Morala sva še namreč rezervirati prenočišče za naslednjih nekaj dni, tega pa nisva morala storiti v nastanitvi pri slapu Sekumpul, saj tam medmrežna povezava ni delovala. Bližje ko sva prihajala mestu, večja je bila gneča na cesti, postajalo je glasneje in zaradi vsega prometa tudi bolj vroče. Ustavila sva se pri prvem obcestnem znaku, ki je napovedoval prodajo napitkov in uporabo brezžičnega medmrežja. Ne samo, da je bila Singaraja po Ubudu največje mesto, ki sva ga do tedaj na Baliju obiskala, opazila sva tudi, da je poleg hinduističnih templjev videti kar nekaj mošej in da so prebivalci Singaraje za kraje, kjer prevladuje islamska veroizpoved, nosili značilna oblačila. Ko sva se usedla v kavarno, ki je bila zgrajena nad garažo, kjer so popravljali skuterje, sva zaslišala klic k molitvi iz sosednje mošeje.

Če so prebivalci Ubuda tradicionalno hindujske vere, so prebivalci Singaraje predvsem muslimani. Bali se glede veroizpovedi prebivalstva tako ali tako razlikuje od preostalega ozemlja Indonezije, kjer je islam glavna veroizpoved. Na Baliju živi največja skupnost hinduistov v Indoneziji, okoli 90 odstotkov vsega prebivalstva na Baliju se opredeljuje kot pripadniki hindujske vere, pet odstotkov se jih opredeljuje kot pripadnikov islama, en odstotek Balijcev je kristjanov in le 0,5 odstotka jih je budistov. Hinduizem kot glavna veroizpoved na Baliju pa se zelo razlikuje od indijskega hinduizma in tudi sistem kast je drugačen in ne tako strog kot v Indiji.

Kastni sistem na Baliju ima izvor v hindujski tradiciji na otoku Java, kjer je ta tradicija prisotna že približno od leta 1350. Na Baliju obstajajo štiri kaste, največji del prebivalstva pripada najnižji kasti, imenovani Sudra, drugi so pripadniki kaste Triwangsa, ki pa se deli še na tri podkaste: Wesia, katere pripadniki so premožni trgovci, bojevniki ali odvetniki, sledi kasta Ksatryiasa, katere pripadniki so navadno politiki, knezi ali princi, in nato še najvišja kasta, ki se imenuje Brahmana in katere pripadniki so duhovniki in izobraženci. Ko se otrok rodi, ga poimenujejo glede na to, kateri kasti družina pripada in kateri otrok po vrsti je.

Tako mi je razložil Made, lastnik manjšega hotela v mestu Lovina. On je pripadnik kaste Sudra in nosi ime, ki je značilno za drugorojenega otroka te kaste. Vsega skupaj obstaja kar nekaj imen, so pa imena glede na vrstni red rojstva določena. Prvi otrok v tej kasti se tako lahko imenuje Wayan, Putu ali Gede, drugi otrok se lahko imenuje Made, Kadek in Nengha, četrti Ketut, pri petem otroku pa se vrstni red imen začne znova od začetka. V tej kasti je tako, da zaradi razlikovanja spolov moškim pred imenom pripišejo I, ženskam pa Ni. V vsakdanjem življenju kaste niso prav pomembne, pri duhovnih obredih pa vendar določajo vlogo posameznika in tudi vrsto jezika, ki se v posameznih položajih družbenega življenja uporablja. Kaste v vsakdanjem življenju izgubljajo pomembnost, saj družbeni status postaja vedno bolj vprašanje izobrazbe posameznika, družbenega vpliva in premoženja. In prav to je najpomembneje, kot nama je pripovedovala lastnica warunga, indonezijske restavracije. "Vesta, moja hčerka ima partnerja, ki prihaja iz nižje kaste kot moja družina, pa je dober in uspešen trgovec in moja hči ga ljubi, zaradi tega sva jima z možem tudi dala svoj blagoslov." Nadaljevala je: "Pred tridesetimi leti je še bilo drugače, ampak tudi ne tako strogo. Če si imel dovolj denarja, ni bila težava, če si se poročil zunaj svoje kaste. Strožji pri tem pa so bili vedno v manjših vaseh na Baliju."

