In sicer neznosno vročino, ki skupaj z vlago v zraku uničuje vsakršne iluzije o rajskem otoku. Za najpametnejšo dejavnost se je izkazalo poležavanje na pletenih ležalnikih v senci košatih palm in opazovanje turkizno modrega morja, ki je večinoma bolj podobno toplicam kot pa valu svežine. Zanzibar pa vendarle ponuja še veliko več: pestro zgodovino, ki je oblikovala življenje, arhitekturo in ljudi v deželi črncev, prestolnico Stone Town, od koder prihaja legendarni Freddy Mercury, morje začimb ter nepozabne eksotične sadeže in morske specialitete, ki bi zadovoljili tudi največje gurmane.

Dežela črncev Zanzibar oziroma Unguja v svahiliju je ime otoka, ki znotraj matične države Tanzanije uživa relativno avtonomijo. Ime otoka izvira iz arabščine, v prevodu pa pomeni dežela črncev, saj je bil Zanzibar glavna postojanka za prevoz kot oglje črnih sužnjev s celine v svet, o čemer pričajo tudi številne jame, kjer so v neznosnih razmerah »skladiščili« delovno silo. Poleg Zanzibarja arhilepag tvorijo še Pemba, ki je precej manj obljudena, in številni manjši otoki, ki večinoma sploh niso naseljeni. Na obale arhipelaga je pot zanesla Sumerce, Egipčane, Indijce, Perzijce, Kitajce, Arabce, Portugalce, Nizozemce in Britance,vsako ljudstvo pa je v zanzibarski mozaik dodalo svoj košček kulture.

Toplice v senci palm
Zanzibar je končna destinacija številnih popotnikov, ki si po napornem vzponu na Kilimandžaro, najvišji vrh Afrike, privoščijo oddih na neskončnih plažah otoka začimb. Na srečo smo svoj prostor pod zanzibarskim soncem našle na turistično manj obiskani vzhodni obali. Za najpametnejšo dejavnost se je izkazalo poležavanje v senci palm, skozi veje katerih pihlja lahen tropski vetrič. Naša hišica na beli peščeni plaži, vzdolž katere so se sončile vitke kokosove palme, je bila dejansko raj po napornem odkrivanju črne celine. Neskončne peščene plaže zelo polagoma padajo v turkizno morje in se tam daleč dotikajo obzorja, zato se tudi voda v nizkih tolmunčkih tako ogreje, da imaš občutek, da se namakaš v toplicah, zato kmalu odmisliš idejo o osvežujočem skoku v morje.

Otok začimb
Zanzibar upravičeno nosi lovoriko otoka začimb. Spoznavanje začimb v njihovem naravnem okolju je prav razsvetljujoče, saj večina začimb ne raste na grmičkih ali po možnosti že kar v majhnih vrečicah, ki jih kupimo v trgovini, ampak dozoreva na visokih drevesih. Cimet je na primer drevo, začimbo pa izluščijo iz plasti lubja. Največje spoznanje so bile nageljnove žbice oz. klinčki, ki rastejo kot rdeči cvetovi na drevesu in so brez vonja, s sušenjem pa pridobijo značilen vonj in obliko. So ena pomembnejših izvoznih začimb Zanzibarja, vendar jih je na otoku skoraj nemogoče kupiti, saj ima vlada monopol nad njimi in kmetje jih lahko prodajo zgolj državi za določeno ceno, potem pa nadaljujejo svojo pot v izvoz. Tudi muškatni orešček raste v posebni lupini, ki še najbolj spominja na majhna rumena jabolka na drevesu. Zanzibar premore tudi naravni gel za lase, pravzaprav sadež, ki ima tako lepljivo sredico, da si lahko z njo oblikuješ pričesko, in pa kano, s katero si lahko svojo pričesko še pobarvaš. Poper in vanilija sta ovijalki, kot zanimivost pa velja omeniti, da je vanilija tudi na rodnem Zanzibarju zelo cenjena oziroma ima zasoljeno ceno.

Morske dobrote in tropsko sadje
Otok, ki ga obdaja Indijski ocean, ponuja bogato bero morskih specialitet. Večerna tržnica v Stone Townu velja za največjo svetovno ribjo tržnico že pripravljenih morskih dobrot, kjer na »razstavi« najdeš nabodala jastogov, škampov, hobotnic in številnih vrst rib, seveda v družbi z zelenjavo. Ne manjkajo niti krompir, riž, razni kruhki in sveža zelenjava. Izbereš lahko, kar ti srce poželi, da želodec kar zaprede od ugodja. Razred zase je tudi sadje, saj lahko prav vsak sladokusec najde nekaj zase. Ko vidiš zelene pomaranče, banane vseh dimenzij (od 5 do 30 cm) in barv (rumene, zelene in roza) ter še kopico nepoznanega sadja, se vprašaš, ali si zašel v narobe svet, pa se vendar izkaže, da si zašel v zibelko tropskega sadja, kjer se prepustiš razvajanju z novimi okusi, vonjavami in oblikami. Največje presenečenje je bil prav gotovo »jackfruit«, kakšnih 30 cm velik sadež jajčaste oblike in topih bodic, katerega meso spominja na sladke bonbone. Po vrnitvi iz Afrike pa v slovenskih trgovinah le še vihaš nos nad sadjem: ananas je vsaj trikrat manjši, o pristni sočnosti pa lahko zgolj sanjamo, mango in papaja sta pri nas bolj podobna bučkam, poln okus pa, kot kaže, na dolgi poti do Slovenije povsem zbledi, pasijonke skorajda ni mogoče kupiti, pomelo je le slab dvojnik nam poznanega, vsem pa je skupna precej višja cena, ki za nekajkrat preseže tisto iz Afrike. Tudi pitje mleka iz mladega kokosovega oreha je le še prijeten spomin.