Jasna je res nekaj posebnega. Njeno življenje je obrnilo na glavo šestmesečno potovanje v Avstralijo, na katerem je spoznala, da za potovanja ob iznajdljivosti, odprtosti in skromnosti ni potreben globok žep. Za nameček je spoznala še Angleža Ricka, zaljubila sta se in povabil jo je k sebi na jadrnico. Glede na to, da je Jasna že v Tržaškem zalivu učila jadralnih veščin otroke in da je tudi diplomirala iz te teme (Osnove jadranje kot vsebina gibalnih - športnih aktivnosti v osnovni šoli), je bil odgovor jasen - da. V domovino se je vrnila le še zato, da je preklicala kup kartic in zavarovanj, in se preselila na jadrnico.

Z Rickom sta sprva jadrala ob vzhodni avstralski obali, se premaknila v mehiške vode, nato pa se podala na najdaljšo pot do zdaj - jadranje čez Tihi ocean, ki je trajalo kar 32 dni. V tem času sta bila brez stika z zunanjim svetom, dan za dnem je bilo njuno življenje sestavljeno iz dežuranja in počivanja, kar se je ponavljalo na šest ur. Ko sta le ugledala kopno, so bili to nadvse eksotični Markeški otoki, ki upravno sodijo pod Francosko Polinezijo, ta pa je eno izmed francoskih čezmorskih ozemelj.

Tako zdaj že nekaj mesecev spoznavata Polinezijo, družbo pa jima delajo le ribe, redki domačini in drugi jadralci. Ko bo obdobje ciklonov mimo, se bosta podala na novo avanturo - proti Fidžiju, kar z jadrnico "traja in traja", nato pa (za zdaj) na končno destinacijo - v Avstralijo. Mnogi nad Jasnino življenjsko zgodbo zasanjano vzkliknejo: "Oh, jaz bi tudi, blagor tebi!", kar jo precej pogreje. "Vsak si lahko privošči takšno življenje," pravi, "resnično edina stvar, ki jo potrebujete, je pogum."

Ko človek ve, da se bo pogovarjal z nekom, ki živi na jadrnici, zasidrani v Francoski Polineziji, si ne more kaj, da ne bi pomislil: "Uau, noro, to pa je življenje!" Je res na vašem koncu sveta tako, kot imamo naslikano v predstavah - modro morje, bele plaže, palme, tropsko sonce, večno poletje?
Ja, res je lepo, haha. Čeprav trenutno na Markeških otokih ni kristalno čiste vode. Obala oziroma mivka je črna, saj so otoki vulkanskega izvora, voda pa je nekoliko motna, zato to ni tista prava podoba Polinezije. A to je le trenutno. Tukaj je zdaj poletje, zato nam grozijo cikloni. Tako sva se umaknila v zaliv, ki je zunaj ciklonskega otočja, in v njem se "skrivava" nekaj mesecev, nato pa bova šla naprej, v tiste res sanjske kraje s čudovitimi plažami in z modrim morjem. Sicer pa vse drugo velja, res je tako lepo, kot si predstavljate. Vsakič, ko obrnem glavo, rečem: "Uau!"

Priznam, da sem za Markeške otoke, ki so del Francoske Polinezije, prvič slišala zaradi vas. To so eni najbolj samotnih in oddaljenih otokov na svetu, saj je do bolj znanega Tahitija skoraj 1.500 km, do najbližje celine, Mehike, pa kar 4.800 km. Kakšno je življenje tam? Je kaj turizma, srečate sploh kakšnega človeka, ko greste na kopno?
Turistov tu ni oziroma so zelo zelo redki. Kdor ni domačin, je jadralec, saj se skoraj vsi jadralci, ki jadramo okoli sveta, ustavimo tu. To je namreč prva postojanka na poti iz Paname do Avstralije, kar je skoraj 3.000 milij, to pa z jadrnico traja okoli mesec dni. Trenutno je v tem zalivu, v katerem sta zdaj, v glavnem mestu Markeških otokov, okoli 30 jadrnic. Sicer pa turistov ni, saj smo res sredi ničesar. Turisti bi morali najprej z letalom priti do Tahitija, kar je precej drago, nato pa je od tam še nekaj ur leta do Markeških otokov. Glede na to, da ima Tahiti veliko bližje otoke, ki so tudi lepši, na primer Boro Boro, gre večina ljudi tja. Po svoje je lepo, da ne pride veliko turistov sem, saj je veliko več možnosti, da se povežeš z domačini in z njimi ustvariš pristni stik.