Indonezija ni samo največja otoška država na svetu, je tudi dežela, v kateri živi največje število muslimanov na svetu. Dežela se razteza čez 17.508 otokov, na katerih prebiva približno 264 milijonov prebivalcev. Na otoku Java živi več kot polovica prebivalcev Indonezije, od tega 10 milijonov v glavnem mestu Džakarta, v okolici mesta pa celo 30 milijonov. Pred najinim potovanjem v Indonezijo sva brala o poplavah in o tem, da mestu Džakarta grozi potop, in to že v bližnji prihodnosti. Nenehne poplave in potresi pa še dodatno ogrožajo prebivalce glavnega mesta. V deževnem obdobju je poplav seveda še več, skorajda so na dnevnem redu. Seveda pa pri taki količini dežja ne pomaga, da že 40 odstotkov površine mesta leži pod morsko gladino.

Džakarta je mesto, ki se potaplja z neverjetno hitrostjo, večina površine mesta se letno pogrezne za šest centimetrov, v nekaterih delih pa celo za 20 cm. Zaradi zastarelega kanalizacijskega sistema, naraščajoče morske gladine, posedajočih se tal, ki so posledica nenadzorovanega in nezakonitega črpanja podtalnice, je mesto stalno poplavljeno. Strokovnjaki napovedujejo, da bo do leta 2050 poplavljena že tretjina površine mesta. Veliko število nakupovalnih centrov, stolpnic in hotelov ima celo svoje črpalke, s katerimi nezakonito črpajo podtalnico in s tem silno pripomorejo k ugrezanju zemlje. Voda, ki jo s temi črpalkami načrpajo, ni zares kakovostna, tričetrt prebivalcev pa nima niti urejenega priklopa na javno dostopni vodovod. Zato si morajo prebivalci za precej oderuške cene kupovati velike sode vode. Posel z vodo je zelo donosen in seveda so največja podjetja, ki prodajajo pitno vodo, v rokah tujih megalomanskih korporacij. S težavnim dostopom do dobre pitne vode sva se do zdaj spopadla že nekajkrat na svojem potovanju, a vseeno me vsakič pretrese, ko ugotovim, da je, kar je za nas v Evropi popolnoma samoumevno, drugje po svetu razkošje. Menim, da je dostop do pitne vode ena temeljnih človekovih pravic in ni prav, da velika podjetja na račun ljudi, ki že tako živijo v revščini, služijo na tak način.

Če pomislim, koliko plastenk vode sva si na potovanju kupila in koliko nepotrebnih odpadkov sva s tem pridelala samo zato, ker voda iz pipe ni bila pitna, se počutim precej slabo. Zato sva si kupila termosteklenici, saj v večini hostlov in hotelov nudijo vodo iz velikih sodov. Tako sva lahko, namesto da bi kupovala plastenke z vodo, vedno znova natočila pitno vodo. S tem sva se izognila kupovanju plastenk, dobiček pa je vseeno šel v žepe velikih korporacij. Dobra in vsem dostopna pitna voda je zagotovo nekaj, kar najbolj pogrešam, odkar sva zapustila Evropo. Ne gre za to, da bi začela našo dobro vodo še bolj ceniti, saj sem jo že od nekdaj, le postalo mi je jasno, kako za samoumevno jo v vsakdanjiku jemljemo. V Peruju in Srednji Ameriki so domačini pili vodo iz pip, z njo so kuhali, pomivali posodo, skratka uporabljali so jo čisto normalno, čeprav je bila njihova voda polna bakterij, ponekod tudi zastrupljena s kemikalijami in težkimi kovinami.

Zanimalo me je, ali tudi na Baliju uporabljajo vodo iz pipe. Zato sem domačine vsakič, ko sva kam prispela, vprašala, ali pijejo vodo iz pipe, in izvedela sem, da so le v notranjosti Balija pili takšno vodo, saj so jo črpali iz gorskih izvirov, drugje so si za žejo kupovali velike sode vode. Ko sva s skuterjem vozila prečesavala pokrajine, sva prečkala mnogo potočkov, rek in si ogledala ogromno slapov, zato kot obiskovalec nimaš občutka, da bi jim na otoku primanjkovalo vode. Le malce nenavadno se ti zdi, da imajo naravne danosti, ki pa jih ne izkoristijo v dobro prebivalcev. To se mi zdi še posebej čudno, saj ima voda za Balijce pomemben religiozni pomen, saj ne samo da imajo veliko templjev z izviri vode, ki so blagoslovljeni in v katerih opravljajo rituale čiščenja, ampak takšne ceremonije opravljajo tudi na plažah ob morju in ne razumem, kako jih pri tem ne motijo vse smeti. Na otoku jim manjka ustrezen vodovodni in prečiščevalni sistem in občutek imaš, da vso vodo kar tako tudi spuščajo, z drugimi odplakninami vred, v morje. Z gora v deževnem obdobju seveda priteče še več vode kot sicer, s seboj pa tok prinese tudi precej smeti.

