Želja po odhodu v Argentino je v meni in dveh potovalnih prijateljih prvič vzniknila pred približno osmimi leti, a smo se takrat za približno enako ceno letalske vozovnice raje odločili, da gremo v Avstralijo. In če je bila pred leti ena glavnih ovir za ogled te države prav cena letalske vozovnice, ki se je gibala okoli 1.000 evrov, so letalske družbe po finančni krizi leta 2008 s prestrukturiranjem poslovanja in konsolidacijo panoge poskrbele za skoraj tretjinski upad cen letalskih vozovnic. In tokrat odločitev ni bila več pretirano težka: gremo v Argentino.

Kot izhodišče smo izbrali Buenos Aires. Čeprav mi je bila moderna, precej krvava in ekonomsko razburkana zgodovina države relativno znana, se tokrat namenoma nisem želel spuščati v podrobnosti in sem odšel preprosto uživat v sveti preproščini in nevednosti. Preden se je ta prijetna dejavnost začela, pa me je čakalo še okoli 24 ur poti do cilja. In ker smo s prijateljema imeli srečo, smo našli "le" 14-urni neprekinjeni let do argentinskega glavnega mesta.

"No hablo espanol"*
Po dolgotrajni in duhamorni vožnji nas je že ob pristanku hitro streznilo dejstvo, da bo praktično nično znanje španščine predstavljalo manjšo oviro, kajti 99,9 odstotka vseh Argentincev okoli nas ni govorilo niti besedice angleško. A se vsake toliko najde tudi svetla točka, kot je bila prijazna gospa, ki je prodajala vozovnice za uradne taksije letališča. Ker za evro dobiš dobrih 10 pesov, je preračunavanje cen zelo preprosto – 27 evrov za okoli 35 kilometrov dolgo pot z letališča oz. devet evrov po glavi. Začetek je bil dober.

Drugo zelo hitro spoznanje je bilo povezano z denarjem, in sicer da smo s seboj prinesli odločno premalo deviz, ki so v državi z močno inflacijo izkažejo za zelo koristne. Kajti, čeprav argentinske oblasti na vse kriplje in pretege, tudi s cenzorskimi triki in čudnimi potezami, želijo prikriti dejansko stopnjo inflacije (ta uradno znaša 10 odstotkov, neuradno pa je okoli 25 odstotkov), je potreben le hiter pogled na graf gibanja cene pesa v primerjavi z evrom.

Ta govori odločno v prid drugi valuti, saj je peso v zadnjih dveh letih izgubil okoli 50 odstotkov vrednosti. To se odraža tudi v številnih uličnih "one man band" menjalnicah, ki ti za en evro rade volje ponudijo 13, 14 pesov, v nekaterih trgovinah pa tudi do 16, čeprav je uradni tečaj 1:10. Kot kaže, imajo enoosebne ulične "menjalnice" raje v roki dolarje in evre, saj vedo, da bo njihov denar kaj kmalu precej manj vreden. Ampak to je povsem druga zgodba.

Meso in pivo
Misel ob prvem stiku s strogim centrom mesta v ulici Florida je bila: hmm, tu je precej hladneje, kot sem si predstavljal. Ker smo očitno prišli po dežju, je veter, ki sicer skoraj neprestano piha, kljub 19 °C znal pošteno zahladiti kosti. Še posebej, če si neprespan in lačen.

Po vseh opravljenih formalnostih v hostlu je bilo zato treba najprej udejanjiti enega izmed razlogov, zaradi katerih smo sploh prišli v to državo – hrana oz. natančneje, argentinski zrezki. Naj takoj povem vsem mesoljubcem. Da. Upravičijo svoj sloves, za okoli polovico cene, ki jo boste plačali v naših restavracijah, in to v dobrih restavracijah. Tudi pivo, najbolj znan je Quilmes, je okusnejše kot kakšna naša domača brozga.

Ne pozabite na sončno kremo
Naslednjega dne je bil na vrsti ogled mesta. Roko na srce, razveselil sem se dejstva, da Buenos Aires nima veliko ogleda vrednih znamenitosti, zato smo si lahko vzeli čas in preprosto uživali v mestu. Temperature in vreme so bili idealni za pohod po mestu – sončno, s hladno sapico in prijetno toplo.

Klasična točka turističnega obiska je ogled trga Plaza de Mayo, posvečenega razglasitvi neodvisnosti Buenos Airesa od španske nadoblasti leta 1810. Na trgu je tudi Casa Rosada, kjer je trenutni urad aktualne predsednice Kirchnerjeve. Še pomembnejša pa je bila njena vloga skozi argentinsko zgodovino, saj so imeli na njenih balkonih svoje politične govore vsi voditelji države, vključno z najbolj priljubljenim/osovraženim Juanom Peronom in Evito Peron.

A kar se mene tiče, je bil vrhunec dneva promenada ob aveniji Tristan Achaval Rodriguez, ki se razteza poleg ekološkega parka. Ker smo bili precej zgodnji, poleg tega pa smo se v glavnem argentinskem mestu znašli sredi njihovega poletja in v soboto, ko številni prebivalci pobegnejo na kratek oddih, je bila promenada precej prazna.

