Vožnja v San Carlos de Bariloche oz. na kratko Bariloche je bila ena bolj mučnih v Argentini. Skoraj 20 ur na avtobusnih sedežih, ki so bili vse prej kot udobni, in voznik, ki se mu je pri zunanji temperaturi zraka 18 °C zazdelo pametno avtobus ohladiti še za kakšne štiri stopinje.

Prihod v mesto je bil tako precejšnje olajšanje. Pričakal nas je oster, hladen veter, zato je bilo iz nahrbtnika nujno hitro potegniti anorak in spodnji del trenirke. Prav nič preveč poleten občutek, zlasti po prihodu iz tople, že kar preveč vroče Mendoze. Ko smo se nastanili v rezerviranem hostlu (obljube o razgledu na jezero so se izpolnile v delu, ko si stegnil glavo skozi okno in pod določenim kotom poškilil okoli vogala nasproti stoječega hotela Panamericana), smo se malce podali po središču.
Spet na rodni grudi?
Prvi občutek: zakaj za vraga smo odpotovali 11.000 kilometrov stran od doma, da smo v bistvu pristali v neke vrste Kranjski Gori? Nekaj je zagotovo bilo na tem občutku, glede na to, da so se konec 19. stoletja, ob začetkih mesta, sem priseljevali predvsem Nemci, Avstrijci in Slovenci.

Občutek še dodatno spodbudi lokalna arhitektura. Ta je namreč načrtno taka, da spominja na evropsko alpsko mestece, kar so mestni urbanisti na začetku 30. let preteklega stoletja tudi želeli doseči, ko so se podali v tekmo s podobnimi evropskimi zimskimi središči in ko so mesto začeli načrtno razvijati kot turistično središče.

Bariloche prikliče tudi povezave s pobeglimi nacisti. Ne le zaradi svojega alpskega videza in lokalov, ki vabijo z napisi "Willkommen". Leta 1995 so namreč tu našli tudi nekdanjega esesovca Ericha Priebkeja, ki so ga obsodili vojnih zločinov zaradi poboja 335 italijanskih civilistov. Veliko je bilo tudi špekulacij, da sta se sem zatekla celo Adolf Hitler in Eva Braun. Hmmm, bežen pogled po okolici in ni si tako težko zamišljati kakšnega Orlovega gnezda na enem izmed bližnjih vrhov. Obenem pa je zanimivo še dejstvo, da je tukaj veliko izraelskih popotnikov, prav nič nenavadnega pa niso tudi table v hebrejščini.

Turizem, turizem, turizem
Bariloche je zagotovo en najbolj turističnih krajev, če ne kar najbolj, v katerih smo bili na poti po Argentini. Konec koncev živi od turistov, sezona pa traja praktično celo leto. Poleti so na voljo kolesarjenje, hribolazništvo, kajak po jezeru Nahuel Huapi, ribarjenje ... Pozimi pa se poletni športi umaknejo zimskim užitkom, kjer ima glavno besedo smučišče na Cerro Catedralu.

Povsod torej množice turistov, cene, prilagojene tujim žepom (pozneje smo ugotovili, kar smo sicer tudi sklepali, da cene z vožnjo proti jugu precej strmo narastejo) in povsod vonj po čokoladi. Sem že omenil številne priseljence germanskih korenin? Da, ta del Argentine je bil med drugim privlačen tudi za Švicarje in na vsakih nekaj metrov v vas tako butne omamen vonj po čokoladnih dobrotah. In teh je na voljo res ogromno. Cene so sicer ne preveč prijazne, a čokolada je naravnost izvrstna, kljub malce drugačnemu okusu, kot smo ga navajeni pri nas.

Po večerji in nakupovalnem postanku v eni izmed čokoladnic smo se za kratek čas podali še do jezera. To je naravnost ogromno. Meri skoraj 600 kvadratnih kilometrov, sestavlja ga sedem rokavov, na najgloblji točki pa presega 400 metrov. Ker se napaja z okoliških gora, voda ni ravno priporočljiva za kopanje, še posebej ob hladnem in močnem vetru, ki te malce premika sem in tja. Čezenj poteka tudi meja med pokrajinama Nequén in Rio Negro, Bariloche pa leži na njegovi južni strani oz. v pokrajini Rio Negro.

