Do najstarejšega slovenskega rudarskega mesta vodi ovinkarsta pot (vsaj, če se do nje podamo mimo Logatca), mesto pa je stisnjeno v kotlini. A ko premagamo cestne zavoje in izstopimo iz avtomobila, hitro spoznamo, da je bila odločitev za obisk Idrije prava.

Mesto je prava zakladnica slovenske naravne in tehnične kulture in se lahko pohvali z več značilnostmi in posebnostmi, ki so vezane na ta del dežele na sončni strani Alp.

S klekljanjem do čipk
Morda večina ob besedi Idrija najprej pomisli na znamenito idrijsko čipko, prefinjeno prepletanje niti s klekljanjem, s katerim pod prsti spretnih žensk nastajajo najrazličnejši prti, posteljnina, zavese in modni dodatki, tudi takšni za obutev in oblačila. Idrija je to svojo posebnost, ki živi že vsaj od 16. stoletja, razvila do popolnosti, v mestu pa je tudi več trgovin in galerij, kjer je mogoče kupiti kakšen izdelek, ki je tudi odlično tradicionalno slovensko darilo. V mestu še vedno deluje čipkarska šola.

Če se sprehodimo mimo omenjene čipkarske šole navzgor, že uzremo veličastni grad Gewerkenegg z opazno uro na stolpu. Danes ima v njem sedež Mestni muzej Idrija, med njegovimi stenami pa se skriva tudi stalna razstava o 500-letni zgodovini rudnika živega srebra in mesta ter bogata geološka zbirka. Prav za to zbirko je muzej leta 1997 prejel nagrado za najboljši evropski muzej tehnične in industrijske dediščine.

Čez cesto se oko ustavi še na eni mogočni in izredno lepo ohranjeni zgradbi, ki se danes imenuje Gimnazija Jurija Vege, v letih med 1901 in 1926 pa je veljala za prvo slovensko realko, v kateri je kot osrednji učni jezik prevladovala slovenščina, zato je imela velik nacionalni pomen.

Živo srebro neločljivo povezano z Idrijo
Obisk Idrije pa seveda ne bi bil popoln brez srečanja s svetovno znanim in pomembnim rudnikom živega srebra, ki je nekoč veljal za drugi največji tovrstni rudnik na svetu, v njem pa so od leta 1500 pridobili kar 147.000 ton živega srebra, kar je več kot 13 odstotkov svetovne proizvodnje te kovine. Živo srebro, edino tekočo kovino, so nekdaj uporabljali v medicini, kozmetiki, zobozdravstvu, kemijski in vojni industriji pa tudi za ločevanje srebra in zlata, nato pa je cena na svetovnem trgu močno padla, na njegovo strupenost pa je začelo opozarjati tudi vse več okoljevarstvenih organizacij.

Te kovine v Idriji zato zadnja leta ne kopljejo več, opustele rove pa polnijo z vodo in osiromašenim betonom, saj bi se sicer mesto nad njimi lahko začelo pogrezati. Dve tretjini podzemlja Idrije je namreč povsem prekopane, rudarji pa so izkopali več kot 700 kilometrov rovov. Najgloblji deli rudnika so segali do globine 400 metrov. Živo srebro ima izredno gostoto, saj en liter tehta več kot 13 kilogramov, zato železna krogla zlahka plava v njem.

Kako so si rudarji služili kruh?
Obiskovalci lahko z vodnikom začutijo vsaj majhen utrip težkega rudarskega življenja, če obiščejo Antonijev rov (ogledi so v tem času ob koncih tedna in praznikih ob 10. in 15. uri). S čelado na glavi in v zelenem rudarskem jopiču se spustijo do Ahacijevega obzorja, ki je z globino sto metrov najnižja točka ogleda, vmes pa so v osvetljenih rovih prikazani kopanje, odvažanje in presipavanje rude, pa tudi prostori, v katerih so si rudarji privoščili skromno malico in hodili na stranišče. Med ogledom pa obiskovalcem ponagaja tudi jamski škrat Bergmandlc.

Če k vsem omenjenim znamenitostim dodamo še kulinarično specialiteto idrijske žlikrofe, razkošni Kendov dvorec (ki sicer leži v štiri kilometre oddaljeni Spodnji Idriji), ki je bil nedavno uvrščen med najboljše hotele na svetu, skrivnostno in temačno Divje jezero in podatek, da je bil v Idriji rojen Stanko Bloudek, je namigov za izlet v ta konec verjetno več kot dovolj, kajne?