Sam polet je vedno nekakšna vmesna stopnja med trenutkom, ko se odlepiš od tal in pustiš vse za seboj, in izstopom iz brezcarinske cone na ciljni strani. Pri prvem veš, da je zdaj povsem vseeno, kaj vse si pozabil, koga nisi poklical in katerega papirja nisi podpisal. Takrat res ni več vrnitve.

Drugi je poln pričakovanja, ko si že šel čez carinski pregled prtljage in še enkrat preveriš, ali je torbica s potnim listom dobro zatlačena v hlače, preden se odpro drsna vrata, ki ločujejo sterilni del letališča od trušča čakajočih sorodnikov, taksistov in potovalnih agentov na drugi strani.

Aklimatizacija v Salvadorju
Priznam, da mi ni bilo povsem vseeno, ko sem se prvič odpravil v stari del Salvadorja. Nobena knjiga in noben domačin ti ne pozabi povedati, da moraš biti tam zares pazljiv in bognedaj, da bi mogoče naredil napačen zavoj in pristal v faveli.

No, gotovo ni vse iz trte zvito, vendar sem šel sam sebi na jetra, ko sem postajal paranoičen. Pred neko znano cerkvijo me je tako ogovorila starejša ženica, ki jo je bilo v višino krepko čez poldrugi meter, in kot sem razumel, je hotela, da ji nemudoma izročim fotoaparat. Ker sem se zaradi vseh poprejšnjih opozoril v glavi že pripravil na to, da me lahko oropajo, sem imel pripravljeno obrambno taktiko za tak primer – padel sem na kolena in starko s sklonjeno glavo ihteče prosil milosti, v rokah sem pa kot dajatev iztegoval fotoaparat proti njej. Na koncu se je na njeno srečo izkazalo, da se je samo ponudila, da me slika pred cerkvijo, da bom še jaz na kakšni sliki.

V hostlu so nas prijazno opozorili, da naj se vrnemo takoj, ko se bodo ljudje iz ulic preselili v nočne klube, ker potem v bičevju zašumi, med vrbami nekaj poči, nakar se prikažejo palčki, ki ti mimogrede kaj odsmuknejo. Ne vem, kako si predstavljajo, da boš šel domov, ko si v vsej tej ulični noriji kar nekoliko zadet od življenja.

Človek se hitro privadi na počasno latino 'eh, saj bo' življenjsko filozofijo. Mogoče še prehitro, kajti ko sem se nameraval vkrcati na avtobus iz Salvadorja, so me na postaji prijazno obrnili nazaj v hostel, saj za tisti večer ni bilo več prostih sedežev. Nekoliko slabovoljen sem moral tako ostati še eno noč, ampak sem skoval ultimativen plan B za večer, ko bi moral biti na avtobusu – steklenica argentinskega kaberneta in knjiga na verandi.

Zadovoljen sam s sabo in svojim zvitim načrtom, se tako precej židane volje odpravim v bližnjo trgovino, kjer za hec vzamem še eno hladno pivce. Tako, za pogasitev začetne žeje. Poteza se je izkazala za eno boljših tistega dne. Počasen življenjski tempo namreč ni nikjer bolj boleče očiten kot na trgovinski blagajni.

Prvi problem so plačilna sredstva, ki obsegajo vse od gotovine in plačilnih kartic, prek čekov in kartic zvestobe do kuponov iz časopisov in dobitnih loto listkov. Dodajmo k temu še prijazno blagajničarko, ki ti vse izdelke počasi in pazljivo zloži v vrečke, in hitro je jasno, da ne boš ravno hitro na vrsti.

Prvikrat, ko sem šel po nakupih, sem celo malo vihal nos nad čakajočimi v vrsti, ki so si odpirali pločevinke piva. "A je res tako težko počakati, da prideš ven? Ts, ts, ts... ta alkohol je res grozna reč," sem si mislil, poln morale in vzvišenosti, držoč svoj šestorček piv. Tudi tokrat je možakar pred menoj srkal pivo in mi vzbujal skomine, ko sem opazoval tisto nežno rosico, kako počasi polzi po vratu steklenice. Glede na to, da sta bili pred menoj v vrsti še dve stranki, sem presodil, da zna zadeva trajati še kakšne pol ure, tako da mi ni preostalo drugega, kot da nazdravim s sotrpinom pred seboj.

Ko sem si privezal dušo, sem začel malo podrobneje opazovati folkloro stanja v vrsti. Ljudje res dobro izkoristijo ta čas. Mladenki poleg mene je med čakanjem uspeli izvesti polno manikuro plus urejanje frizure ter mejkapa. Kako ji je uspelo narediti "smoky eyes" v tisti gneči, je res zavidanja vredno. Zakonca malo bolj desno sta se grdo sprla, začela drug drugega obmetavati s kozarci in posodo, ki sta jo bila kanila kupiti, nakar sta vzela v roke telefona in očitno poklicala vsak svojega odvetnika, ker sta čez 15 minut prispela dva lično napravljena gospoda z aktovkami. Skupaj so nato čakali v vrsti, se prepirali okrog razdelitve premoženja, in dokler so prišli na vrsto na blagajni, je bil ločitveni postopek že končan. Plačala sta vsak posebej.

Malo sem še poklepetal s sotrpinom za seboj, se še na hitro obril in ob sončnem vzhodu le prišel do blagajničarke, ki mi je poleg omenjenega vina in piva zaračunala še eno prenočitev z zajtrkom.

Barvita Olinda
Nekateri kraji so pravi magnet za hipije, umetnike in 'umetnike'. V tajskem Paiu ali pa, recimo, v maroškem Chefchaouenu kar mrgoli bosonogih iskalčkov s frulicami in peresi v laseh. Brazilija ima Olindo. Slikovito mestece, ki leži le streljaj od betonsko sivega Recifeja. (Streljaj je kar prava merska enota za Recife, saj se menda ponaša z največ umori na prebivalca.) Imajo pa takšni kraji očitno res neko posebej močno gravitacijo, ker se je hudičevo težko spraviti iz njih.

Početi sicer ni kaj dosti in starih cerkva se človek naveliča še prej kot azijskih templjev, ampak tako luštno se je sprehajati med barvitimi hišami, od morja po strmih ulicah do 'mesta umetnikov' in zvečer it na kakšno pivo in tapioko ter opazovati življenja polne domačine. Ti so res neverjetni. Samo da se od kje zasliši samba, že poplesujejo. Posebej popularni so bari z živo glasbo, kjer je po navadi treba čakati na mizo. Ironično so vsi stoli prosti, saj ob mizah vsi stojijo in plešejo.

Marko Večko

Se nadaljuje ...