In kakšni so domačini, od česa živijo, prodajajo morda svoje izdelke in hrano jadralcem?
Zelo redko. Potniške ladje pridejo na otoke enkrat na mesec za eno popoldne, ko se ustavijo na poti s Havajev do Tahitija. Takrat pridejo vsi domačini in razstavijo svoje izdelke. Sicer pa tukaj živijo predvsem od kopre (posušeno jedro kokosa, iz katerega pridelujejo kokosovo olje, op. a.) in sadja. Sadja je toliko, da ga ne morejo pojesti. Kamor koli greva, prideva nazaj s polno vrečo grenivk, banan, kokosov, mangov in ananasov, da teh količin sploh ni mogoče pojesti. Otoki so res bujni, niti migniti jim ni treba s prstom in sadje zraste. Sadje zato pogosto sušim za pozneje. Ko obiščeva druge otoke, ki imajo le plaže in nekaj palm, pojeva to suho sadje, ki nama daje vitamine in minerale.

Od tam, kjer ste, je že do Tahitija zelo daleč, kaj šele do drugih otokov. Od tropskih eksotičnih krajev nam je na primer znan tudi Fidži, a o življenju na tistem koncu sveta resnično ne vemo ničesar. Kateri od teh otočkov je najbolj prepričal vas?
Fidži leži kar precej daleč stran od Markeških otokov, saj je na poti do Avstralije, v Melaneziji. Tahiti pa je res del Polinezije. Na Fidžiju še nisva bila, nameravava iti letos septembra, na Tahitiju pa sva bila od avgusta do oktobra. Je zelo drugače, zelo turistično. Glavno mesto je Papeete. Do njega sva prispela po petih mesecih morja in osamljenih otokov in sva doživela kar velik šok, ko sva spet videla promet, semaforje in toliko ljudi, haha. Zelo hitro se odvadiš tega. Saj sem živela v Ljubljani in sem bila navajena na promet, a zdaj, ko sem že toliko časa ves dan v kopalkah in srečam enega ali dva človeka na teden, se človek odvadi teh velemest in potrebovala sem kar nekaj minut, da sem prišla k sebi.

Torej se vam po vseh teh letih jadranja zdi že prestolnica Tahitija velemesto? (Mesto ima 25.000 prebivalcev, op. a.)?
Da.

Jadrnica je simbol za svobodo in samoto. Kaj pa pri takšnem načinu življenja najbolj pogrešate, čemu ste se najtežje odpovedali?
Trenutno najbolj pogrešam hladilnik. Sicer ga imava, ampak se nama je pokvaril že pred pol leta. Ko se ti kakšen aparat pokvari na takšnem kraju, zelo težko najdeš nekoga, ki ti ga bo popravil, zato čakava, da bova spet prišla nekam, kjer bova našla mojstra s primernim orodjem. Do takrat morava pač biti brez hladilnika, kar je sploh v tropskih krajih zelo zoprno, saj se hrana zelo hitro pokvari. Če kupim celo ribo ali celega piščanca, ga morava pojesti v enem dnevu. Pralnica je tudi dobrina, ki jo včasih pogrešam. Večinoma perem na roke v kakšni reki ali pa naberem v vedro deževnico in v njej perem obleke. Se pa človek tako nauči, da ne potrebuje veliko oblek. Imam zelo omejeno garderobo.

Vse dneve ste torej v kopalkah in kratkih hlačah?
Da. Sploh se ne spomnim, kdaj sem imela nazadnje obute nogavice ali oblečeno majico z dolgimi rokavi.