Žal sva tudi na Baliju ugotovila, da prebivalci velikokrat svoje odpadke odvržejo, kjer se jim zazdi – na parkirišču pred trgovino, na pohodniški poti med riževimi polji, v visokoležečih vaseh. Bali je, kar zadeva prenaseljenost, prometni kaos in onesnaženje, še daleč stran od razmer, ki prevladujejo v mestu Džakarta, a vendar se tudi tukaj že poznajo prvi znaki, ki napovedujejo podobno pot. Vesti o tem, da bo otok Bali potonil, nisem zasledila še nikjer, zdi pa se mi, da če ne bodo kmalu spremenili miselnosti, se bodo prebivalci začeli utapljati v smeteh.

Razmere v Džakarti naj bi bile po poročanju medijev neobvladljive, prometni kaos, onesnaženje, potresi, predvsem pa poplave in ugrezanje mesta so razlogi, da je indonezijski predsednik Joko Widodo lani napovedal selitev oz. gradnjo novega glavnega mesta Indonezije v džungli otoka Borneo. Že leta 2024 naj bi začeli selitev parlamenta in vlade v novo glavno mesto, ki pa še nima imena. Verjamem, da včasih pride do točke, ko je preprosto najbolje končati določen projekt, vendar gre za glavno mesto, ki ga bodo kar tako na novo zgradili nekje v džungli. Razumem, da bo mesto Džakarta čez čas potonilo v oceanu in da je to tako rekoč neizbežno, ampak sprašujem se, kako so mogli dopustiti kaj takega. Ali bodo po tem, ko bodo posekali neverjetno veliko ozemlje džungle in postavili novo mesto, čez nekaj let mesto znova prisiljeni zapustiti in še enkrat zgraditi nekje novo glavno mesto, ker bodo tudi tukaj tako močno posegali v naravo. In potem ... ponovi vajo ali kako? Planeta B žal ni.

Zato srčno upam, da se to ne bo zgodilo in da bo novo glavno mesto Indonezije zgrajeno po najsodobnejših in zelenih načelih, s pametnimi in energijsko učinkovitimi stavbami ter s futuristično infrastrukturo, ki bo predvsem prijazna do okolja, in da jim bo končno uspelo vzpostaviti vodovodno mrežo in čistilne naprave za vodo. Upam, da bodo zgled drugim državam in njihovim velemestom, ne v smislu, da morajo vsi zdaj zgraditi nova, ampak da bi jih modernizirali zaradi okolja, kar bi seveda imelo zelo pozitiven vpliv na kakovost življenja ljudi.

Severni del otoka je precej manj turističen kot denimo jugovzhodni del Balija. Pa vseeno ne manjka ponudnikov dejavnosti. V mestu Lovina in tudi Permuteranu so glavna turistična atrakcija delfini, ribarjenje, potapljanje in snorkljanje. Midva se nekako nisva mogla odločiti za eno izmed ponujenih dejavnosti, zdelo se nama je, da sva vse to že videla in doživela. Verjetno sva tudi, kar zadeva plaže, precej razvajena, potem ko sva toliko časa preživela ob čistih, obmorskih mestecih v Avstraliji, kjer so plaže naravnost božanske. Plaže na otoku Bali nama zares niso bile všeč, po navadi so bile polne smeti in nisva se mogla pripraviti do tega, da bi skočila v morje. Vseeno pa nama ni žal, da sva sever otoka obiskala, kot povsod na Baliju sva tudi tukaj zelo dobro jedla, spoznala sva kar nekaj zanimivih popotnikov, vrhunec pa je vsekakor bil, da sem lahko spoznala slovensko družino, ki je prav tako kot midva dopustovala na severu otoka.