Zdaj je (sveže imenovana) menedžerka za marketing v podjetju, ki se ukvarja z računovodsko podporo, vse pa se je začelo z dvotedensko študijsko izmenjavo pred štirimi leti. V okviru študija na Gea Collegeu je namreč najprej odšla na 2-tedensko izmenjavo v Annecy v Francijo. "Zaljubila sem se v mesto, naravo in kombinacijo gor, jezera in starega mestnega jedra, zelo všeč pa so mi bili tudi sošolci in profesorji. Zaradi tega sem se potem prijavila na program Erasmus in tam preživela šest mesecev."

Med izmenjavo sem se potem pozanimala o možnostih za opravljanje magistrskega študija v Franciji in ugotovila, da se je na francoske univerze lažje vpisati kot na slovenske. "Pri njih veliko šteje tudi učni uspeh na dodiplomskem študiju, tako da sem bila dejansko izredno sprejeta na magistrski študij, čeprav še nisem zagovarjala diplomskega dela, sem pa že imela opravljene vse izpite."

Na zasebni univerzi IPAC je izbrala dvojezični magisterij strateškega mednarodnega razvoja, s specializacijo marketinga, ki je prvo leto potekal v Annecyju, drugo pa v Ženevi. Po treh letih življenja na francoski strani tega mejnega območja se je lani, ko je dobila službo, pri kateri je veliko vlogo odigrala tudi fakulteta, preselila na švicarsko stran.

Največja prednost švicarskega izobraževanja je po njenem velik poudarek na praktičnih delovnih izkušnjah. "Vsaka šola ima drugačna pravila glede razmerja delo-študij, vendar pa ne moreš dobiti magisterija, če nimaš dve leti ustreznih delovnih izkušenj, kar je eden največjih plusov v primerjavi s slovenskimi, kjer po končanem študiju nimaš nobenih delovnih izkušenj, z izjemo študentskega dela, ki načeloma ne šteje kot resna delovna izkušnja."

Več pa v spodnjem intervjuju.

Ob misli na Švico večina pomisli na visok standard, blaginjo, sire in čokolado. Je to vse res?

Vse je res. Obožujejo sir, ogromno ga pojedo, je pa tudi izredno drag. Vse mesnine, še posebej suhe in prekajene ter siri so zelo dragi. Imajo pa dve tipični jedi: raclette in tartiflette, ki sta najpogostejši jedi ob različnih praznikih in veselicah.

Zdaj živiš v manjšem kraju na stičišču med Francijo in Švico. Gre za izredno rodovitno območje, ujeto med gore, kjer so priljubljena smučarska središča, kot sta Chamonix in Verbier.

Saillon je manjši kraj, ki me malo spominja na dom. Dolina je zelo rodovitna, tu je izjemno veliko vinogradov in sadovnjakov, naokoli pa so gore, ki skrivajo številna smučarska središča.

Kakšni so Švicarji, se jih sploh da opisati, saj so tako velike razlike med njimi?

Pri Švicarjih je zelo zanimiv proces selekcije novih zaposlenih. So podjetja, predvsem mednarodna, pri katerih so najpomembnejši papirji - življenjepis in izkušnje ter podjetja, kjer bodo privilegirali osebnost delavca in pristop do dela. Švicarji so res posebni: ne marajo tujcev, ki prihajajo k njim, ko pa se nekdo izkaže, ga sprejmejo za svojega. A samo na poslovnem področju. Švicarji so izredno zaprti ljudje.

V bistvu je ena podobnost s Slovenci, ko govorimo o majhnosti in sprejemanju tujega vpliva. Tudi Švicarji se med seboj zelo razlikujejo: francosko in nemško govoreči del se ne marata kaj preveč. Kultura je zelo različna, različna je kultura komuniciranja, poslovanja in tako naprej. Recimo v službi sem morala pripraviti dve marketinški strategiji: za nemški del je drugačna kot za francoski. To je verjetno pogojeno tudi zgodovinsko: kantoni so bili med seboj zelo ločeni. Kot sem že prej omenila, selitev med kantoni ni veliko, večina jih je znotraj kantona.

