Ko priletiš v Cartageno iz Bogote ali Medellina ali katerega drugega kolumbijskega mesta, kjer edino "turistično past" predstavljajo sebki z našemljenimi alpakami, ki jih njihovi lastniki sprehajajo po osrednjem trgu prestolnice, ali pa prodajalci orjaških amazonskih mravelj, za katere vam zatrjujejo, da vam bodo okrepile potenco, si nenadoma pahnjen v kaos nezmotljivo turističnega mesta.
Božični čas vse skupaj samo še poslabša, po drugi strani pa so cenene plastične instalacije "ledu", neonskih Božičkov in razpadajočih "jelk", ki so videti, da jih neprekinjeno postavljajo tam nekje od 70. let dalje, pri tropski sopari in 30 stopinjah tako bizarne, da so že skoraj prikupne.
A cinizem na stran, Cartagena resnično je dih jemajoče mesto, kjer se karibska kultura v enem orjaškem seksi kotlu stali z afriško, evropsko, staroselsko in arabsko. Eno tistih kolonialnih obalnih mest, kjer se v zraku meša vonj po jodu, kokosu, ocvrtih bananah, cimetu, kardamomu, cvetočih plumerijah in konjskih figah.
Noro mesto, polno živopisnih hišk z lesenimi balkoni, preraslih z bugenvilijami, tolkali za vrata v obliki levjih glav, kuščarjev in ribjih pošasti, mesto presladkih kokosovih poljubčkov, premočnih destilatov iz sladkornega trsa in velikih porok.
Mesto pouličnih stojnic z arepami in papajami in mangi, mesto glasnih zabav in vetra z morja, ki, če zapiha pod pravim kotom čez debele, 500 let stare zidove Cartagene, vsaj malce ohladi tropsko vročico.
Zgodovina leta 1533 ustanovljene Cartagene, ključnega strateškega pristaniškega mesta španskega imperija, je dolga in turbulentna, polna zgodb o piratih, kolonizatorjih, trgovcih, pomorščakih in sužnjih, zgodb o kupih zlata, ki je potonilo skupaj s španskimi ladjami, zgodb o plemičih, spopadih in trgovanju. Zgodb o preliti krvi – in prelitem rumu.
Kuščarji za plemiče, levi za vojščake
Že kratek obhod ozkega središča mesta poda dober vpogled v to fascinantno kolumbijsko mesto – če ste dovolj pozorni.
Španski arhitekturni slog je dominanten, od veličastnih baročnih cerkva do bogato okrašenih palač, od fontan do spomenikov španskim pomorščakom. A bistvo se pogosto skriva v detajlih, v tem primeru v bronastih tolkalih, pribitih na lesena vrata stavb.
"A tal casa tal aldaba," (Vsaki hiši svoje tolkalo) so govorili v tistem obdobju španske vladavine, obdobju, ki je trajalo kar 275 let (1533–1811). Rek se je nanašal na prakso označevanja socialnega statusa oz. poklica prebivalca prek oblike tolkala.
Riba ali kako drugo morsko bitje je pomenila, da je bil lastnik pomorščak, levja glava je bila rezervirana za vojaške voditelje in druge branilce mesta – teh je daleč največ, kar ni presenetljivo, glede na cartagensko zgodovino odbijanja napadov piratov in angleških armad. Duhovščina je imela tolkala v obliki rok, tolkala v obliki kuščarjev pa so bila namenjena visoki družbi in plemičem.
Za številnimi takimi vrati so danes restavracije, bari, butični hoteli in butiki s smaragdnim nakitom in pisanimi slamnatimi košarami. Mesto, namenjeno turistom, glavna turistična destinacija Kolumbije, kamor se zgrinjajo obiskovalci z vsega sveta zaradi karibskega morja, vrhunskih barov (dva sta na seznamu 50 najboljših barov sveta, Alquimico celo na desetem mestu) in živahnega nočnega življenja, kar v prevodu pomeni (tudi) mamila in prostitucija.
Karibski laboratorij
"Caribe" ima tetovirano na roki Jaime Rodriguez, kuharski mojster, ki je v Cartageno prišel iz Bogote, se zaljubil v karibsko kulturo – in ostal. Danes ima v starem delu mesta restavracijo Celele, kjer v sklopu projekta Karibski laboratorij raziskujejo bogastvo surovin tega dela Kolumbije, od morskega življa do užitnih cvetlic, od staroselskih zdravilnih rastlin do gore oreščkov, ki rastejo tu, od dišavnic do destilatov iz palm in sladkornega trsa.
