudi, ki so zelo zanesljivi, kot da bi se upirali ustaljenemu redu. Jaz jim rečem kar argentinski Nemci in jih toliko bolj cenim.

Razlik med Slovenijo in Argentino je precej, že če pogledamo na zemljevid sveta. Drugačno je tudi podnebje, kultura ... Težje je najti podobnosti, lahko vi izpostavite kakšne vzporednice?
Še vedno se nisem navadil, da je sonce na severu, na obrnjene letne čase ter seveda na monotono pampo, posejano z monokulturami. Sam živim v Buenos Airesu, kjer živi skoraj polovica prebivalcev sicer osme največje države na svetu. Je res ogromna in ponuja veliko, a je žal treba precej potovati. Za prvi hrib iz Buenos Airesa je potrebnih 500 km, za pravo spremembo v pokrajini pa 1000, kar mene spravlja v obup, medtem ko to Argentincem ne predstavlja težave.

Sicer je težko vleči vzporednice med Slovenijo in Argentino, ki je mešanica različnih kultur in je v mnogočem zelo evropska, pa tudi samosvoja. Življenje v manjših mestih in na podeželju je lahko zelo podobno slovenskemu, medtem ko je Buenos Aires pač bolj podoben svetovnim velemestom. V resnici nisem opazil kakšnih ogromnih razlik med življenjem tukaj in v Sloveniji, pravzaprav me bolj presenečajo podobnosti v razmišljanju ljudi in navadah. Argentinci so podobno obremenjeni z zgodovino, kot mi, težko menjajo določene navade (npr. dopustujejo skoraj vsako leto na istem kraju, čeprav si lahko privoščijo lepše in cenejše oddihe), so tudi precej nostalgični in zanimivo, gojijo podobno ljubezen do "vikendic", ki jim tu pravijo quinta in jih običajno najamejo čez poletje za celotno razširjeno družino. Razlika je, da je namesto vrta ali vinograda ob njih bazen ...

Seveda pa obstaja tudi ogromno razlik, ki se jih bolj opazi po daljšem času, mnogo je motečih. Argentinci na primer ne marajo tišine, kar se odraža v nenehnem hrupu povsod. Televizije brnijo cele dneve, tudi ko nihče ne gleda, vpitje ni nič nenavadnega, ljudje so začudeni, ko sredi noči prosiš, naj utišajo glasbo, verjetno najbolj moteče pa je nenehno hupanje ne glede na uro in predelani mopedi, ki proizvajajo izjemen hrup. Imajo celo zakone, podobne slovenskim, o omejevanju hrupa, a se jih nihče ne drži. Na splošno se ves čas zdi, da so zaradi lepšega kopirali ogromno zakonov razvitejših držav, ki pa v praksi ne obstajajo. Da, tudi prekrški so del argentinskih navad, na kar se ni preprosto navaditi.

Kaj slovenskega v Argentini najbolj pogrešate? Mislim tako na navade kot na izdelke, kaj recimo naročite domačim, da vam prinesejo, ko pridejo na obisk ...
Najbolj pogrešam hribe in tega se žal ne da uvoziti. Na splošno se uvaža le malo stvari, ki so izjemno drage, še posebej tehnika. Tako običajno naročam glede na potrebo, telefone, računalnike ... in seveda ne samo zase, vsak, ki gre v tujino, dobi kup naročil. Od majhnih stvari pa vedno pridejo prav kava, cedevita, čaj, bučno olje, tudi kozmetika. Ponudba tukaj je zelo omejena, tako da se slej ali prej navadiš in na koncu kar pozabiš, da nekaj potrebuješ. Argentina te pravzaprav prisili, da omejiš lastno porabo in da kupuješ le tisto, kar res potrebuješ. Ali je to dobro ali slabo, se še odločam, a včasih te takšne stvari spravijo v obup.

Od navad pogrešam slovenske kavice in pivo na gostilniških vrtovih. Tega tu skoraj ni, kljub res lepemu vremenu so ljudje radi zaprti v klimatiziranih prostorih, velikokrat zatopljeni v časopis ali telefone. Čez dan se ljudje skoraj ne družijo na tak način in so začudeni, če jih povabiš na pijačo. Te reči so pri Argentincih rezervirane za tiste ure, ko Slovenci že trdno spimo. A ta manko povsem odtehta druženje ob koncih tedna

Povedali ste, da se odpravljate na daljše potovanje po Argentini? Kam se odpravljate? Ste videli že veliko Argentine? Kje vam najbolj ugaja oziroma kaj vam je najbolj všeč - tropi v Missiones, indijanski severovzhod, Andi, Papa, Patagonija ...
Da, prvič se zares odpravljam po Argentini, do sedaj sem se zadrževal le v provinci Buenos Aires, ki pa je že sama po sebi ogromna. Temu sta botrovala kratek dopust, ki mi je na voljo, in seveda finance. Jug Argentine je precej drag, predvsem na račun ogromnih razdalj, in tudi večina Argentincev se na to pot odpravi le enkrat ali dvakrat v življenju. Vem pa, da je vredno videti te kraje, ki so moja velika želja že vrsto let. Pridružili se nama bodo tudi starši in družinski prijatelji, kar bo le še obogatilo izkušnjo. Žal ne bomo obiskali zanimivega severozahoda, ki je prežet s staroselsko kulturo, kot tudi Mendoze in Barilocheja ne, a ti kraji so lažje dosegljivi v prihodnosti. Potovanje bomo zaključili s slapovi Iguazu, ki so verjetno največja argentinska znamenitost, a o tem bom lahko povedal več po potovanju. Skupina Slovencev, ki me je lani obiskala in opravila podobno pot, je bila zares navdušena.