Je Švica zelo zbirokratizirana?

Ključ do bivanja v Švici je služba, za dovoljenje za bivanje v Švici lahko potem zaprosiš kot fizična oseba ali pa to stori zate tvoj delodajalec, kar postopek načeloma zelo pospeši. Ključ do bivanja v Švici je služba, potem pa sledi vse drugo.

Ob misli na izobraževanje v Švici verjetno vsakdo pomisli na visoke stroške življenja in šolnino. Kako je potekal magisterij?

Ta program šteje kot dvojni magisterij: francoski magisterij, ki je ekvivalent slovenskemu oz. evropskemu, in švicarski strokovni magisterij. Načeloma moraš imeti 3-5 let delovnih izkušenj, da ga lahko opravljaš, ta zasebna šola pa je ravno tisto leto prvič razpisala to vmesno možnost. Ker je to zasebna šola, sem morala kot tuja študentka plačevati 8.000 evrov letno. Tisti študentje, ki so bili zunaj Evropske unije, so plačevali pa 10.000 evrov.

Strateški mednarodni razvoj je ime programa, za specializacijo sem vzela marketing, prej na dodiplomskem študiju sem diplomirala iz podjetništva majhnih in srednjih podjetij, tako da sem želela dobiti vpogled v širok razpon podjetij.

Vas je bilo veliko tujih študentov? Če sem prav razumela, je to magisterij, ob katerem je treba ves čas delati?

Približno tretjina študentov nas je bilo tujcev, vse skupaj pa nas je bilo 65. Šolnina se lahko v tujini plačuje po obrokih vsak mesec in ne vnaprej za celo leto, kar mi je omogočilo, da sem si lahko našla službo in počasi plačevala obroke po svojih močeh. Študenti lahko namreč šolo prosijo za pomoč pri plačilu šolnine. Načeloma moraš to pomoč potem vrniti, v nekaterih primerih pa dolg tudi odpišejo, to pa ni odvisno od tega, ali narediš izpite ali ne, temveč prej od drugih pogojev, recimo, ali hitro najdeš službo.

Sama nisem zaprosila za odlog, ker prvo leto nisem vedela, da to obstaja, drugo leto je bilo pa prepozno, sem pa tako dobro in hitro naredila izpite, da sem po zadnjem izpitu zaprosila za izredno pomoč, saj sem imela vmes resne zdravstvene težave, zaradi katerih nisem mogla delati in posledično plačevati šolnine. Če ne plačaš šolnine v celoti, pa ne dobiš magisterija. Polovico zneska so mi odpisali, za polovico pa so mi podaljšali čas za plačilo za dve leti.

Šola ti torej pomaga, zavedajo se, da moramo polovico magisterija oddelati: trikrat na teden smo imeli pouk vsake dva tedna, vse drugo pa delaš. Dejansko 80 odstotkov časa celotnega magisterija delaš. Vsaka šola ima drugačna pravila glede razmerja delo-študij, vendar pa ne moreš dobiti magisterija, če nimaš dveh let ustreznih delovnih izkušenj, kar je eden največjih plusov v primerjavi s slovenskimi, kjer po končanem študiju nimaš nobenih delovnih izkušenj, z izjemo študentskega dela, ki načeloma ne šteje kot resna delovna izkušnja.

To je največja prednost tujih univerz: da predvidijo čas za prakso. Tudi poleti večina ljudi opravlja prakso, ki si jo mora vsak najti sam. Šola ti lahko pomaga, vendar pa ne vsem. Je pa to prva izkušnja službe že med faksom. Imeli smo se torej priložnost spoznati s trgom dela, z vsemi pogoji, ki jih zahtevajo.