A nič hudega, vzdolž celotne dolžine so postavljene stojnice s poceni in izjemno okusno hitro prehrano, ki vključuje velike količine, da, uganili ste, mesa. Za 1,5 ali pa dva evra dobite v štručko položen kos izvrstne argentinske govedine, možnosti pa vključujejo tudi šunko, jajce (seveda vse troje v enem sendviču) in piščanca, ki jih lahko nato po želji začinite z raznovrstnimi omakami in zelenjavo.

Če se vam zahoče nekaj lažjega, so v bližini tudi stojnice z "jugosi" ali sadnimi sokovi. Izbira okusov sicer ni najbolj pestra, tudi cena je malce višja, okoli tri evre, a so izredno okusni in lepo poplaknejo sendvič. Po dobrih dveh urah pa so se začeli kazati tudi učinki argentinskega sonca, ki ni najbolj milo, zato je uporaba sončne kreme zelo priporočljiva, če ne želite imeti nekaj precej neprijetnih dni, ko se opekline celijo.

"No sir. Dangerous."**
Na vašem turističnem zemljevidu se bo skoraj zagotovo znašel tudi del četrti La Boca. Čeprav je turistični del povsem varen, je to le del velike četrti, ki ima tudi svoj favelski del. Nas je pot zanesla ob rečnem kanalu mimo njega. Pot ob kanalu je od soseske ločena s kovinsko mrežo, kar že takoj na začetku vzbudi malce nelagoden občutek. A smo si kljub temu rekli, da gremo čez četrt do turističnega dela. Verjetno k sreči nas je naključni domačin takoj, ko je opazil, da se odpravljamo v tisto smer, opozoril: "No sir. Dangerous." To nas je takoj odvrnilo.

Najbolj turistični del La Boce, ulica El Caminito, je zelo slikovita uličica s pisanimi hišami in umetniškim pridihom, ki pa je seveda že do konca skomercializiran. Postavne mladenke in mladci se - oblečeni v oblačila za tango, ki so zlasti pri lepšem spolu začinjena s precej seksapila - slikajo s turisti. Tu je moški del občinstva najverjetneje kar zadovoljen, ko se mlada Argentinka stisne k mimoidočemu turistu, ga objame z nogo in v nekaj različnih pozah posnameta dve, tri fotografije. Mene je sicer celoten šov spomnil na neke vrste mehko prostitucijo.

Če vam ob teh ogledih zakruli v želodcu, kot je nam, je na voljo precej gostilnic, tudi s tradicionalnim argentinskim žarom. Ampak turističnemu delu so primerne tudi cene, zato smo zavili le nekaj uličic stran v lokalno "oštarijo", ki je verjetno svoj vrhunec doživela nekje takrat, ko sta zakonca Peron prevzela oblast. A za šest evrov smo dobili odličen "bife de lomo" oz. "rumpsteak" in še za nekaj pesov krompir, solato in sladico. Odličen dan.

Tudi naslednji dnevi so minili v podobnem tempu in vzdušju: sprehodi, ogledi, hrana in sproščanje v nekaterih izmed številnih izredno prijetnih parkov, ki so razvrščeni po vsem mestu.

15 ur, 19 ur, 40 ur ...
Po treh dneh je bil čas za odhod naprej v središče argentinske vinarske proizvodnje Mendozo, ki leži tik ob vznožju Andov. In če je na zemljevidu ob načrtovanju poti vse videti idealno, hitra preveritev razdalj takoj pokvari sliko. Kamor koli želiš oditi, te čaka okoli 1.500 kilometrov poti, ali, prevedeno v ure, preždete na avtobusu, od 15 do 22 ur vožnje ali celo 40 ur, če se odpravljaš npr. iz najjužnejšega mesta na svetu, Uchuaie, v Buenos Aires. Vožnja vas bo stala med 65 in 100 evri v eno smer, odvisno od pogostosti povezav in dolžine potovanja.

Uspelo nam je najti 15-urni nočni avtobus do Mendoze, rezervirali smo sedeže "executive", ki so samo okoli 8-10 evrov dražji od "semi-cama" (sedež se nasloni le za polovico tistega v višjem razredu in je, kot smo ugotovili na poti v Bariloche, zelo neudoben), in se odpravili. Vožnja iz središča Buenos Airesa je hitro razkrila njegovo južnoameriško dušo, ki je precej manj prijetna kot njegovo središče. Stara blokovska naselja v slogu ljubljanskih Dravelj ali Fužin, po kakšni uri vožnje pa tipična podoba Argentine: mesta z nizkimi in precej majhnimi hišami, obdanimi s kovinskimi ograjami in zarešetkanimi okni. V misli se hitro prikradejo utrinki iz Ponorelega Maxa. Ja, ekonomski eksperimenti so v državi pustili veliko ljudi v revščini.
*Ne govorim špansko
**Ne, gospod. Nevarno.
Andrej Čebokli