Še pred 150 leti pa so Unguja oziroma Zanzibar, Pemba in drugih 50 majhnih otokov vzdolž vzhodnoafriške obale pisali zgodovino velikemu delu afriške celine.

Zanzibar, največji med njimi, je bil med najpomembnejšimi pristanišči v cvetoči trgovini v Indijskem oceanu. Na koralnem otoku, le 40 km oddaljenem od vzhodnoafriške obale, je bila v 18. in 19. stoletju ena glavnih suženjskih tržnic na svetu.

Zanzibar vedno privlačil trgovce
Z bantujskim prebivalstvom naseljeni otok je že v daljni preteklosti privlačil asirske, egipčanske in feničanske trgovce, pozneje tudi grške, rimske in arabske, ki so trgovali s sužnji, slonovino, kožami, začimbami in železom.

V opisu s konca prvega stoletja našega štetja se grški trgovec čudi domačnosti Arabcev v Vzhodni Afriki, njihovemu razumevanju jezika domačinov in medsebojnim porokam.

Prvi stalno naseljeni Arabci so na Zanzibarju od 7. stoletja, v večjem številu pa so prišli po Mohamedovi smrti. Arabski priseljenci so takoj vzpostavili živahno trgovino z matično deželo.

Bagata mestna država
Zanzibar je postal bogata mestna država z živahnimi trgovskimi stiki, ki so segali vse do Indije in celo Kitajske. V zameno za sužnje, zlato, slonovino in les so kupovali začimbe, tekstil in steklo.

Gospodarski razcvet so na koncu 15. stoletja prekinili Portugalci. Začeli so nadzorovati trgovske poti, prevzeli oblast nad otokom in uvedli pobiranje davkov. Leta 1729 so jih s pomočjo domačinov pregnali Arabci iz Omana in Zanzibar priključili k sultanatu Oman. Sultan Said Sajid je organiziral velikopotezno trgovino s sužnji.

Dodaten razcvet je otok doživel kmalu po letu 1830, ko se je sultan iz prestolnice sultanata premestil iz Maskata na Zanzibar. Obenem je s pomočjo trgovcev razširil arabski vpliv na večji del vzhodne Afrike. Iz tistega obdobja je rek, ki pravi: "Ko na Zanzibarju zaigrajo flavte, pleše celotna Afrika". Po sultanovi smrti leta 1856 je več kot 2 milijona kvadratnih kilometrov velik imperij začel razpadati. Iz njegovih ostankov je leta 1890 nastal britanski protektorat.

Bogastvo Zanzibarja je temeljilo na trgovini s sužnji, ki je imela v Afriki dolgo tradicijo, čeprav je imela sprva majhen obseg. Bantujska ljudstva, med katerimi
so najbolj znani Njamvezi, so lovila pripadnike drugih plemen in jih prodajala Arabcem na obali.

Trgovina s sužnji
V 18. stoletju pa so vladajoči Arabci s pomočjo domačih trgovcev začeli sami organizirati suženjsko trgovino, saj se je potreba po sužnjih močno povečala ne le v arabskih deželah, ampak zlasti zaradi novih plantaž kave in sladkornega trsa na francoskih otokih Mavricij in Reunion, plantaž klinčkov ali nageljnovih žbic na Zanzibarju in okoliških otokih ter zaradi velike potrebe po slonovini, ki so jo zajeti sužnji iz notranjosti celine prenašali do obale.