Ko sem primerjala oglase za delo, sem ugotovila, da se recimo za približno enako delovno mesto, kjer v Sloveniji zahtevajo tri leta izkušenj, v tujini ta čas že pomika proti petim letom.

Kot ste dejali, je veljalo pravilo, da v bistvu magistrski študij opravljate ob delu.

Praksa je v Švici res zelo pomemben del izobraževanja. Z izjemo gimnazij imajo skoraj vsi drugi srednješolski programi obvezno prakso. Študentsko delo kot tako v Švici ne obstaja. Prvi letnik magisterija sem delala v enem manjšem podjetju, kjer sem najprej namesto 6 mesecev obvezne prakse naredila 10 mesecev, drugo leto pa sem delala v restavraciji, vendar tega nisem mogla uveljavljati kot prakso, ker je šlo za drugo polje dela. Zato sem si morala poiskati še drugo prakso in sem se potem povezala z dvema umetnikoma, s katerima smo izvedli obsežen projekt. Pravila določajo, da mora biti praksa iz polja, ki je povezan s tvojim študijem.

Kako ocenjujete primerjavo slovenskega in švicarskega šolskega sistema?

Če gledamo predmetnik, je švicarski šolski sistem veliko bližje slovenskemu kot francoski. V Sloveniji damo veliko na matematiko, slovenščino in angleščino, pa tudi na umetnost, glasbo in telovadbo. V Franciji je tega veliko manj, v Švici pa je recimo še več poudarka na jezikih: že v osnovni šoli imajo dva tuja jezika, po izbiri še tretjega.

Velike razlike pa ostajajo glede prakse: v Sloveniji je premalo prakse. Podjetja ne morejo nič profitirati, če ponudijo prakse. V Švici obstajajo davčne olajšave, država pomaga na različne načine, tudi s subvencijami, tako da so študentje vsaj minimalno plačani, da lahko preživijo, če živijo še pri starših. Od 15 do 25 jih večina še vedno živi pri starših. Prakse obstajajo obvezno veliko prej, že od 16. leta tam 80 odstotkov vseh mladih dela prakse, tako da pridobivajo izkušnje v različnih obdobjih svojega izobraževanja. Da vidijo že takrat, kaj jih čaka, ko bodo končali študij. Tudi med študijem smo veliko vpletali svoje izkušnje iz praks.

Velika razlika je tudi v pristopu profesorjev in učiteljev, ki je veliko bolj oseben. Vedno so na voljo za osebne govorilne ure, po elektronski pošti smo dobivali odgovore na vprašanja v največ dveh dneh. Šola, na kateri sem se izobraževala, pa je bila veliko bolj okorna glede administracije kot Gea College.

Po koncu magisterija pa ste se odločili, da ostanete v Švici.

Na fakulteti je enkrat prišel na obisk gost iz HP-ja, odgovoren za prodajo po vsej Evropi. Bila sem vodja ene od skupin, ki smo sodelovale v projektu, in naša skupina je rešila en njegov obstoječ problem. Našli smo rešitev, na katero sam ni pomislil. Zaradi tega se je začel zanimati za našo ekipo in nas vprašal za naše življenjepise in jih potem poslal svojim poznanstvom. Vsakega je vprašal, kje delamo in tudi ocenil, ali je za nas primerno. Svetoval je, da gremo izkušnje nabirat v srednja velika podjetja, da bomo videli, kam bi se radi potem fokusirali. V majhnih podjetjih delajo vsi vse, v velikih so vsi specializirani, v srednji je pa ravno mešanica vsega.