Celele, kjer najdemo take jedi kot prekajena mečarica s čimičurijem tropskih zelišč in kreolsko sezamovo kremo, svinjsko terino z bananinim pirejem in karibskim fižolom ter sorbet kokosa in ylang ylanga v pomelu s cvetovi plumerije, danes velja za eno najboljših restavracij Južne Amerike (na seznamu 50 najboljših restavracij Latinske Amerike jo najdemo na 19. mestu), Rodriguez pa za enega najobetavnejših mladih kuharjev Kolumbije, države, ki na gastronomskem področju še vedno krepko zaostaja za sosednjim Perujem.
Od pobeglih sužnjev do prodajalk sadja
Pred barom s cigarami in rumom, okrašenim s portreti Clinta Eastwooda, Marilyn Monroe in Ala Pacina, priletni moški prodaja slamnike, cel stolp jih ima zloženih in jih spretno balansira v rokah. Zavijem na Plaza San Diego, ljubek mali trg na severu starega mesta, kjer mimo mene najprej odpeketa konjska vprega z objetim parom, nato pa še bel starodobni kabriolet z mladoporočencema.
Romantiko malce zmoti agresivno novačenje strank podjetne, v živopisno nošo oblečene črnke, ki na glavi suvereno balansira jerbas z bananami. Palenqueras, jim pravijo, temnopoltim prodajalkam sadja, ki prihajajo iz vasice San Basilio de Palenque ter so postale nepogrešljiv in najbolj fotografiran motiv Cartagene.
Sadje je danes v resnici bolj del kostuma, rekvizit, glavni vir dobička so sebki z "gringosi". In če te s svojim jastrebovskim pogledom ujamejo, da jih na skrivaj fotografiraš, ti bodo jasno dale vedeti, da hočejo pesose.
Palenquere sicer znajo biti presneto nadležne, ko te obkolijo in ti vsiljujejo fotografiranje z njimi, a so tudi opomniki temačne zgodovine Cartagene in tamkajšnje trgovine s sužnji.
Mesto se je namreč do 17. stoletja razvilo v enega najpomembnejših trgov sužnjev novega sveta, katerega središče je bil trg Plaza de los Coches, kamor so evropski trgovci s sužnji vodili vklenjene Afričane.
Prvo svobodno mesto Amerik
Ladje s sužnji so priplule v cartagensko pristanišče, ob eni od takih priložnosti leta 1619 pa je okoli 30 Afričanov pobegnilo in v džungli nedaleč od Cartagene postavilo vas San Basilio de Palenque, kjer so, presenetljivo, uspešno kljubovali vsem poskusom, da bi jih Španci pokorili, pri tem pa so številčno rasli z novimi in novimi prebežniki.
Španci so nazadnje voditelja sužnjev Benkosa Bioha ujeli in obesili, a se tudi nekako sprijaznili s "trdnjavo" Palenqe, celo tako, da je španska krona leta 1691 s kraljevim dekretom podelila vasi neodvisnost pod pogojem, da ne bodo več dajali zatočišča novim prebežnikom.
Mali San Basilio de Palenque je postal čisto prvo svobodno mesto obeh Amerik, Palenqueros in Palenqueras pa prvi svobodni prebivalci in prebivalke novega sveta.
A vas je bila vseeno izjemno revna, zato so se tamkajšnje ženske odločile, da izkoristijo tisto, česar imajo v tropski džungli v izobilju – sadje. Vsak dan so svoje košare natovorile z bananami, papajami, mangom, ananasom in lubenicami ter se peš odpravile v Cartageno. Sčasoma so postale nepogrešljiv simbol mesta.
Arkade kraljic
Plaza de los Coches je danes še eden od turistično obljudenih koncev mesta, trg, kjer afriška kultura zaseda pomembno mesto, bodisi s stojnicami afriškega nakita in portretov temnopoltih, bodisi z energičnimi plesi bosonogih in goloprsih mladcev, ki ob taktih afriških bobnov vsak večer prirejajo predstave za mimoidoče.
Težko je reči, koliko se turisti zavedajo zgodovine, ko se s širokim nasmehom postavijo med dve odločni Palenqueri, nato pa nadaljujejo svojo pot čez "Portal de las Reinas", "Arkade kraljic", kjer se sprehajajo po portretih vseh kolumbijskih lepotnih kraljic od 50. let do danes.
Lepotna industrija je v Kolumbiji, tako kot po celotni Južni Ameriki, ogromen posel, od kozmetičnih izdelkov do lepotnih operacij. Za številne od njih sanje ostajajo ZDA, kjer iščejo srečo – nato pa se vrnejo v Cartageno na sanjsko poroko, običajno s svojim gringom.
*Opomba: MMC RTV Slovenija in RTV Slovenija novinarki ne plačujeta za potovanja v tujino. Vse stroške krije sama, prav tako je njej prepuščen izbor tem.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje