Spet sem morala spoznati, da so v življenju stvari, kot so osebnostna rast, samopodoba, odnosi in zdravje veliko pomembnejši od tega, kakšen avto vozimo, koliko všečkov dobimo za objavljeno sliko na Instagramu ali če smo oblečeni po zadnji modi. In ravno v času tega globalnega mirovanja nas to precej zadene. Ja, to spoznanje nam dobesedno primaže klofuto in nam pokaže, da lahko vse za življenje nenujne materialne stvari vržemo stran in kako plehki pravzaprav smo. Že od samega začetka najinega potovanja sem se morala privaditi na to, da na poti okoli sveta ni mogoče živeti tako, kot sem živela doma, in mi je že to precej pokazalo, da se je v življenju predvsem treba osredotočiti na zgoraj omenjene stvari in na razvijanje in ohranjanje teh.

Menim, da sem sicer že pred potovanjem stremela k temu, da bi živela manj potrošniško in da bi se ukvarjala s tem, kako postati boljši človek, vendar so me marsikdaj možnosti, ki sem jih imela, premamile in me pahnile v začaran krog, ki ga sistem, v katerem živimo, omogoča.
Ta čas, to obdobje prisilnega mirovanja sem želela izkoristiti za to, da bi ugotovila, kako naprej, kaj je zame pomembno in kako si želim živeti v prihodnosti. Zanimanje za politiko, družbo in vse, kar vpliva na to, me je pripeljalo do tega, da sem začela razmišljati o prevladujočem svetovnem sistemu in kaj vse nam ta omogoča.

Vsaka stvar je danes le klik stran, prek spleta lahko naročamo od hrane do rezervnih delov za avto, in to iz vsega sveta. V večjih mestih lahko naročiš, kar se ti zahoče in že čez eno uro bodo kurirji z vsebino naročila potrkali na naša vhodna vrata. Kako etično je to vse skupaj, kje ostane tukaj veselje, ki ga čakanje na določeno stvar povzroči in kaj takšno ravnanje pove o naši družbi? So vprašanja, ki si jih zdaj postavljam še bolj kot prej. Bo ta pandemija naredila konec Globalizaciji? Tudi to zelo težko verjamem. Sicer sem podpornica globalizacije in vsega dobrega, kar je globalizacija prinesla s seboj. V smislu povezovanja ljudi, odprtih mej, možnosti poslovanja s tujino, študija, potovanja in vsega, kar nas z drugimi državljani približa in omogoča spoznavanje drugega in drugačnega.

Vendar je globalizacija tudi povzročila to, da je veliko tovarn v Evropi zaprlo svoja vrata zaradi cenovno veliko ugodnejše proizvodnje v azijskih državah, rast moči velikih korporacij, ki s svojo nenasitnostjo po profitu onemogočajo majhnim lokalnim podjetjem rasti, oskrbovati ljudi s pridelki, izdelanimi doma. Posamezniki smo v tem svetu nenasitni potrošniki, in če nekaj ne deluje, se pač vrže proč in nadomesti z novim. Da sploh ne začnem teme, kako to vse skupaj vpliva na okolje, koliko je odpadkov, ki jih s tem hitrim tempom življenja, ki nam to omogoča, povzročimo. Najboljši primer za to hitrost življenja po principu hočem, kupim, zavržem, je zagotovo t. i. fast fashion branža, kjer je mogoče kupiti izdelke za nekaj evrov, nosimo jih morda kakšen mesec, največ dva, potem pa zadevo preprosto zavržemo.

Pri tem pa se niti ne vprašamo, kako je izdelek nastal, kdo ga je sešil, v kakšnih delovnih pogojih, koliko je bil star in koliko je zaslužil, koliko kemikalij je bilo uporabljenih za barvanje, kako je izdelek sploh pripotoval do nas in kako dolgo bo ta držal. Podobno se seveda dogaja pri pridelavi in prodaji hrane, kako more biti npr. pridelek, ki prihaja z drugega konca sveta, na naših policah cenovno ugodnejši, kot pridelek, ki ga proizvedejo domači kmetje?

Ta tema gre v nedogled, zato me predvsem zanima, kako ohraniti odprtost in demokratičnost in hkrati delovati bolj v smislu dolgotrajnosti, okolja, kakovosti in v podporo domačih izdelkov? Seveda na takšno vprašanje, ki zahteva obsežen in premišljen odgovor, tega nimam, veseli pa me, da so različni modri ljudje po vsej Evropi in tudi nekateri voditelji začeli na glas razmišljati o tem, da moramo prihodnost glede svetovnega sistema premisliti. Tako je iz njihovih besed razbrati, da nekaterih dobrin in storitev pač ne moremo prepuščati odprtemu trgu in da prav tako globalizacije ne moremo kar tako odpraviti, a da lahko zdaj premislimo in reorganiziramo svetovni ekonomski sistem in pri tem še poglobimo internacionalno sodelovanje in solidarnost. Čas, v katerem sem se posvečala razmišljanju o globalizaciji, pa je bil seveda zapolnjen tudi z razmišljanjem o težavah oz. izzivih, ki jih bova z Johannesom morala v danem položaju rešiti.