Ste dejavni v kakšnem izmed slovenskih društev v Argentini? Znano je namreč, da so Argentinski Slovenci izredno dejavni, da organizirajo raznotera srečanja, proslave, Argentino pogosto obiščejo tudi slovenski glasbeniki ... Ali na takšen način ohranjate stik s Slovenijo?
Slovencev je tukaj ogromno in tudi zaradi njih se dobro počutim. Ohranili so močno kulturo, skoraj vsi govorijo dobro slovensko in so zelo aktivni. Pravzaprav ni tedna v letu, ko ne bi imeli kakšne prireditve, ki se običajno konča z zabavo, ki je mešanica slovenske in argentinske kulture. Tudi v podjetju, v katerem sem zaposlen, je več argentinskih Slovencev, med drugimi moja šefica in tesen sodelavec, tako da je počutje zelo domačno.

Nekajkrat na leto obiščem kakšno prireditev, a žal večina argentinskih Slovencev živi v Velikem Buenos Airesu, kjer so združeni v več slovenskih domov, tako da je za redne obiske nekoliko predaleč. Vseeno mi je njihova prisotnost v veliko uteho, resnično te sprejmejo za svojega in med njimi se počutim zelo domače. Njihove prireditve so res zelo tradicionalne in prežete z nacionalnim ponosom. Želel bi si, da bi tudi v Sloveniji podobno cenili svoje korenine in bili tako enotni, kot so Slovenci tukaj. Od njih bi se lahko res veliko naučili.

Za konec ali lahko poveste, kaj je tisto, kar vas v Argentini najbolj navdušuje, katere so njene pozitivne strani?
Ko govorim o Argentini, sem mnogokrat zelo kritičen. Težko je namreč gledati ljudi in državo s takšnim neizkoriščenim potencialom. A če pustimo to in politiko ob strani, lahko opazimo drugačno, zelo pozitivno sliko. O tem je veliko težje pisati, saj gre za zelo kompleksno množico navad, značilnosti in občutkov.

Ena izmed njih je gotovo multikulturnost, takšna prava, ne narejena. V isti ulici lahko živijo ortodoksni Židje, muslimani, Italijani, Armenci in Bolivijci, ne da bi to sploh opazili. Argentina ni stalila vseh kultur v eno, ampak te vsaka zase bogatijo družbo in se z njo spreminjajo. To sem še bolj začutil pred kratkim na prireditvi, na katero naju je s Carolino opozorilo veleposlaništvo Slovenije, šlo je za dan imigrantov. Na enem mestu si lahko pokusil hrano več kot petdesetih držav, ki so postavile svoje stojnice (slovenska je bila zelo dobro obiskana), hkrati pa so se na velikem odru predstavile različne plesne skupine. Program je trajal osem ur in niti za trenutek mi ni bilo dolgčas, preprosta in vesela prireditev, o kateri lahko večina sveta le sanja.

Zelo mi je v Argentini všeč njihovo veselje do življenja, tudi ko jim ne gre najbolje. So zelo trdoživ narod, kar sem na začetku zamenjeval z vdanostjo v usodo. A Argentinci veliko potrpijo tudi zato, ker imajo jasne prioritete. Zanje sta prva družina in prijatelji, s to povezanostjo pa je vse lažje. Zahodnjaki prevečkrat dopustimo, da nas malenkosti skoraj uničijo, medtem ko jih Argentinci sicer opazijo, a se ne bodo pustili pretirano obremenjevati. To je seveda dvorezno, saj veliko problemov ostaja, a najpomembnejše urejajo, druge pa pustijo ob strani. Šele ko sprejmeš njihov način razmišljanja, te to več ne jezi (sam še nisem povsem tam). Treba je razumeti, da so si ljudje tukaj uredili svoj svet, utečen na njihov način in jim res ustreza, čeprav morda ne sledi smernicam človeštva. To cenim in bi si želel, da bi tudi Slovenci ubrali svojo pot, ne le sledili drugim.

Argentina te nauči biti svobodnejši, spontanejši in čustvenejši. Velikokrat me spomni na Jugoslavijo, pa ne samo zaradi inflacije in podobnih problemov, spomni me na generacijo naših staršev, "ko je bilo vse lažje". Tukaj je življenje res lažje, ko ugotoviš, zakaj, lahko to neseš s sabo kamor koli želiš.

IZ PRVE ROKE