Muzeji se tu štejejo v stotinah, restavracije, bari in klubi v tisočih, nebotičnike so pa enkrat sicer začeli šteti, vendar še niso prišli do konca, tako da še čakamo na uradno številko.

V eni izmed restavracij, ki se dviga nad mesto, so tako prijazni, da ti dovolijo malo pokukati s terase. In pogled je res neverjeten – na vse strani se prej ukrivi Zemlja, kot zmanjka nebotičnikov. (Malo pretiravam, ampak konca se res ne vidi). Tu živita tako rekoč vsa brazilska elita in večji del zgornjega razreda.

Dobil sem občutek, da so eden izmed statusnih simbolov tudi ograje okrog hiš. Vsaka hiša je namreč obdana vsaj z dvoinpolmetrsko ograjo, pa najsi gre še za takšno podrtijo. Razlika je v "okraskih", ki jih lastniki postavijo na vrh svojih ograj. Revnejši imajo zgoraj posuto zgolj razbito steklovino, medtem ko se na ograjah premožnejših hiš bleščijo kromirane konice sulic, ki so gotovo odporne proti rjavenju. Težko si predstavljam, da se jih komu ljubi loščiti vsakič, ko kak prebivalec favel pusti na njih krvav madež.

Proti jugu
Megalopolisi imajo grdo navado, da se nesramno zažro v popotniški proračun, in tudi sicer je Brazilija daleč od poceni destinacije, tako da je bil čas, da 'se poberem' v cenejši Paragvaj. Vendar sem jo iz Brazilije proti jugu ucvrl tako hitro, da nisem zvozil zadnjega desnega ovinka v Paragvaj in me je zabrisalo s proge, prek ograje v Argentino. Še dobro, ker se s te strani meje precej lepše vidijo slapovi Iguazu – ena tistih znamenitosti, ki ti vzame dih, ne da bi se moral potopiti vanjo. Ne vem, ali je fizično mogoče gledati to padajočo vodo in imeti zaprta usta. Enostavno gre za enega tistih "vau" trenutkov, ki ti ga lahko kdo poskusi opisati, vendar ga razumeš šele, ko ga doživiš sam.

Brazilije sprva niti nisem nameraval obiskati in sem končal tu zgolj po naključnem spletu okoliščin. Kakšna sreča, da se nam občasno zgodijo takšna naključja, zaradi katerih si posledično ves mesec obdan z neverjetno prijaznimi ljudmi, dobro hrano, norim nočnim življenjem in pokrajino, ki je pravi balzam za od dolgih avtobusnih voženj utrujene oči.

Marko Večko

Konec