Eden izmed stikov, ki jim je takrat tisti gost iz HP-ja posredoval naše podatke, je bil tudi moj zdajšnji vodilni, ki me je potem povabil na razgovor in me sprejel za delo v tehnični podpori za računovodski program. Prvo leto sem spoznavala naš program, delati podporo v francoščini, po enem letu pa sem postala menedžerka za marketing. Ena izmed prednosti v tujini je, da če si res priden in motiviran, lahko hitro napreduješ. Sem skoraj prepričana, da sicer ne bi mogla postati menedžerka pri 26 letih s samo dvema letoma ali tremi izkušenj. Naše podjetje ima okoli 40 zaposlenih, do letos smo imeli pisarni v francosko govorečem Martignyju in nemško govorečem Bernu, zdaj pa načrtujemo še širitev v Ženevo.

Kako pa je z delovnim časom, malico, potnimi stroški?

Potni stroški niso plačani. Malica ni plačana. Čas med malico ni plačan, je pa obvezna. Delovni čas je med kantoni različen, prav tako znotraj podjetij obstajajo razlike. Delam v katoliškem kantonu, kjer delamo 42,5 ure na teden.

Načeloma so v Švici štirje tedni dopusta, se pa da dogovoriti tudi za nekje do šest, sedem tednov dopusta. Tudi prazniki so med katoliškimi in protestantskimi kantoni različni. Recimo velika noč se šteje za polpraznik, kar pomeni, da bodo banke in trgovine v ponedeljek zaprte, podjetja bodo pa odprta. Sama sem potrebovala kar nekaj časa in brskanja po spletu, da sem dognala, kako in kaj.

Pogosto pravijo, da je delo v Švici dejansko delo v mednarodnem okolju, ker so znotraj države tako različna pravila, da lahko dejansko rečeš, da je to mednarodno okolje.

Torej ste najprej živeli v Franciji, potem ste nekaj časa živeli v Franciji, a delali v Švici, zdaj pa že dobro leto delate in živite v Švici. Veliko sprememb pravil torej?

Biti zamejec oziroma živeti na meji s Švico je verjetno najboljša formula, kako prihraniti denar. Ne toliko v smislu življenjskega sloga, ker je Ženeva potisnjena čisto ob francosko mejo, je tam zelo veliko prometa. Veliko Francozov se vozi delat v Ženevo, kar je velik prometni problem. Da bi izboljšali razmere, zdaj gradijo prvi metro iz središča Ženeve na francosko stran, ki bo dokončan do konca leta 2017. Razlika v standardu je meni dovolila plačilo šolnine, plačevanje vseh stroškov in pokrivala še stroške prakse. Ti so plačani, vendar minimalno, do nekje 1500 frankov bruto, od česar je treba odšteti 400 frankov za davke na plačo.

Davki na plače so v Švici dvakrat nižji kot v Sloveniji, je pa res, da se zdravstveno zavarovanje plačuje posebej oziroma zdravstveno zavarovanje za bolezni se plačuje posebej, to pa stane med 250 in 400 franki na mesec. Sistem je torej malo drugačen.

Težave se pojavljajo pri pridobivanju dovoljenj za zamejce, ker jih je zelo veliko. Lani so začeli omejevati število izdanih dovoljenj. Enako velja za vstop v Švico. Obstaja zanka, podobno kot v Franciji: ko prideš v Švico, najprej iščeš službo, kjer pa ne moreš podpisati pogodbe, če nimaš stanovanja in delovnega dovoljenja, tega pa ne moreš dobiti, če nimaš stalnega naslova. Stanovanja pa ne moreš dobiti, če nimaš delovnega dovoljenja oz. ni vsako delovno dovoljenje ustrezno, da lahko sam uredi stvari glede stanovanja.

Obstaja cela vrsta dovoljenj: recimo dovoljenje L pomeni, da delaš in živiš v Švici do enega leta. S tem dovoljenjem si ne moreš najeti stanovanja. Za to potrebuješ vsaj dovoljenje B, ki ti dovoljuje v Švici ostati največ pet let. S tem dovoljenjem si lahko sam iščeš stanovanje. Sicer pa potrebuješ poroka, kot pri najemu posojila. Moje podjetje ni moglo jamčiti zame za stanovanje, ker je krovni lastnik podjetja eden od najbogatejših Francozov, ki pač ne podpisuje takih dokumentov. Tako sem morala najti Švicarja, ki je bil pripravljen jamčiti zame, da bom vsak mesec plačevala stanovanje.