Kaj jesta, ko sta na morju? Človek bi na prvo žogo rekel, da lovita ribe. Imam prav ali se bolj zanašata na zaloge iz trgovine in pridelke domačinov?
Vsakega malo. Seveda loviva ribe, a to je loterija - ko uloviš, ješ, ko ne uloviš, greš pogledat, kaj imaš na zalogi, haha. Zaloge je treba imeti dovolj, da tudi če ne uloviva nič, ne bova umrla od lakote. Ko grem v teh krajih v trgovino, je to zelo drugače od obiska v trgovine v Ljubljani, kjer sem kupila le stvari za tisti dan. Tukaj moram razmišljati, koliko stvari moram kupiti, da bova štiri, pet tednov oba preživela na morju. Ves čas razmišljam in računam, ko pa vse to kupim, moram stvari tudi nekam spraviti. Zaloge imava kar velike, a hkrati skušava jesti čim bolj svežo hrano. Ko najdeva koga z vrtom, na primer s paradižniki, jih takoj kupiva, sadja pa tako ali tako pojem toliko, kot ga še v življenju nisem. Hrane in vode je treba imeti dovolj, posebej na dolgih plovbah. Ko sva letos prišla iz Mehike do tu, sva bila na morju več kot mesec dni in sva morala imeti dovolj vsega, da nisva umrla od lakote.

Jadrnica je zelo omejen prostor, zato je na njej verjetno največ prostora namenjenega prav hrani in vodi. Za drugo prtljago že zmanjka prostora, kajne?
Če dam skupaj vse, kar imam, od računalnika in oblek do obutve, lahko vse spravim v en nahrbtnik. Največ prostora gre za hrano in vodo, tudi za gorivo, sicer pa morava imeti tudi jadra in rezervne dele za jadrnico. Imava štiri do pet rezervnih jader oziroma jader za različne vetrovne razmere, kar vzame kar veliko prostora.

Nekdo, ki v Sloveniji dan za dnem hodi v službo, si težko predstavlja vaš vsakdan. Ideja, da bi šli jadrat za en teden, morda 14 dni, se sliši zabavna, ampak da bi to počeli vsak dan, že pet let ... Kako poteka vaš običajni dan?
Vsak dan je zelo drugačen, tako da težko opišem tipičen dan. So dnevi, ko sva v sidrišču, so dnevi, ko zjutraj odjadrava in se popoldne vrneva, so pa tudi obdobja, ko greva na večdnevno jadranje. Takrat je rutina drugačna. Če greva na primer na Tahiti, to pomeni deset dni plovbe, in ker mora biti nekdo stalno na preži in biti dežuren, da se ne zaletiva v kakšno drugo jadrnico, se na šest ur menjava, in to deset dni. To so najtežji dnevi. Ko sva prišla čez Tihi ocean, se je vzorec "šest ur spanja, šest ur bedenja" ponavljal kar 32 dni.

Zdaj pa sva na primer v sidrišču, včasih sva tudi po dva tedna na enem mestu. Takrat se zjutraj zbudiva, jaz grem najraje takoj malo plavat, nato je včasih treba v trgovino, včasih greva obiskat domačine. Sredi dneva pa je tako vroče, da se ne da nikamor iti, saj smo v tropskih krajih in lahko le ležiš kje v senci. Če se le da, vsak dan vsaj kakšno uro tudi pišem, saj je to moja služba. Čeprav je zunaj sonce in se mi zahoče, da bi ves dan preživela v vodi, se moram usesti za računalnik in kaj napisati. Zvečer je pa tako ... Pravijo, da je osem zvečer polnoč za jadralce. Ko sonce zaide, ni več veliko za početi, zato hodiva spat kar zgodaj, okoli desetih. Zjutraj pa se zbudim zgodaj, okoli petih, šestih, ko sonce vzide.

Je na jadrnicah tudi kaj družabnega življenja?
Da. Zvečer se res nimaš kam več dati, zato pogosto drug drugega povabimo na pivo. Na jadrnicah res najdeš vse mogoče ljudi. Zraven naju je na jadrnici neki par, pri katerem je ženska v osmem mesecu nosečnosti in sta se tukaj ustavila, da bo rodila. Vse vrste ljudje so - družine z majhnimi otroki, starejši pari, jadralci z mačkami in psi, pravzaprav z vsemi živalmi, kar si jih lahko zamislite, samotarji, skupina mladih, ki so dali na kup vse svoje prihranke in se odpravili na pot okoli sveta, ženske, ki same jadrajo. Prej sploh nisem vedela, da tak svet obstaja, a zdaj, ko ga odkrivam, se mi zdi vse bolj normalen.