Najini načrti so se z izbruhom tega virusa vsaj za bližnjo prihodnost sfižili, kdo ve, kdaj bo mogoče potovati tako, kot sva do zdaj, in če bo to sploh še kdaj mogoče. Sama ne prenašam najbolje položaja, v katerem nimam vajeti v rokah, v katerem ne vem, kakšen cilj zasledujem, skratka ne morem živeti tja v en dan, ne da bi se s svojimi dejanji približala nekemu cilju. V tem smislu je Johannes na primer popolnoma drugačen, in ga za to izredno občudujem, saj on, kot sam pravi, ne razmišlja dlje kot do naslednjega meseca. Ta drugačnost v razmišljanju je med nama marsikdaj zanetila prepir, tokrat pa je bila precej dobrodošla, saj medtem ko imam jaz načrte za naslednjih deset let, Johannes živi predvsem v trenutku. In v danih okoliščinah se zdi, da ni boljšega.

Cilj dokončati potovanje po Alminih poteh se zdi nekje daleč stran in ne vem, kako točno ga bova v prihodnje lahko izvedla. Vsekakor pa cilja in ideje ne želim zavreči in še vseeno hrepenim po pozitivnem zaključku vsega. Hkrati pa se še kako zavedam, da bo težko in verjetno čisto drugače, kot sem si predstavljala, saj se je vmes zgodilo, kot pravijo, življenje. Nepredvidljivo in vsem načrtom navkljub. Seveda se na potovanje nisva podala z mislijo, da ga čim prej dokončava in da se vrneva v življenje doma, tako kot sva ga prej živela. Bila sva odprta za spremembe in za nove ideje in poti, ki nama jih bo potovanje prineslo, a zdaleč nisva pomislila na izbruh virusa, ki nas je vse pahnil v mirujoč in negotov položaj, kar se prihodnosti tiče. Razbijanje glave, kaj bo, ko bo, me v tem primeru seveda ni pripeljalo daleč in tako sem brez načrta, brez ideje in volje že skoraj čisto obupala nad vso zadevo.

V tem trenutku je Johannes vzel vajeti v roke in me prepričal o tem, da storiva, kar je za naju v danem položaju najbolje, in da ostaneva, če se bo le dalo, v Avstraliji. Potem ko sva preklicala vse telefonske številke okoliških farm in odposlala približno šestdeset prošenj v vse smeri, da bi dobila službo v eni izmed nujnih industrij, sva bila že precej potrta, saj ni nič kazalo na to, da nama bo uspelo. Previdno sva še prejšnji teden domačim prek videoklica zaupala, da se lahko zgodi, da se že v roku nekaj tednov vrneva domov. Kje pa je zdaj najin dom, to pa seveda še nisva ugotovila, saj sva pred izbruhom virusa računala na to, da bova še vsaj šest mesecev na poti in da bova vmes že nekako odločila, kako se bo najino življenje odvijalo naprej, kje bova živela, delala itd.

Ni nama bilo tudi čisto jasno, ali bi se jaz kot nedržavljanka Nemčije in obratno Johannes kot nedržavljan Slovenije lahko vrnila skupaj v eno izmed držav, ali bi on moral v Nemčijo, jaz pa v Slovenijo. Stanje negotovosti se je tako le še stopnjevalo, a vedela sem, da zdaj tako ali tako ne morem storiti nič več, zato sem se nekako sprostila in se tudi sama vdala v usodo nenačrtovanja, v kateri je doma Johannes. In glej ga zlomka, ko se je že vse skupaj zdelo kot misija nemogoče, sem dobila klic. Podobno kot na začetku najinega prihoda v Avstralijo, ko se je tudi zdelo, da je stanje brezizhodno in da bova morala potovanje prekiniti.

Takrat me je poklicala Chris, lastnica iz Outbacka, tokrat pa je na drugi strani bil Anton, lastnik trgovine v mestecu Denmark. Spet nama je nekako uspelo in prav zaradi takšnih preobratov imam občutek, da sem zares rojena pod srečno zvezdo. Pred nekaj dnevi se je torej zgodilo, da sem dobila službo v lokalni samopostrežni trgovini in sem se zato lahko prijavila za podaljšanje vizuma, ki bi se mi sicer iztekel na začetku meseca maja. Medtem ko čakava na odgovor avstralskega imigracijskega urada, pa lahko delam in še naprej vadim nenačrtovanje prihodnosti.

V Evropi se zdaj počasi vsi ukrepi rahljajo, vrata različnih poslovalnic se odpirajo. To spremljava z veseljem, saj se zdi, da se vse vrača v vajene okvirje. Vseeno pa sem prepričana, da kot državljani sveta zdaj ne smemo zamuditi priložnosti in da moramo kljub normalizaciji premisliti ter preoblikovati svoja življenja na bolje in s tem vso družbo. Kako bo z nama in najinim potovanjem po Alminih stopinjah, ne veva, se pa zanašava predvsem na to, da zaupava v življenje in da pozitivno gledava v prihodnost.