V tamkajšnji katedrali je grob apostola Jakoba, do katerega že stoletja romajo številni romarji iz vse Evrope in sveta. V zadnjih letih je postal Camino priljubljen in celo moden, predvsem po zaslugi Shirley MacLaine in Paola Coelha, ki sta napisala knjigi vsak o svojem romanju. Tudi filmska uspešnica The Way je pripomogla k popularnosti poti. Lani je denimo Camino preromalo 215.900 romarjev, med njimi tudi številni Slovenci. A v severno Španijo seveda ne hodijo le romarji. Ta dežela je že od nekdaj priljubljena turistična destinacija.

Nad severozahodno Španijo se razprostira ozvezdje Rimske ceste, iz katerega vejejo posebne energije, ki vračajo ljudem moč in življenjsko silo. To je pokrajina zemeljske magije, keltskih legend, spokojnosti, melanholije, sive otožnosti, širnih zelenih pašnikov, na katerih se pasejo ovce in krave, visokih evkaliptusovih gozdov in globokih morskih zalivov – riasov. Ob nazobčane sive granitne gmote butajo visoki valovi oceana, peščene samotne in divje plaže pa se stapljajo z Atlantskim oceanom.

Na obalah ždijo romantične ribiške vasice z nizkimi hiškami, obdane s palmami, lovorjem, cvetočimi oleandri in bugenvilijami, z obveznimi pomoli in vrstami čolnov, privezanih ob njih. Pokrajino ob dežju v nekaj trenutkih objamejo sive megle, ki se spustijo čisto do tal. Dež je tukaj pogost in temperature so nekaj stopinj nižje kot drugje v Španiji. Čuti se vpliv oceana in močnih vetrov.

Od starodavnih do sodobnih različic
Na vprašanje, kaj je najbolj tipično za severozahodno Španijo, bo marsikdo, ki ga je pot zanesla v te kraje, odgovoril, da so to horreosi. Horreosi so tipične kamnite kašče za žito, ki se štejejo za briljantno kmečko arhitekturo. Te zanimive kamnite skulpture se za prvotne namene, torej za shranjevanje žit in pridelkov, še dandanes uporabljajo na podeželju, ohranile pa so se tudi v mestih. Stoletja star horreo krasi marsikatero dvorišče ob novogradnjah in celo ob razkošnih vilah. Najdejo se tudi njihove modernejše, nemalokrat kičaste različice.

Horreose poznajo predvsem v severni Španiji, torej v Galiciji in Asturiji, na Portugalskem in v južni Angliji. Tudi drugod po svetu imajo podobne kašče za žito, npr. v Skandinaviji, v Franciji, v Turčiji …, ki se različno imenujejo. V Sloveniji so podobne stavbe za sušenje koruze, ki jih imenujemo koruznjaki ali kukurčnjaki, predvsem v Prekmurju.

Horreosi so za Galicijo in Asturijo to, kar so za Slovenijo kozolci. So njihov zaščitni znak in simbol, po katerem sta ti dve pokrajini prepoznavni. Predstavljajo pomemben del španske pokrajine in arhitekture in so ponosni spomeniki preteklosti, ki spominjajo na trdo delo tukajšnjih prvotnih prebivalcev. Horreose so gradili preprosti ljudje, ki so se držali lastnega doma, niso potovali po svetu in prinašali od drugod tujih izkušenj. Za gradnjo so uporabljali materiale iz lokalnega okolja.

Križ za odganjanje duhov
Kašče so dvignjene visoko od tal in stojijo na najmanj štirih nogah. Zgrajene so iz kamna, predvsem granita, nekatere tudi iz lesa. Videti so kot nekakšne kapelice. Njihova osnovna in prvotna naloga je bila sušenje in hranjenje hrane. V njih so nekdaj skladiščili žito, koruzne storže in druge poljščine, da so bile na suhem in varne pred vlažnim galicijskim zrakom, pred mrčesom, pticami, mišmi, podganami in drugimi glodavci, ki po navpičnih nogah niso mogli splezati do žita. Ob straneh kašč so zareze za prezračevanje.

Pokrite so s strehami iz slame, opeke, skrilavcev ali kamna. Na eni strani strehe je vedno kamnit krščanski križ, ki odganja zle duhove, na drugi strani strehe pa okrasno znamenje (turulecos), navadno iz keltske mitologije. Med okraski na strehi je mogoče najti najbolj nenavadne oblike: od živalskih skulptur do človeških glav, stolpov, geometrijskih oblik … Največ horreosov je podolgovatih, pravokotnih oblik, manj pogosti so kvadratni, najde pa se tudi kakšen okrogle oblike. Niti dva horreosa nista enaka. Oblik je toliko, kolikor je lastnikov horreosov.