S kolesi na pot
Naslednji dan smo se odločili, da bomo šli na klasično dejavnost – 27-kilometrsko turo okoli jezera. Z lokalnim avtobusom smo se odpeljali do izposojevalnice koles. Nekaj zmede je sicer povzročilo dejstvo, da postaje nimajo imen, temveč se potniki lahko orientirajo po napisih, ki označujejo število prevoženih kilometrov (npr., če je celotna avtobusna linija dolga 30 kilometrov, je postaja sedmi, enajsti, osemnajsti itd. kilometer), a nam je prijazni voznik na našo prošnjo zarjul, ko smo prispeli na želeno postajo.

Nekaj besed polomljene španščine in angleščine in posel z izposojo koles je stekel. Celotna krožna pot naj bi trajala šest ur, a smo jo s precej zmernim tempom in številnimi postanki opravili v nekaj manj kot štirih urah.

Osebno mi je bila zelo všeč. Razgibana, veliko klancev in dobrih spustov, kolesa so bila dobra, razgledi pa resnično lepi in vredni vloženega truda. Vreme je sicer bilo precej muhasto in vetrovno, a se vmes lahko ustavite v kar nekaj okrepčevalnicah ali pa na izvrstnih malinah in vroči čokoladi iz prtljažnika kombija ter ob čudovitih razgledih na jezero in v zavetrju okoliškega pragozda. No, roko na srce, vroča čokolada je bil le malce bolj razredčen kakav, ampak vseeno čestitke za podjetnost. Med vožnjo je na voljo tudi več postankov, kjer lahko malce povohljate po skritih zalivih ali jezerih, lahko pa se tudi povzpnete na grič, na katerem stoji eden imenitnejših hotelov Argentine, Llao Llao.

Med sedmimi jezeri in stoletnimi gozdovi
Zadnji dan nas je čakala vožnja po Ruta de los siete lagos. Za okoli 80 evrov smo najeli avtomobil in se podali na pot. Priporočam, če hočete dan dobro izkoristiti, da greste na pot bolj zgodaj. Koliko je v resnici dolga pot, iskreno ne bi znal povedati.

Nekje so nam rekli, da je 110 kilometrov v eno smer, table kažejo skoraj 200 kilometrov v eno smer, resnica je verjetno nekje vmes, se pravi, da je celotna pot okoli 300 kilometrov. Ker okoli 100 kilometrov te poti teče skozi gozd in je zgolj široka makadamska pot, s številnimi luknjami, je ta del zelo zamuden. In ker smo šli na pot malce pozneje (okoli poldneva), smo lahko naredili zgolj "furo" do konca in nazaj s časom za postanek za kosilo v San Martinu de los Andes.

Tudi mesteca ob tej poti živijo predvsem od turizma. Številni hoteli, bungalovi in apartmaji so ob celotni poti. Ta vas vodi ob vseh sedmih rokavih jezera Nahuel Huapi, a kakšnih pretiranih razgledov zaradi dežja in megle v večjem delu poti nismo imeli.

A glede na videno, toplo priporočam, da si vzamete nekaj dni in si rezervirate kakšnega izmed apartmajev ob poti in se podate na raziskovanje okolice. Zlasti pot skozi gozd je name naredila največji vtis. Kljub slabemu vremenu je vožnja skozi stoletja star gozd, ki se kopa v meglicah pod vrhovi Andov in ki ga na drugi strani hribov čaka patagonska pustinja, dajala nekakšen intenzivno mističen občutek. Po opravljeni poti nas je čakala le še vrnitev avtomobila in čakanje na nadaljevanje potovanja na jug Patagonije v El Chalten.
Grmičevje, kamenje, pasavec, grmičevje, kamenje ...
Potovanje do El Chaltena je trajalo vsega skupaj dva dneva. Razdalja sicer ni nič večja kot običajno med dvema turističnima krajema v Argentini, se pravi okoli 1.500 kilometrov, a je pot do tja iz Barilocheja slaba, v več delih zgolj makadamska cesta, kar čas potovanja močno poveča. Občutek dolgčasa pa monotona pokrajina, ki jo prekine le nenadna ustavitev avtobusa sredi ničesar in tekajoči sprevodnik, ki nato potnikom na ogled prinese pasavca, še stopnjuje.