Najprej sem imela dovoljenje G, zamejsko dovoljenje za pet let, kar pomeni, da živiš v Franciji in delaš v Švici. Z letošnjim letom so, recimo, uvedli še novo dovoljenje: za ljudi, ki živijo v Franciji in imajo tudi stanovanje v Švici, ampak se vsaj trikrat tedensko vozijo v Francijo. In zanje velja spet posebna obdavčitev.

Težava s kratkoročnimi dovoljenji je v tem, da vsako leto obstaja tveganje, da ti dovoljenja ne podaljšajo, četudi imaš službo in stanovanje. To se zgodi v primerih težav z zakonom, če te prevečkrat ustavi policija, skratka, če ne živiš vzorno.

Švicarska družba je zelo raznovrstna, v državi je tudi veliko tujcev. Kakšna je sestava tujcev v Švici?

Obstajata dva skrajna pola. Predvsem Portugalci so znani po tem, da pridejo v Švico po podobnem principu kot npr.prebivalci BiH-a v Slovenijo: delajo v gradbeništvu, čistilnih servisih, komunali, skratka opravljajo nižje kvalificirana dela. Problem pa je, da znižujejo urne postavke za Švicarje, saj so pripravljeni opraviti isto delo za veliko manjši denar, tako da pada povprečna plača.

Minimalne plače v Švici ne poznajo, razlike plač po kantonih so izredno veliko. Zdaj ko me recimo čaka selitev v Ženevo, bo moja plača zaradi spremembe kantona za 30 odstotkov višja. Toliko so tam dražja stanovanja in vsa zavarovanja. Najvišja plača in najnižja obdavčitev je v nemškem delu, v Zürichu, to je znano dejstvo. Druga najboljša plača in najvišja obdavčitev je v Ženevi, ki je čisto poseben kanton. V njej ima sedež veliko mednarodnih podjetij, ker je obdavčitev na podjetja zelo majhna, obdavčitev plač pa zelo visoka.

To pa je potem drugi pol ljudi: pridejo iz hčerinskih podjetij iz Londona, Rusije, Nemčije in pridejo prvič z urejenimi papirji in drugič s celim svežnjem ugodnosti, za kar plačuje služba, sicer se skoraj nobenemu ne bi splačalo priti tja delat. Torej za veliko ljudi te stroške plačuje podjetje ali pa gredo živet na francosko stran, tako postanejo zamejci, a ima to posledice pri pokojninah, zavarovanjih in stalnem prebivališču.

V Švici se namreč ljudje zelo veliko selijo in dejansko zaradi tega stalni naslov ni napisan na dokumentih, saj jih moraš ob selitvi menjati.

Kako to, da se Švicarji veliko selijo?

Prvi razlog je v tem, da je zelo malo ljudi lastnikov stanovanj in hiš, večina je najemnikov. Torej se veliko selijo, a večinoma samo znotraj posameznega kantona. Švica je že tako majhna, potem je pa še razdeljena v sedem kantonov, ki pa imajo med sabo velike razlike: imajo različne praznike, različne obdavčitve, različna pravila, kar se tiče recimo vozil in registracij, zavarovanj, in tudi različne cene.

To je 26 kantonov v eni državi, a vsak izmed njih je skorajda svoja država.

Pri nas je bilo glede Švica največ govora v povezavi z dogajanjem s frankom. Kako pa ste to doživljali vi?