Kako pa se sploh odločata, kaj bosta počela in kam bosta šla, imata kratko- in dolgoročni načrt?
Plani so bolj kot od naju odvisni od vremena. Zdaj je ciklonsko obdobje, zato tudi če bi želela iti na primer do Fidžija, to ne bi bilo pametno, zato sva se za nekaj mesecev ustavila. Ko piha pravi veter, greva, ko je slabo vreme, se ustaviva. Vse je kompromis med tem, kam bi rada šla in kje so primerne vetrovne razmere. Odvisno je tudi od tega, kakšno jadranje si človek želi. Če greš na Aljasko ali v Patagonijo, bo tam mrzlo in bodo visoki vetrovi. Jaz sem bolj za tropsko jadranje, zato se drživa tropov. Iz Mehike sva prišla sem, nato bova šla na Fidži in naprej v Avstralijo. Z jadranjem v tropih je tako - ni popolnoma preprosto, je pa lažje, kot če bi šla na primer okoli Južne Amerike.

Ko prideta na neki otok, se lahko ustavita z jadrnico kjer koli ali so kakšna pravila?
Ko prideva v novo državo, morava iti najprej v glavno mesto, kjer se javiva oblastem. Ko si prijavljen, pa si običajno prost, da se lahko premikaš kjer koli. Nekatere države sicer precej omejujejo premike, na primer Galapagos, običajno pa ni tako. Ko se enkrat prijaviš, si svoboden, da sam raziskuješ in greš tja, kamor ti paše. V Polineziji sva zelo svobodna tudi časovno. Običajno je težava, da se ti izteče vizum, tukaj pa sva uradno v Evropi, saj je Francoska Polinezija francosko čezmorsko območje, zato sva tukaj lahko neomejeno dolgo. Nekateri se ustavijo za vedno.

Kakšen potni list imate vi in kakšnega vaš partner?
Jaz imam slovenskega in italijanskega, on je pa Anglež. Zato, ker sva oba Evropejca, nimava težav. Avstralci in Američani dobijo na primer samo trimesečni vizum za Francosko Polinezijo. Tu je približno 30 jadrnic, na katerih so sami Evropejci - Italijani, Angleži, Danci, nekaj Hrvatov, Francozi ...

Kako velik vpliv pa imajo Francozi na Francosko Polinezijo, se ga čuti?
Francozi so prinesli s seboj svoj jezik, na teh otokih pa domačini govorijo tudi domač jezik, ki se razlikuje od otoka do otoka. Markeško narečje se na primer razlikuje od jezika na Tahitiju. Francoščina je uradni jezik, zato ga govorijo vsi. Francija v to območje vlaga kar precej denarja. Sprva se človeku zdi čudno, saj na Markeških otokih ni veliko turizma pa tudi delovnih mest ne, a je življenjski standard zelo visok, tudi cene so evropske. Človek se tako vpraša, od kod jim denar, nato pa izveš, da jim Francija namenja ogromna sredstva. Neki gospod mi je povedal, da če zboli in mu v bolnišnici na otoku ne morejo pomagati, mu država plača taksi do letališča, letalo do Tahitija, nastanitev v hotelu na Tahitiju, celotno oskrbo v bolnišnici in vožnjo nazaj domov. Domačini nimajo nobenih stroškov, tudi kar se tiče šolstva in sociale. Poleg tega jim še zemlja sama od sebe daje ogromno hrane, zato potrebujejo zelo malo denarja za preživljanje.

Kaj pa vaši stroški, kako drago je življenje na jadrnici? Za katere stvari so največji stroški in kakšni so vaši viri prihodka?
Težko je reči, koliko stane življenje na jadrnici. So ljudje, ki porabijo desetkrat toliko kot midva, in ljudje, ki porabijo polovico najinega proračuna. Odvisno je od tega, s čim se zadovoljiš in kakšne so tvoje zahteve. Kot sem rekla, nama se je pokvaril hladilnik in če bi želela, da nama nekdo pošlje novega iz Evrope, bi bil to ogromen strošek, zato sva se raje prilagodila na življenje brez njega in zdaj čakava, da nama ga bo kakšen mojster znal popraviti. Najin strošek je približno 500-600 evrov na mesec za oba. Jaz moram torej zaslužiti okoli 300 evrov na mesec, in to trenutno krijem s pisanjem. Imam spletno stran, pišem članke za revije, imam tedenski časopis Polinezijske novice, ko članke tedensko pošiljam svojim naročnikom po elektronski pošti. Sodelujem tudi pri nekaj spletnih straneh, pišem radijske oddaje. Vsakega malo. Sto odstotkov mojih stroškov je kritih s pisanjem, ko pa pridejo izredni izdatki - zame je na primer potovanje domov nekaj izrednega, saj je to velik strošek -, moram najti nov način zaslužka. Zadnjič, ko sem bila doma, sem si stroške poti krila s tem, da sem organizirala tečaje jadranja in predstavljala svoje potovanje po knjižnicah in klubih. To mi je trenutno dovolj. Tudi moj partner piše. Imava tudi nekaj prihrankov, ki jih imava za rezervo, ko bova želela začeti na novo. Če si pripravljen živeti z malo denarja, je jadrnica primerna. Nimava stroškov za elektriko in vodo, imava vetrni generator in sončne celice, pijeva deževnico, tako da stroški niso visoki.