Po dveh res dolgih dneh smo nato le prišli v El Chalten. To je res majhno mestece, s pridihom norveške ribiške vasice o vznožju gora Cerro Torre in Cerro Fitz Roy, ki je videti kot nekakšen res izrazit Triglav. Samo mesto bo prihodnje leto praznovalo šele 30. obletnico nastanka, postavile pa so ga argentinske oblasti kot dokaz, da to ozemlje v sporu s Čilom pripada njim, kar je tudi obveljalo. Danes živi mestece izključno od turizma. To je zelo jasno, saj so v tem zaselku le restavracije, turistične agencije ter nekaj hotelov, večinoma pa prevladujejo hostli.

El Chalten je res odročen. Sicer ga z večjim, 220 kilometrov oddaljenim El Calafatejem povezujejo tri dnevne avtobusne proga, a npr. GSM-signala ni, medmrežne povezave potekajo prek satelita in so temu primerno počasne in dokaj nestabilne, v mestu je le en bankomat. Zato je to dober kraj za vse, ki si želijo resnega odklopa.

Aha, še nasvet – v manjših mestecih južne Patagonije so dvigi na bankomatih omejeni na 800 pesov na dan na osebo. Dobro je torej imeti s seboj več gotovine, saj plačevanje poteka bolj ali manj samo z gotovino, lahko pa se zgodi, tako kot nam, da imate s seboj zelo omejeno količino denarja, bankomat je pokvarjen in dvignete lahko le 800 pesov. Dokaj neugodno, saj so bankomat popravili ravno na dan našega odhoda naprej.
Vreme je treba vzeti v zakup
Okolica mesteca, oz. bolje rečeno vasi, ponuja številne možnosti za pohodništvo in kolesarjenje. Pohodniških destinacij je res veliko in z lahkoto na njih preživite ves dan. Mi smo bili časovno omejeni na zgolj dobra dva dneva, zato smo najprej se odločili za približno 25-kilometrski pohod do Lagune Toro, ki je trajal dobrih pet ur tja in nazaj. Vreme nam je bilo razmeroma naklonjeno, saj nas je spremljala visoka oblačnost z občasnimi sončnimi žarki, a je kot povsod v Patagoniji spremljevalec tudi močan veter, tako da priporočam dobra protivetrna oblačila, sicer se lahko zelo hitro pošteno prehladite.

Ob lepem vremenu lahko na tej trasi lepo vidite na okoliške gore, zlasti na Cerro Torre (tega sicer sestavlja skupina štirih vrhov) in Cerro Fitz Roy, a na žalost smo lahko dobro videli le prvega, drugi pa se je skrival v oblakih. Pot je nezahtevna, dobro označena in uhojena ter precej oblegana, a se zna na koncu malce vleči, saj greš tja in nazaj načeloma po isti poti, razen če greš po daljši poti. Če želite, greste lahko tako na večdnevni krožni pohod in npr. prespite v kampu poleg omenjene lagune, kar, sodeč po večjem številu pohodnikov s spalnimi vrečami in šotori, veliko obiskovalcev tudi stori.

Naslednji dan smo se želeli podati na daljšo, osemurno pot do, vsaj po slikah sodeč, zelo slikovite Lagune de los tres (ledeniško jezero pod Fitz Royjem), vendar nam je načrte prekrižalo slabo vreme in nas prikovalo v hostel. Dan smo bili tako primorani preživeti ob knjigah in filmih, zvečer pa smo šli še malo pogledat lokalno žursceno. Kot že rečeno, je zaradi svoje majhnosti izbira dokaj omejena, zato smo se usidrali ob dveh litrih piva, ki v lokalu stane okoli tri evre za pol litra, v Mathildi, ki pa je zaradi svojih dimenzij po določeni uri naenkrat postala resnično pretesna za vse.
Zato smo raje popili svoje pivo in se pobrali nazaj v hostel, saj nas je naslednji dan čakala pot naprej. Več o El Calafateju in obisku ledenika Perito Moreno pa v prihodnjem članku.
Andrej Čebokli