Horreo sestavlja velika plošča iz kamna, ki se imenuje pilpayos. Pritrjena je na noge (pegollos), nad njimi je še en okrogel in ploščat kamen, ki se imenuje muela. Noge so videti kot velikanski kamniti gobani.

Ohranjanje tradicije
Nekatere horreose je načel zob časa, večina pa je lepo ohranjenih in vzdrževanih. Najstarejši še ohranjeni horreosi nosijo letnico okrog leta 1500. Menda je samo v Asturiji več kot 18.000 horreosov, v Galiciji pa prek 36.000. Ohranili so se predvsem zato, ker so zgrajeni iz kamna in lesa, oba materiala pa sta dovolj trdna in čvrsta, da se lahko ob primernem vzdrževanju obdržita več stoletij. Vsaka pokrajina ima drugačen stil gradnje horreosov, arhitekturno se razlikujejo tipični horreosi npr. v pokrajini Coruña, v Pontevedri, na Obali smrti …

Tukajšnji prebivalci so navezani na svojo tradicijo in ljudsko izročilo in ohranjajo prvobitno arhitekturo podeželja. Celo pokrita avtobusna postajališča v Galiciji imajo obliko horreosov. Njihovi lastniki in država se vse bolj zavedajo, da so horreosi dragocena kulturna in etnološka dediščina in si prizadevajo za njihovo ohranjanje. Danes kmetje v horreosih praviloma ne hranijo več poljskih pridelkov. Koruzo menda še, sicer pa jih uporabljajo predvsem za shranjevanje drv in raznega orodja. Večina horreosov je neizkoriščenih in praznih ter služijo le še za okras in spomin na preteklost.

Simbol blaginje
Velikost horreosov je bila odvisna od količine poljščin na posameznem območju, zato so dolgi od štiri do celo 35 m, kolikor meri najdaljši horreo v kraju Carnota. Horreose je imela v preteklosti skoraj vsaka kmetija, predstavljali so simbol blaginje. Večja in bogatejša je bila kmetija, večji horreo je stal na njenem dvorišču. Večje je bilo zemljišče, večji je bil horreo. Poln horreo je pomenil bogato in uspešno letino. Družina, ki je imela vsaj 2,5 metra dolg horreo, je spadala v srednji družbeni razred. Nekdaj so bili horreosi simboli moči in lastnine. Lastniki so jih tradicionalno oddajali v najem za 100 let. Najemniki so najemnino za horreo plačevali tako, da so se v korist lastnika odpovedali tretjini svojega pridelka koruze.

Zanimivo je, da se horreosi po španskem pravu menda ne štejejo za nepremičnino, temveč za premičnino, saj je mogoče zgradbo razstaviti in ponovno sestaviti skupaj.

Nekateri menijo, da so horreosi romanskega izvora, njihova uporaba je bila razširjena po vsem rimskem cesarstvu. Beseda horreo namreč izhaja iz latinske besede horreum, ki pomeni skedenj. Verjetneje pa je, da so horreosi keltskega izvora. Galicija in Asturija sta namreč ohranili svoje keltsko izročilo in tradicijo.

Pomniki preteklosti
Najstarejši dokument, ki omenja horreose, je Cantigas de Santa Maria (Slavospev Mariji) iz 12. stoletja, ena največjih zbirk srednjeveških pesmi (420 pesmi z notnimi zapisi, napisanimi v galicijščini), katerih avtorstvo pripisujejo vladarju Alfonsu X. Največji horreo v Galiciji, ki spada celo med najdaljše na svetu, je v kraju Carnota (blizu Ceeja). Zgrajen je bil v 18. stoletju v baročnem stilu in je dolg 35 metrov. Ime Carnota izhaja iz keltske besede carn, ki pomeni kamen.

V kraju Ozon je horreo sv. Martina, ki je nekdaj spadal pod samostan. Samostan je bil zgrajen v 12. stoletju in stoji še danes, a je v dokaj slabem stanju. Zraven njega je še iz rimskih časov cerkev sv. Martina, katere sedanji videz je iz 17. in 18. stoletja, ter župnišče z nekdanjimi ječami. Horreo so zgradili v 18. stoletju, dolg je celih 27 metrov in stoji na 22 parih kamnitih stebrov, podobnih gobanom. Zgradba je veličastna in s svojo velikostjo priča o bogastvu samostana.

Siva in otožna je ta mistična pokrajina in sivi so horreosi, granitne kašče, pomniki preteklosti.

Fotografije in besedilo: Staša Lepej Bašelj