Kdaj pa ste bili zadnjič doma?
Od julija do septembra leta 2013. Če bi bila bogata, bi želela priti domov vsako leto ali vedno, ko je kaj pomembnega, na primer kakšna obletnica, poroka ... Ampak takšen način življenja ima nekaj prednosti - na primer to, da mi ni treba hoditi v službo in da živim na sanjskih otokih, in nekaj slabosti. Odpovedala sem se veliko stvarem, ena izmed teh je ta, da ne morem iti domov vedno, ko mi paše, in da nimam vsega udobja, ki bi ga imela, če bi živela v hiši. Nimam avtomobila, zato moram vsepovsod pešačiti. A zame so odpovedi majhna cena, ki jo moram plačati zato, da lahko živim tako, kot sem si izbrala.

Na svojo jadrnico sprejemate tudi obiskovalce. Vas je obiskal že kakšen sorodnik in prijatelj ali gre bolj za neznance?
Seveda, imela sva že kar nekaj obiskov iz Slovenije. Ko sva bila v Mehiki, je bila z nama dva tedna tudi moja mama. Čez en mesec spet pride ena posadka iz Slovenije. Midva s tem ne služiva. Ker imava takšno življenje tako rada, ga rada deliva z drugimi ljudmi, saj jim želiva pokazati, da je mogoče živeti tudi na takšen način. Marsikdo mi piše in me sprašuje o obisku. Do Tahitija je kar drago leteti, ko pa sva v kakšnih cenejših državah, kot je Mehika, pa je obiskov več. Tudi za Fidži imava že najavljene goste. Če si kdo želi poskusiti en teden jadranja, je varianta z nama kar ugodna, mora pa biti človek pripravljen tudi kaj narediti na jadrnici in nama pomagati.

Kako se obnesejo ti gostje, kaj jih najbolj preseneti? Na prvi pogled se zdi takšno življenje privlačno, ampak verjetno ni za vsakega ...
Midva se vedno potrudiva za goste, da jim je čim lepše. Do zdaj ni bilo razočaranih gostov. Verjetno je najtežje to, da se je treba naučiti živeti na majhnem prostoru. Če živiš v eni sobi 24 ur na dan skupaj z drugimi, je to zelo intimno. Druga stvar je, da se jadrnica stalno premika, zato lahko morska bolezen komu prekriža načrte.

Omenili ste mi, da kmalu dobita na jadrnico prav posebne goste ...
Da, stalno se nekaj dogaja! Ker sem vedela, da bova štiri mesece pri miru, sem si mislila, da bom imela čas, da napišem knjigo. Naslednjo pot domov sem si namreč želela plačati z zaslužkom od knjige. A sploh nimam časa! Včasih si rečem: Kje dobijo ljudje čas, da hodijo v službo, haha. Jadrnica zahteva svoje, vsaka stvar zahteva 10-krat več časa kot na kopnem. Ko grem v trgovino, mine pol dneva.

Da, čez dva dni (pogovarjali smo se 18. februarja, op. a.) dobiva obisk iz Anglije. Prihaja televizijska ekipa, ki bo pripravila dokumentarec o naju. Voditelj je Ben Fogle, znani angleški pustolovec, oddaja pa se imenuje New Lives in the Wild. Gre za dobro gledano dokumentarno oddaj, trenutno snemajo že tretjo sezono. Voditelj obiskuje ljudi, ki živijo v divjini in en teden preživi z njimi. Aprila bova tako tudi midva po televiziji. Ravnokar sem odprla tudi spletno stran Potujem ceneje. Če želijo ljudje potovati, pa nimajo denarja, to ni nobena omejitev. Ko sem začela potovati, sem ugotovila, da za potovanje v resnici ne potrebuješ denarja. Če si prilagodljiv, imaš energijo, lahko res potuješ zastonj. S to stranjo želim tako ljudem predstaviti tisoč načinov, da prepotujejo svet brez denarja. Lahko si izmenjaš stanovanje, paziš jadrnico, morda poznate couchsurfing ... Po Avstralijo sem praktično eno leto zastonj stanovala, se zastonj potapljala. Če smo v krizi, še ne pomeni, da ne moremo potovati. Če imaš na razpolago čas, takrat ne potrebuješ denarja. Če pa si omejen časovno, takrat je denar nujen. Nekaj od tega potrebuješ - ali čas ali denar.

Kako pa je z jadrnice videti Slovenijo in svet? Tukaj smo se navadili, da smo v vsakem trenutku obveščeni o zadnjih novicah, da smo stalno dosegljivi in vpeti v odnose z drugimi. Na morju, sredi ničesar, je to drugače ...
To je res zanimivo. Ko sva jadrala čez Tihi ocean, pet tednov nisva imela nobenih novic, bila sva brez radia, televizije in računalnika. Nato sem se priklopila na internet in sploh nisem vedela, kam naj pogledam za zadnje novice, saj so ljudje tako navajeni novice dobiti vsako uro, da je že po enem tednu stvar tako zastarela, da nihče več o njej ne piše. Tako sem raje pisala domov in jih prosila, naj mi prosim napišejo obnovo dogajanja v zadnjem mesecu. In ugotovila sem, da se ni zgodilo nič pomembnega. Ko pa imam včasih internet in pregledam novice, si pogosto rečem: "Hvala bogu, da me ni tam v tisti norišnici. Hvala bogu, da sem sama na plaži in ves dan preživim med ribicami, ki so moja edina družba."

Iz vaših besed lahko sklepam, da bosta še nadaljevala tako življenje.
Za zdaj da.

Je mogoče, da bi nekega dne vajina jadrnica Calypso prispela v Trst ali Koper?
Ne, za zdaj tega nimava v načrtu. So države, v kateri je na jadrnici sanjsko živeti, sploh v Polineziji, na Fidžiju, tudi v Avstraliji, so pa tudi deli sveta, kjer ni idealno. Za jadranje iz Avstralije do Trsta sta dve možnosti. Ena je čez Rdeče morje, kjer pa je trenutno nevarno zaradi piratskih napadov, druga pa okoli Južne Afrike, kjer morje ni tako idealno kot tukaj in me po pravici povedano tja ne vleče. Midva računava, da bi se najino potovanje končalo v Avstraliji, kakšno bo novo poglavje, morda tudi z novo jadrnico, pa še ne vem. Najini načrti se vsak teden spreminjajo. Načrtujeva za šest mesecev vnaprej, zato vem le, da imava za cilj Avstralijo. Avstralija je bogata država in je dober kraj za prodajo jadrnice. Že prejšnjo jadrnico sva tam prodala, enak načrt imava tudi s to. Calypso sva kupila v Mehiki, kjer so cene veliko nižje. Z denarjem od prodaje bova plačala del stroškov potovanja, potem, ko bova jadrnico res prodala, pa se bova vprašala, ali bi še malo morja ali bi šla v kaj drugega. Po pravici povedano še ne vem.

Prejadrati Tihi ocean ni od muh, stalno ste zunaj, na morju. Ste v teh petih letih na poti doživeli že kakšno nevarnost, ko je bilo ogroženo tudi vaše življenje?
Ne, že dolgo ne. Ni pogosto. Najbolj neumna in hkrati nevarna stvar, ki se mi je zgodila, je bila v prvem tednu mojega življenja na jadrnici. Nekaj mi je padlo v vodo in sem skočila v morje, da bi stvar pobrala, saj sem imela v glavi še naše Jadransko morje, kjer lahko res kamor koli skočiš v morje. Midva pa sva bila v Avstraliji, kjer so tokovi zelo močni in me je v trenutku odneslo na odprto morje. Še dobro, da me je Rick opazil in prišel iskat. Takrat sem se streznila in se zavedela, da nisem več v Jadranu. Sicer sva imela večkrat tudi slabo vreme, a veva, kako se obnašati v takšnem primeru in kaj narediti. Bojim se le strel. Ko sva jadrala čez Tihi ocean in bila najdlje od obeh obal, se človek zave, da je res sam in da te nihče niti opazil ne bo, se pojavi nekaj strahu, zato upaš, da boš prišel kmalu bližje k obali. Ko se premikaš po jadrnici, se je treba res dobro držati, ker ne boš mogel plavati do obale - saj lahko plavaš leta in leta, haha.

