človeški zaselek po Ushuaii le še znanstvena postaja na Antarktiki, pa je nekaj povsem novega.
El Calafate - ime je mestece dobilo po grmičevju calafate, iz njegovih jagod z intenzivno temno vijolično barvo pa delajo tudi marmelado - je še eno argentinsko mestece, ki živi od turizma. Tukajšnjim prebivalcem kruh prinašajo predvsem ledeniki oziroma, bolje rečeno, turisti, željni videti ta ogromni naravni ledeniški sistem. Glavna zvezda pa je ledenik Perito Moreno.

Ker smo imeli v El Calafateju na voljo le eno noč in ker za nami ni bilo napornega potovanja (prvič v Argentini), smo se takoj podali na lov za kakšnim dobrim aranžmajem. In seveda se je bilo treba spet spoprijeti s tem, da ni bilo mogoče dvigniti več kot 800 pesov na dan. Agencij, ki ponujajo izlete, je res veliko, a so lahko cene močno zasoljene. Na voljo imate minitreking in t. i. možnost "big ice". Pri teh aranžmajih se lahko s cepini v rokah in derezah na nogah sprehodite po ledeniku (ta možnost je postala popularna šele v zadnjih nekaj letih), razlika med obema pa je le v dolžini sprehoda (od dveh do petih ur).

Druge možnosti vključujejo oglede z ladjami, ki vas, poleg Perita Morena, peljejo še na ogled ledenikov Upsala, Spegazzin in Seco. Mogoče pa so tudi kombinacije, na primer da vidite npr. vse omenjene ali pa zgolj dva. Možnosti je torej veliko, a tovrstni izleti niso poceni. Paket Todo Glaciares, se pravi vsi ledeniki, vas bo olajšal krepko čez 100 evrov, k čemur morate prišteti še 13 evrov za vstop v nacionalni park Los Glaciares. Preostali aranžmaji se začnejo pri okoli 60 evrih.
Od kmečke idile do ledenih sten
Ker smo bili že proti koncu potovanja in finančno že kar precej izsušeni, smo v našem hostlu za okoli 40 evrov izbrali, kakor so jo oni poimenovali, alternativno turo. Z avtobusom smo se tako naslednji dan podali do dobrih 70 kilometrov oddaljenega ledenika. Na poti je bil prvi postanek ena izmed estancij.

Gre za eno izmed še preživelih veleposestniških kmetij, ki pa se čedalje bolj oddaljujejo od kmetijstva in se vse bolj ukvarjajo s kmečkim turizmom, saj jih osnovna dejavnost več ne more preživeti. Videti pa so resnično samotno. Sredi prostranih trav različnih barv, z andsko kuliso v ozadju in neprestano bičajočim vetrom. Obiskovalce ob vstopu pričaka neke vrste črna kuhinja, v kateri lepo domače diši po kavi, nad ognjem pa je razpeto pečeno jagnje. Idilično in domače.

Da je idila popolna, se obiskovalcem pod nogami motata še odrasel oven in hišna mačka, kmalu pa za njima pripeketa še jagenjček, ki ga obiskovalci lahko nahranijo s steklenico mleka. Verjetno zato, da je bolj tolst, ko na koncu neslavno konča nad odprtim ognjem v domači kuhinji. Da ne pozabim, s pečin in iz zraka vas stalno budno spremljajo tudi mogočni kondorji, zaščitni znak Andov.

Pot nas je nato vodila v narodni park. Avtobus nas je izkrcal nekaj kilometrov stran od standardnega odložišča/razgledne točke, kamor smo odpešačili ob obali jezera. Sicer malo (pre)kratek, a izredno prijeten sprehod ob obali Argentinskega jezera (šp. Lago Argentino, največje argentinsko jezero, ki v dolžino meri okoli 80 kilometrov in je v povprečju široko 20 kilometrov, globoko pa okoli 500 metrov), kjer se začne postopoma v daljavi odpirati pogled na Perito Moreno, ki leži ob vznožju s snegom in oblaki prekritih gora. Manjkali so le še Gandalf, Frodo, Aragorn, trume orkov in buzdovani v naših rokah. Res epsko!

