Ena od rešitev, kako zadostiti potrebam naraščajočega prebivalstva, je obdelava pustih in krutih puščavskih zemljišč. Agronom Brahim Baširi pravi: "Večina misli, da v puščavskem okolju ne moremo vzgajati rastlin in povrtnine, da je puščava le za kamele in palme." Kmetije sredi puščave niso taka redkost, kot bi si morda mislili. Na tej, ki je zelo prvobitno naravnana, raste že več kot 60 vrst zelišč, sadja in zelenjave.

"Imamo pester nabor pridelkov," se pohvali Baširi in doda: "Vzgajamo predvsem vrste, ki bogato in kakovostno obrodijo, brez pretirane nege." Ne torej razvajenih vrst. Rukola – taka, pravega ostrega okusa, da kar zapeče v ustih, bučke, lubenice, kumare – vse to raste te dni. Pa so le datlji in paradižniki sicer tradicionalni v Katarju.

Jih je pa treba seveda skromnim zalogam vode primerno previdno zalivati po dragocenih kapljicah: "Drevesa in sadike polagoma namakamo, da bi porabili čim manj vode in zemljo čim bolj zavarovali pred soljo." Ker je namreč podzemna voda v Katarju še preveč slana.

Delo začenjajo zelo zgodaj zjutraj, dokler to dovoli ostro puščavsko sonce: "Tu je sezona daljša kot drugje, traja od avgusta do konca maja."

V državi, kjer skoraj nič ne preživi brez klimatske naprave – zakaj bi bilo zelenje na slabšem! Topla greda je v Katarju hladna greda – da sonce ne požge vsega. "Rastlinjaki so opremljeni z ventilatorji in hladilnimi membranami, ki jih polivamo z vodo. Ko ventilator v rastlinjak dovaja topel zrak, ga potem ohladijo membrane in tako hladimo rastline."

Med vsem potratnim tukaj je taka kmetija prijetna težnja k naravnemu in tudi zdravemu; pa dokaz, da lahko najbolj pusto na svetu postane zeleno. Obisk kmetije je tudi priljubljeno preživljanje prostega časa – gostje celo radi plačajo, da pomagajo pobirati pridelke.