Že prej so bile določene špekulacije. Novico so objavili ob osmih zjutraj, to je bila potem glavna novica ves mesec. Švicarji so umaknili ukrep iz leta 2007, ko so ga uvedli začasno, in takrat ni bilo mišljeno, da bo ukrep veljal osem let. Vendar pa odprave tega niso smeli napovedati prej, ker bi vsi zamenjali denar. Številni so mislili, da zaradi tako velikega skoka odprava ukrepa ne bo obstala in bodo čez teden dni znova fiksirali tečaj in so vse zamenjali v evre. Številne fizične osebe so se tako zelo zakalkulirale.

V velikih težavah je zdaj predvsem švicarski izvoz, ki je za državo zelo pomemben, drugo težavo pa predstavlja turizem. Švica je bila že prej zelo draga, zdaj je pa še dražja. Recimo zimska sezona je bila letos že zaradi vremena in pomanjkanja obilnih padavin slabša, to je bil pa še dodaten udarec. Švicarji so specialisti za omejevanje stroškov in računovodsko čaranje. Ker v Švici stavke niso dovoljene, so delavci zelo fleksibilni. Ljudje so se pripravljeni odreči marsičemu, ampak vedno le za določen čas. Krizni ukrepi se uvedejo, a z jasno določenimi pogoji, kaj, zakaj in do kdaj.

Kako Švicarji gledajo na politiko in politike? Se veliko pogovarjajo o politiki?

Politika je ena izmed najpomembnejših tem pogovora, o njej se pogovarjajo vsi, od mladih in starih. Zelo so informirani o tem, kaj se dogaja. K temu veliko pripomorejo številni brezplačni časopisi, ki obširno poročajo o pomembnih političnih temah. Tudi v šolskih programih se učijo o politiki. Na študiju ekonomije, recimo, imajo vsako leto predmet o političnem dogajanju, velik poudarek dajejo tudi dobremu poznavanju zgodovine države. Država dejavno komunicira s prebivalci prek različnih kanalov in si prizadeva za njihov odziv.

Švicarje imamo za precej hladne osebe, tudi malo nestrpne do tujcev. So to klišeji, ki držijo?

Znova je treba reči, da so velike razlike med kantoni. Nemški del Švice je zelo nemški v tem smislu, da so hladni in zaprti, in to še bolj kot Nemci. Če prideš v nemški del Švice in govoriš nemško, nisi sprejet. Govoriti moraš švicarsko nemščino, ki ima poseben naglas. V Ženevi je spet drugače. Pravih, "starih" Švicarjev je samo pet odstotkov, vse drugo so tujci, ki pridejo za nekaj let, so tudi nekateri, ki tam živijo več desetletij, a v očeh starih Ženevčanov to niso pravi meščani. Nasploh pa se vidi, da sta dva pola: Švicarji in drugi.

Kakšno pa je družabno življenje Švicarjev? Delavniki so dolgi, tako da med tednom verjetno ni veliko druženja.

Delavnik se po navadi začne med 8. in 9. uro in konča med 17. in 19. uro, odvisno od kantona in dolžine odmora. Ponekod imajo tudi 1,5 ure neplačanega odmora, ki pa je obvezen, tako da se celoten delovnik potem močno raztegne. Ob odmorih, načeloma je to okoli 12. ure, gre 90 odstotkov na kosilo ven. Pod 17 frankov je težko dobiti kosilo zunaj, tako da to na mesečni ravni nanese kar veliko.

Sama si večino časa nosim kosilo od doma in za to navdušila tudi nekatere sodelavce, ki so zdaj veseli, ko vidijo, da jim vsak mesec ostane več sto frankov. Ko sem prišla, pa je, recimo, v pravilniku našega podjetja pisalo, da med odmorom ne smemo biti v podjetju, temveč moramo ven, češ da moramo podpirati lokalno gospodarstvo. No, zdaj imamo potrebno infrastukturo in deset od 40 nas si prinaša kosilo od doma. V moji okolici je veliko vinogradov, vinskih kleti, barov in restavracij, ki imajo dober obisk tudi med tednom, a to pomeni, da prideš domov šele proti 21. uri.

