Če se v Mendozo odpravite iz Buenos Airesa, vas čaka okoli 15 ur dolga vožnja, ki pa mine dokaj hitro, saj se vozite čez noč. Prvi vtis je zelo neimpresiven. Mesto se je, vsaj meni, zdelo precej obubožano: nizke hiše, okna z rešetkami, ograje, dokaj dotrajana infrastruktura. Povprečno manjše argentinsko mesto, saj ima Mendoza s predmestjem vred le okoli milijon prebivalcev, samo mesto pa je še manjše kot Ljubljana, z okoli 120.000 dušami.
Čeprav je bil prvotni namen našega obiska Mendoze kolesarjenje med vinogradi in obisk tamkajšnjih pridelovalcev vina ter poceni degustacija vin, pa nas je že v hostlu premamila druga ponudba, zato smo se odločili, da prvotno načrtovane dejavnosti malce odložimo. Lega ob vznožju Andov namreč pomeni, da so tistim, ki so željni malce več telesne dejavnosti, na voljo številne možnosti: rafting, kajak, gorsko kolesarjenje, bungee jumping, vožnja s štirikolesniki in trekingi v naravnem rezervatu najvišje gore Andov Aconcague.
Kot na drugem planetu ...
Za vse seveda ni bilo časa, pa tudi najbolj poceni niso (cene nihajo med 25 in 70 evri), zato smo se odločili za rafting in 10-kilometrsko kolesarjenje cross country, kar nas je stalo 56 evrov. Celotna zadeva je izredno dobro organizirana. Po prijavljene goste po različnih hostlih zjutraj pride kombi, in ko so vsi zbrani, jih popelje v 70 kilometrov oddaljeno Andsko višavje, od koder so v nekajurnih intervalih organizirane tudi povratne vožnje.
Sama vožnja v Ande odpira izreden pogled na tako zelo značilno obliko te najdaljše gorske verige na svetu – visoki, nazobčani vrhovi z belimi sneženimi kapami ter pusta, kamnita pobočja z zelo izrazitim reliefom. S pomočjo sodobne tehnologije vemo, kako je videti površje Marsa, in nekako podoben občutek je tudi, ko se pelješ globlje v omenjeno gorsko verigo. Zdi se kot drug planet.

"Počasen samomor"
Po dobri uri se ustaviš ob Rio de Mendozi, ki se izliva v ogromno akumulacijsko, a še vedno izredno fotogenično jezero, ki je nastalo z gradnjo jezu Potrerillos in katerega vodni potencial v sicer sušni dolini uporabljajo za pitno vodo, elektriko in napajanje kmetijskih površin.
Za goste je dobro poskrbljeno. Že takoj na recepciji je velika tabla z urnikom posameznih dejavnosti in pripisanimi imeni vseh, ki so se za določeno dejavnost prijavili, zraven pa so še restavracija in ležalniki, kjer lahko ob hladnem pivu počakaš na začetek svojega izleta. Najprej je bil na vrsti, splošno gledano, izredno zabaven sedemkilometrski spust po brzicah, ki niso bile videti nič pretirano nevarne. A je malce poznejša prvoosebna izkušnja pokazala, da tudi na prvi pogled krotka reka lahko hitro postane nevarna. Uporaba zaščitne čelade se je tako več kot obrestovala.
Po raftingu je bilo na vrsti še kolesarjenje z malce zmedenim mladim vodičem in v družbi še enega mladega Argentinca iz okolice Buenos Airesa po imenu Alejandro (še vedno čakamo na obljubljene fotografije). Slabi dve uri kolesarjenja, nekaj prask, modric in kletvic, ko s prednjim kolesom zariješ v pesek in "zletiš po kamenju", nekaj res čudovitih razglednih točk ter osvežitev v jezeru z idealno temperaturo (23 stopinj Celzija). Iskreno priporočam, čeprav se buenosaireški "kompanjon", ki je izlet označil kot suicidio lento (počasen samomor, op. a.), morda ne bi najbolj strinjal.

Pot nazaj v Mendozo je razkrila še drugi del mesta in, kakor sem ugotovil pozneje, tudi naraščajoči pojav v državi, t. i. "gated communities". Precej čuden občutek se je voziti mimo visokih zidov z bodečo žico na vrhu in vhodnimi zapornicami, izza katerih se vidijo nove in lepe hiše (tokrat brez rešetk in železnih ograj) z urejenimi zelenicami in širokimi ulicami kot v kakšnem hollywoodskem filmu. Nedaleč stran pa stojijo tipične argentinske hiše s precej manj glamuroznim videzom.

Vino, meso in kolesa
Naslednji dan je bil namenjen tistemu, zaradi česar smo načeloma prišli v Mendozo – kolesarskemu izletu in okušanju vinskih proizvodov. Vinogradi stojijo v okolici mesta, in sicer v okrožju, ki se imenuje Maipú. Do tja je zelo preprosto priti s poceni lokalnimi avtobusi, ki pa imajo to pomanjkljivost, kar je sicer značilno tudi drugod po državi, da je vožnjo mogoče plačati samo s kovanci ali pa kartico, podobno urbani. Zakaj je to težava, malce pozneje.

Vožnja do Maipúja traja dobrih 45 minut. Ker nismo točno vedeli, kam moramo oditi po kolo, smo preprosto sledili skupini Britancev, ki so imeli že rezervirano turo, in preprosto vprašali, ali si lahko izposodimo kolesa. Transakcija je potekala brez težav, dobili smo še zemljevid in napotke ter vsak tudi plastenko vode za na pot.

Vinarne so odprte le do sedme ure zvečer, in ker smo se na pot spravili šele okoli ene ure popoldne, smo imeli časa za obisk le dveh. Prva, Trapiche, je največja, večkrat nagrajena argentinska vinarna, ustanovil pa jo je italijanski imigrant Tiburcio Benegas leta 1883. Njeni vinogradi se raztezajo na dobrih 1.000 hektarjih, celotno območje pa precej spominja na Padsko nižino. Za degustacijo je bilo treba odšteti pet evrov, v kar so bili vključeni ogled kratkega promocijskega videospota vinarne, voden ogled in degustacija.

Na tej točki bi rad opozoril, da nisem ne pretiran oboževalec in ne poznavalec vin in načeloma gre po mojem okusu zgolj za variacijo na temo, z različnimi stopnjami kislosti/sladkosti. Zato občutenje usnja, tobaka, marelic, breskev, češenj, vanilje in podobnih okusov, ki naj bi jih iz grozdja izvabila kombinacija fermentacije, dveh vrst hrastovega lesa in plutovine, prepuščam brbončicam vsakega posameznika in tistim, ki se za to počutijo bolj poklicane.

Po nekaj kozarčkih roséja in malbeca smo se prijetno okajeni podali do naslednje vinarne Di Tommaso. Ta je edina še stoječa izvirna vinarna na celotnem območju in je tudi pod spomeniškim varstvom, zato tam vina ne smejo več proizvajati in po njej le vodijo turiste ter izvajajo degustacije.
Ta je stala le 2,5 evra, simpatična članica vinarske družine pa je v sproščenem predavanju zgoščeno podala precej uporabnih informacij: kateri zamaški so boljši za shranjevanje katerega vina, katera njihova vrsta vina gre najbolje k določenim jedem, kako in kje shranjevati vina, kakšna je življenjska doba posameznih vin ipd.

Pretežno rdeče
Obiskovalec tako tudi izve, da je mendoška vinogradniška regija ena tistih z najbolj konsistentnimi letinami na svetu, saj je podnebje vse leto bolj ali manj suho, polpuščavsko. Tla so tudi ugodnejša za gojenje rdečega grozdja, zato imajo tukajšnje vinarne v svojem naboru le eno, mogoče dve vrsti belega vina. Izredno učinkovit in dodelan sistem namakanja po kapljicah pa jim omogoča natančno in dosledno zalivanje trt ter racionalno porabo vode, ki jo dobavljajo andske reke in ki dolini prinaša življenje.

Od vinarne smo se poslovili s tremi steklenicami vina (priporočam njihovo grappo, ki je neke vrste grozdni liker; vsebuje 17 promilov alkohola in je narejen iz grozdja, ki ga poberejo čisto na koncu sezone, zato je vino zelo sladko in jantarjeve barve, vonj pa ima po grozdnem soku), ki v povprečju stanejo okoli pet evrov.

Seveda smo po okoli štirih urah kolesarjenja postali tudi lačni, zato kosilo ni smelo umanjkati. Ustavili smo se v prijetni gostilnici ob cesti. Žal sem pozabil njeno ime, a če greste od Di Tommasa proti Mendozi, glejte na levo stran ceste in iščite vinsko rdeče pročelje. Ne morete zgrešiti. Skoraj najboljši bife de lomo, ki sem ga jedel v Argentini in ki so ga izvrstno nadgradili še odličen sladoled ter palačinke z dulce de leche (njihova vrsta karamelnega mleka). Vse skupaj za 18 evrov. Sicer malce drago glede na njihove cene, a povsem vredno vsakega centa.

Vedno imejte drobiž!
Čakala nas je še pot nazaj v Mendozo. Zapletlo se je na avtobusu. Ker nam prodajalec avtobusne kartice nanjo ni naložil dovolj denarja, čeprav smo ga trikrat vprašali, ali bo dovolj, nam ga je zmanjkalo. Nato se je začelo 15-minutno "fehtanje" drugih turistov za kovance, ki pa jih je bilo precej težko nabrati, saj je na splošno drobiž sorazmerno težko dobiti in tudi Argentinci zelo neradi, vsaj po naši izkušnji, "razbijajo" večje vsote v manjše. Naleteli pa smo očitno tudi na enega redkih moralno pokončnih državljanov, ki svojega delodajalca ni želel ogoljufati za, preračunano, 25 evrskih centov in vzeti bankovca za 10 pesov ter nas spustiti naprej. K sreči nam je drobiž uspelo dobiti in se pripeljati nazaj v mesto.

Zadnji dan je bil ponovno namenjen pohajkovanju po mestu in sproščanju v enem izmed ogromnih parkov, preden smo se znova odpravili na 16-urno avtobusno vožnjo proti Barilocheju, ki slovi kot središče argentinskih proizvajalcev čokolade. Kot smo ugotovili pozneje, je sloves povsem upravičil.
Andrej Čebokli