Nevarni lepotec
Po okoli enournem in počasnem sprehodu s številnimi fotopostanki smo se znova vkrcali na avtobus, ki nas je nato dostavil do sistema kovinskih ploščadi in stopnic, ki zrejo na slavni ledenik. Morda na kratko še nekaj besed o njem oz. sistemu ledenikov, del katerega je.

Perito Moreno je ena najbolj znanih turističnih znamenitosti Argentine in je s svojimi 250 kvadratnimi kilometri površine, 30 kilometri dolžine (obiskovalcem jih je vidnih okoli 15, najvidnejši del, ki se zajeda v jezero, pa je dolg pet kilometrov) in povprečno višino okoli 60 metrov del sistema 48 ledenikov, ki segajo tudi na čilsko stran. Ta sistem predstavlja tretjo največjo zalogo sladke vode na svetu. Je eden izmed le treh patagonskih ledenikov, verjetno tudi eden izmed redkih na svetu, ki se povečujejo. Širjenje tako na južnem delu ledenika (Brazo Rico) povzroči, da se ta stakne s kopnim in ustvari jez. Voda za pregrado zato lahko naraste tudi za do 30 metrov, posledice pa so lepo vidne tudi v pasovih na okoliški obali. Ogromen pritisk vode čez čas povzroči spektakularne lome ogromnih ledenih sten. Ta pojav se zgodi nekako na od dve do tri leta, zadnji pa je bil pred dobrim letom.

Mi smo imeli za ogled na voljo štiri ure. Če ste še vedno poskočnih nog in iskrivega duha, nikar ne verjemite tamkajšnjim tablam, ki pravijo, da boste za določen odsek poti potrebovali xy minut. Za premagovanje najdaljšega odseka naj bi potrebovali kar uro in pol. No, z okoli 10 postanki za fotografiranje, sedenjem na klopci, uživanjem v razgledu in zmernim tempom smo potrebovali nekaj več kot 25 minut. Bežen pogled na starostno strukturo prebivalcev sicer pojasni zgoraj omenjeno oceno potrebnega časa.

Ker obstaja tudi možnost, da si ledenik za dodatnih 12 evrov ogledate še s krova ladjice, lahko eno uro ubijete tudi s tem, vendar kaj bližje, kot je najnižji balkon, zaradi varnostnih razlogov ne boste prišli, saj padajoči kosi ledu odletijo več deset metrov daleč in so v zadnjih nekaj desetletjih ubili že skoraj 70 ljudi. Zvok ob lomljenju ledu sicer spominja na močno grmenje, padce večjih kosov v vodo pa pospremi še navdušeno odobravanje obiskovalcev.

Če pa želite ledenik obdelati z vseh mogočih zornih kotov, potem to izbiro toplo priporočam. Tu bi rad še dodal, da smo ta del časovno ne najbolj optimalno načrtovali, zato morda nasvet: če vas ogled ledenikov res zanima, si raje vzemite čas in pripravite denar ter pojdite na eno izmed daljših tur okoli treh ledenikov oz. se povzpnite na enega.

Na koncu sveta v sedmih mesnih nebesih
Po odhodu iz El Calafateja nas je čakala še zadnja destinacija v Argentini, in sicer t. i. Fin del mundo ali konec sveta v Ushuaii. Ta je najjužnejši človeški zaselek oz. mesto na svetu - naprej je le še Antarktika, kamor se za nekaj evrskih tisočakov lahko tudi odpravite.