Zdaj mi razlagate o teh vaših dogodivščinah, a še pred nekaj leti ste imeli popolnoma običajno življenje. Prihajate iz Sesljana pri Trstu, diplomirali ste na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, nekaj časa ste tudi učili v osnovni šoli. Kako ste iz klasičnega življenja postali avanturistka, je šlo za naključje ali zavestno odločitev?
Če bi pred 20 leti vedela, da je mogoče živeti na jadrnici in se preživljati z opisovanjem, kako se imam, bi se že takoj po srednji šoli odločila za takšno življenje. A tega nisem vedela, pri nas tega nihče ne dela. Zato sem nadaljevala življenje, za katero sem mislila, da je moja pot, a me je potovanje vedno mikalo, vedno sem med dopustom kam "bežala". Hkrati so se zgodile neke stvari, ena izmed teh je bila, da sem se naveličala slovenskega šolskega sistema, ki je postajal vedno bolj nor. Vedno manj sem delala za otroke in vedno več za papir in birokracijo, hodila na sestanke, dovolj mi je bilo tega, da sedim v zbornici do noči. Delati z otroki mi je bilo vedno zelo lepo, a morilo me je, da nisem mogla potovati, zato sem pomislila, če bi lahko v življenju delala še kaj drugega. Odločila sem se, da si vzamem pavzo, zato sem se za šest mesecev odpravila v Avstralijo. Želela sem spoznati nova obzorja, se naučiti angleško in si razširiti paleto možnosti, da bi morda delala v turizmu. A ko sprejmeš pogumno odločitev, kot je odhod na dolgo potovanje, se stvari preprosto začnejo dogajati. Srečala sem zdajšnjega partnerja, ki me je povabil, če pridem k njemu živet na jadrnico. In sem šla. Vrnila sem se domov, prodala avtomobil, ukinila zdravstveno zavarovanje, uredila kup stvari, ki jih je treba v takšnem primeru. Koliko stvari sem morala zapreti, ukiniti, prodati! En mesec sem se ukvarjala s papirji, a bila na koncu zadovoljna, da sem rešena vsega tega. Zdaj se ukvarjam le še s tem, kaj bom danes jedla, kam bom šla in kam odjadrala. Ne kesam se, a se zavedam, da je tudi moje prejšnje življenje imelo svoj čar.

Pogrešam svoje socialno življenje, prijateljice, pogovore ob kavi in čvekanje ... Pogosto sem brez interneta in telefona. So stvari za to življenje in proti njemu. V prejšnjem življenju sem imela več denarja, a po drugi strani nisem mogla potovati po tropskih plažah. V življenju so trenutki za eno in za drugo. Zdaj vem, da je to trenutek za potovanje, vem pa, da bo prišel tudi čas za družino in prijatelje. Če sprejmeš dejstvo, da je vsak v tem življenju za nekaj, mnogo manj noriš in se ti ne zdi kar naprej, da bi moral biti nekje drugje. Veliko ljudi mi reče: "Kako ti zavidam, tako ti je lepo!" To me kar malo razjezi, saj mi vse to ni bilo dano. Veliko odpovedovanja je. Ljudje vidijo, kako samo ležim in se sončim, a na jadrnici je tudi veliko trdega dela, življenje ni preprosto, je veliko trenutkov, ko si rečem: 'Kaj mi je tega treba?' Vedno imaš izbiro. Imam čudovite trenutke, a tudi takšne, ki mi jih nihče ne bi zavidal. Res je treba nekaj poguma - pogum je v bistvu edina stvar, ki jo potrebuješ. Poznam ogromno ljudi, ki živijo na jadrnici, in tudi takšne, ki živijo na kopnem. Če moram povleči črto, ugotavljam, da so ljudje, ki živijo na kopnem, veliko bogatejši od tistih, ki živimo na jadrnici. Vsak, ki živi na kopnem, si lahko privošči življenje na jadrnici - če si to res želi. Lahko da stanovanje v najem in odide. Za 10.000 evrov lahko kupi jadrnico, nato pa za nekaj sto evrov mesec začne živeti preprosto življenje.