Danes se Park City, mestece s 7.800 prebivalci na 2000 metrih visoko sredi pogorja Wasatch, med Sundanceom spremeni v pravo mravljišče, cene prenočišč pa strmoglavo narastejo na večkratno vsoto običajne.

Redford spremlja uspeh svojega "malega" festivala z mešanimi občutki, saj so neodvisne filme v zadnjih letih zasenčili hollywoodski zvezdniki, ki se obuti v dizajnerske skibucke zgrnejo nad sicer zaspano mestece sproščenega vzdušja, kjer jim glamur ne pomeni veliko. Pred dvema letoma je Redford preprečil prihod Paris Hilton v Park City, češ da njej podobne starlete iz festivala, namenjenega predvsdem neuveljavljenim avtorjem, delajo "cirkus" in odvračajo pozornost od pravih zvezd – filmov.

Park City diha s festivalom, a ga festival ne definira. To leta 1870 ustanovljeno rudarsko mestece z barvitimi lesenimi hiškami, kavbojskimi pivnicami in liberalno politiko ima nedvomno karakter, njegovi prebivalci pa so tako daleč stran od častilcev hollywoodskih zvezd, kot so od mormonskih častilcev, katerih središče je le 35 minut vožnje v dolino oddaljena prestolnica Utaha Salt Lake City.

Amerika, kot je bila nekoč
Utah je zvezna država, polna protislovij – po eni strani je neločljivo povezana z osupljivo rdečo skalnato pokrajino, ki privablja adrenalinske navdušence z vsega sveta, po drugi sedež konservativne verske ločine mormonov, ki še vedno prepoveduje seks pred poroko in konzumacijo alkohola (na Gospodov dan, v nedeljo, pa tudi noben turist ne bo mogel kupiti niti lahkega piva), spodbuja (čeprav ne več uradno) pa poligamijo.

Turistični urad v centru Salt Lake Cityja je poln brošur, ki oglašujejo "pravo naravo", "Ameriko, kot je bila nekoč" in "Divji zahod na vašem domačem pragu" - veličastne fotografije neokrnjene krajine, prepredene z naravnimi oboki, mostovi, kanjoni in skalnimi osamelci kot iz kake risanke Looney Tunes ali klasičnega ameriškega vesterna.

Mormonska megalomanskost
Le streljaj stran od urada, tam nekje med tablo "olimpijska gostiteljica 2002" in panoramskim razgledom na bleščeče bele slane ravnice Great Salt Laka, se v navidez izumrtem centru mesta dvigajo megalomanske, predimenzionirane zgradbe mormonske skupnosti. Sloviti mormonski tempelj je videti kot ameriška različica gotske katedrale – minus patina preteklosti. In plus poostreno ameriško varovanje. Z več ključavnicami zaklenjena težka litoželezna ograja ne pušča nobenega dvoma – vrata te Gospodove hiše so odprta le posvečenim.

V mormonski tempelj namreč lahko vstopite le, če ste mormon. Imate hčer, ki se bo tu poročila z mormonom, ki ga je spoznala med študijem na tukajšnji Brigham Young univerzi, ki so jo – kot zanimivost - obiskovali številni Slovenci? Solze sreče in potresanje riža bodo morali počakati do takrat, ko mladoporočenka stopi iz templja. Razen, seveda, če ste se pripravljeni spreobrniti.

A tempelj se zdi še topel v primerjavi s stavbami, ki ga obdajajo. Napis "The Church of Jesus Christ" in plapolajoča ameriška zastava sta vse, kar razbija monotonost sive 100-nadstropne stolpnice ob njem. Uradi mormonske ločine. Tu so še ostali enako odtujeni arhitekturni hibridi med starogrškim templjem in modernim krematorijem: mormonski center, mormonska knjižnica in mormonski kongres. Znakov človeštva, razen motorista na harleyju, ki čaka na zeleno luč, ni.

Park City: 180-stopinjski obrat
"Man, that's some crazy shit", to je zmešano sranje, o mormonih pove Nate, ki se je v Park City preselil iz Chicaga in dela kot točaj v lokalni irski pivnici. "Ne samo alkohola, niti kave ali gaziranih pijač ne smejo piti – skratka, nič, kar povzroča zasvojenost," razlaga. V Park Cityju nimajo težav s politično korektnostjo, tako da se na dolgo in široko razgovorijo o svoji uradni veroizpovedi.

Mestece je bilo leta 2002 eno izmed olimpijskih prizorišč, a se zdi ves svet stran od Salt Lake Cityja. Novodobni hipiji, ki so začetnici Park Cityja posvojili kot besedno igro na "peace" (mir), v mavričnih majicah postavajo na zgodovinski Main Street, v zraku je zaznati vonj po kanabisu, vogalni butik pa vabi z žgečkljivim napisom SLUTS (cipe, ang.) – drobcen pripis razkriva pravi pomen: Snowboarders Love Utah Snow. Borderji obožujejo utaški sneg.

Koncentracija olimpijcev
Park City iz ležernega poletnega mrtvila pozimi, že pred začetkom Sundancea, ki letos poteka med 22. januarjem in 1. februarjem, doživi 180-stopinjski preobrat, ko se nad mestece, ki ga je revija Forbes uvrstila med najlepša v ZDA, zgrne malo morje smučarjev in borderjev na eno najboljših smuk v ZDA (eden izmed sloganov Utaha je tudi "Najboljši sneg na svetu").

Ni čudnega, da je to idilično mestece s prav živahnim nočnim življenjem baza ameriške smučarske reprezentance, v njem pa živi prava koncentracija dobitnikov olimpijskih odličij – Ted Ligety, Billy Demong, Brett Camerota, Bryon Wilson, Sage Kotsenburg, Jimmy Shea … Dobro, nekdanji republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney malce niža levičarsko povprečje Park Cityja, ki velja za bolj ali manj liberalno trdnjavo sredi konservativnega mormonskega kraljestva, ki se med vsakimi volitvami obarva v rdeče republikanske barve.

Do gejev prijazno mesto
A Utah je poln presenečenj in Nate mi razkrije drugo plat Salt Lake Cityja: "Morate iti stran od mormonskega središča, na Washington Square. Alter umetniška scena tam prekaša celo tisto v vzhodnem Berlinu." Dvomljivo pogledam. "Res! Si vedela, da ima Salt Lake eno največjih gejevskih skupnosti v ZDA?" Priznam, nisem. Pogled na mavrično zastavo v središču mi je najbrž zastiral tisti orjaški patriotski železni orel nad glavno avenijo. A Nate kljub hiperaktivni klepetavosti, ki bi jo cinik lahko zamešal za kako halucinogeno stanje, ni pretiraval.

Glasbeni sceni v mestu, ki je dom slovitega zbora Mormon Tabernacle Choir, dominirajo bluzovske, rockovske, pankovske in indieskupine. Mesto je v zadnjih letih doživelo tudi večje demografske spremembe in se danes dejansko ponaša z eno večjih gejevskih skupnosti v ZDA, ob tem pa je bilo tudi uvrščeno na seznam enega izmed do gejev najprijaznejših krajev.

Salt Lake City velja za varnega, kriminala je malo, Cerkvi Jezusa Kristusa svetnikov poslednjih dni, kot je uradni naziv mormonske cerkve, pa uspeva živeti v sožitju z drugimi versko-kulturnimi segmenti, ki sestavljajo prestolnico. In ko se naveličate asfalta, je tu vedno Park City le streljaj stran v hrib po cesti 80.
V spodnji galeriji pa še nekaj (poletnih) slik s Park Cityja in Salt Lake Cityja ter zimskih, s Sundancea.