Če boste pot končali v Ushuaii in če se vam ne zdi preveč ekološko sporno, je moj nasvet, da se izognete avtobusu in raje vzamete letalo. Prihranili si boste 19-urno pot, brezvezno birokracijo na argentinsko-čilski meji, še nekaj dodatnih 100 kilometrov dolgočasne patagonske stepe, peska med zobmi in razgretih lokalnih avtobusov s smrdljivim straniščem. Ampak izbira je seveda vaša.

Za zadnja dva dneva smo se odločili, da bomo šli na "izi". Se pravi, hrana, malce rekreacije in uživanje v brezdelju. Najprej je bilo treba ob prihodu v mesto najti nekaj hrane. K sreči nas je taksist odložil pred eno izmed boljših restavracij z domačim žarom, Parilla Estancia. Za 20 evrov dobite meni "kolikor lahko poješ", ali pa naročite á la carte, oboje je izvrstno. Odločil sem se za prvo možnost in se po enodnevnem potovanju vrgel na sveže pečeno jagnje in priloge. Morda zato, ker sem bil res sestradan, ampak bilo je nebeško.

Če ste ljubitelj mesa, je ta postanek, kljub precej zasoljeni ceni (glede na to, da podobni samopostrežni bifeji drugje po državi stanejo pol manj), praktično obvezen. V neomejenih količinah lahko izbirate med vsem mesom, ki se peče na žaru, razen govedine, ki jo je mogoče le naročiti. Tudi prijatelj je dobil gromozanski bife de lomo v gobovi omaki in bil v sedmih nebesih. Zaokrožite obrok še s sladico, ki sicer ni nič posebnega, ampak je vseeno dobra, in pločevinko quilmesa. Popoln konec napornega potovalnega dneva.

Z morja na goro
Naslednja dva dneva sta minila brez pretiranega stresa. Obvezen sprehod po mestu in nekaj posnetih fotografij, nato pa smo se odpravili še do bližnjega "ledenika" Martial, ki je bil v bistvu le malce večji kup še neskopnelega snega v senci hriba, ampak naj jim bo. Pozimi je, sodeč po slikah, res pravi ledenik, in pohod je bil vseeno prijeten.

Tu imate dve možnosti. Lahko se podate peš ob cesti, kar je približno sedem kilometrov zelo zmernega hriba in nato še dobro uro vzpona do ledenika. Ali pa izberete lagodnejšo različico in se s taksijem odpeljete do žičnice, kjer seveda lahko gosposko premostite približno 300 metrov višinske razlike, ali pa razdaljo premerite peš.

Seveda je ta vzpon nekaj podobnega, kot bi obiskovalec Maribora odšel na Pohorje ali pa obiskovalec Ljubljane na Šmarno goro - le kratek dnevni pohod. Okolica Ushuaie je prepredena z vrhovi, ki ponujajo obilje pohodniških možnosti, številni hribi so tudi poleti zasneženi. Je pa treba opozoriti, da so poti slabo označene ali pa neoznačene in da so morali že kar nekaj pohodnikov reševati, ker so se izgubili na poti nazaj.

Drugi dan smo si rezervirali za izlet z ladjo po kanalu Beagle, kjer si mesto lahko ogledate še z morja, poleg tega pa vas odpeljejo še do okoliških otočkov, mimo svetilnika Les Ésclaireurs, ki ga naseljujejo predvsem pingvini, morski levi in galebi. Izleti trajajo od dveh do šestih ur, cene pa so od 40 do 60 evrov. Mogoč je tudi dveurni večerni izlet ob sončnem zahodu.

Dnevi so tukaj na jugu sicer res dolgi in svetlo je skoraj do pol desetih zvečer, v El Chaltenu pa na primer skoraj do desetih. Dan je bil lep in kljub napovedim o močnem vetru se te niso uresničile, tako da je bila plovba mirna. Sledilo je le še ležerno zapravljanje časa do večera ter priprave na odhod v Buenos Aires in počasi tudi vrnitev v domovino.
Andrej Čebokli