Konec tedna pa je tu zelo živahno. Po vaseh in mestih v okolici so številne prireditve in tekmovanja, od kulturnih do športnih. Zelo veliko stvari je brezplačnih, saj imajo podporo lokalnih podjetij. Tudi v našem podjetju vedno prispevamo za prireditve, kultura podpiranja lokalnih dejavnosti je zelo visoka.

Delovnik tudi do družin ni najprijaznejši. Kako se s tem spopadajo švicarski starši?

Varuška stane okoli 2500 frankov, vrtec pa okoli 2000 frankov. Če sta dva, gre četrtina dveh plač za vrtec.

Podobno kot v Sloveniji je treba mesto v vrtcu iskati zelo hitro, v bistvu še preden se otrok rodi. Švicarji imajo raje zasebne varuške, ker želijo, da se ukvarja samo z njihovim otrokom. Dejstvo je, da porodniška traja samo štiri mesece: mama je doma en mesec pred porodom in tri po rojstvu, potem pa se vrne na delo. V primerjavi s Slovenijo je to zelo malo. Velikokrat tako pridejo na pomoč stari starši in drugi sorodniki.

Velikokrat se tako zgodi, da se starši odločijo za skrajšan delovnik, recimo s petino skrajšanim delovnikom. Te pogodbe na 40, 60 ali 80 odstotkov so zelo pogoste. Okoli petina Švicarjev dela s petino skrajšanim delovnikom, ker plačujejo manj davkov, razlika v plači pa je zelo ugodna. Tako je, recimo, oče prost v ponedeljek, mama je prosta v petek, kar pomeni, da morata potem varuško najeti samo za tri dni, kar je že finančno lažje.

Skrajšan delovnik pa nikakor ne pomeni, da ne moreš biti na najzahtevnejših in najodgovornejših položajih, lahko vodiš tudi oddelek.

Upoštevaje, da živite blizu meje, ali hodijo Švicarji po nakupe v Francijo, kjer je veliko ceneje?

Hodijo, veljajo pa omejitve. Na meji so zelo pozorni, in če te dobijo, da imaš preveč blaga, plačaš visoko kazen. Vse, kar imaš preveč, ti odvzamejo, potem pa moraš plačati še desetkratno vrednost tega. Enako so občutljivi na ponaredke oblačil, torbic in drugih stvari. To je prepovedano, hkrati pa plačaš tudi desetkratno vrednost prave vrednosti torbice. Če imaš denarnico Hermes, ti jo odprejo in pregledajo vse šive, da vidijo, ali je prava. Ko gredo Švicarji v Egipt ali kam drugam, si nikoli ne bodo dovolili, da bi kupili ponaredek. To ne obstaja. Seveda pa je dejstvo, da imajo dovolj denarja, da si lahko privoščijo izvirne izdelke.

Kaj vam je najbolj všeč v Švici in kaj vas najbolj moti?

Dejstvo je, da se službe v Sloveniji končujejo zelo zgodaj, tako da imajo ljudje čas, da obdelujejo vrtiček, njivo ali vinograd. Delovnik v Švici pa je tako dolg, da to ne pride v poštev. Sama imam srečo, da imam zastonj vrtiček, ki ga obdelujem, med tednom mi pa to ne uspe, ker je že noč, ko se vrnem domov. V tem smislu je kakovost življenja za slovensko perspektivo nižja. Je pa res, da imajo Švicarji visoke plače in zelo radi potujejo. Konec tedna se zelo radi odpravijo od doma, in ker nimajo vrtičkov in njiv, nimajo nobenih obveznosti, zato to lahko počnejo brez težav.

Druga velika razlika je velikost stanovanj. Hiše so še kar primerljive, standard povprečnega stanovanja pa je dvakrat večji. Blokovska stanovanja v Sloveniji so precej manjša, tu pa so zelo velika. Tipični so veliki prostori: od kuhinj do dnevnih sob.

Iz prve roke