K temu je pripomogel tudi Johannes, ki je po nekaj tednih spet pogledal v svoj e-poštni nabiralnik. Johannes je, kar se tega tiče, dokaj sproščen, ne ukvarja se pretirano s tem, kdo mu pošilja sporočila ali ne, e-poštna sporočila preveri morda enkrat na mesec in na splošno ga družbeni mediji nič kaj ne zanimajo. Seveda se po mesecu dni nabere kar nekaj sporočil, med drugimi pa je dobil tudi sporočilo iz Berlina, ki naju je kar malce vrglo nazaj v preteklost, ko se je ideja o potovanju okoli sveta zdela daleč od izvedbe. Smehljaje je bral sporočilo in mi dejal: "Med drugim sem znova dobil sporočilo teozofskega društva iz Berlina. Pravzaprav mi ga je poslala Melinda." To mi je povedal v smehu z malce ciničnim tonom in oba sva se temu nasmejala. "Kaj pa pravi Melinda?" sem ga v smehu vprašala, a odgovora nisem dobila, saj se je Johannes spet zatopil v elektronski nabiralnik. Skomignila sem z rameni in začela razmišljati o sporočilu, Melindi in o zgodbi, povezani s tem.

Neko nedeljo, kakšni dve leti, preden sva se zares podala na potovanje po Alminih stopinjah okoli sveta, sva se znašla na konferenci Teozofskega društva v Berlinu. Takrat sem zbirala vse podatke iz Alminega življenja, najbolj pa sem se osredotočila na njena potovanja. Snovi je seveda bilo veliko in želela sem še bolje razumeti Almo ter njene misli in poglede na svet. Teozofija, kot se mi je takrat zdelo, je imela velik vpliv na Almo in tudi to, da se je v teozofsko društvo včlanila in da se v njenih romanih in delih prepoznajo vplivi in miselnosti iz teozofije, me je prepričalo, da bi bilo verjetno prav, da se v to temo malce bolj poglobim in ugotovim, kaj je Almo tako prepričalo, da je skušala živeti po teozofskih načelih in da je to gibanje imelo tako velik vpliv nanjo.

Seveda je bilo super, da sva takrat živela v Berlinu, kajti če kje, potem bodo zagotovo imeli teozofsko društvo tukaj, sem si mislila. Hitro sem v Googlov iskalnik napisala "Teozofsko društvo Berlin" in kaj hitro našla njihovo spletno stran in tudi napoved, da bodo imeli čez kakšen teden konferenco v Berlinu. "Super!" sem vzkliknila in naju takoj prijavila na srečanje. Johannes ni vedel še ničesar o tem, tako da sem mu še isti dan, tako na hitro med večerjo, omenila, da greva naslednjo nedeljo na konferenco teozofskega društva v neki hotel v mestni četrti Charlottenburg. Johannesu se je kar malce zataknilo: "To je moj edini prosti dan ta teden, kakšna konferenca, kdo so sploh ti teozofi, je to kakšna sekta?" ni bil nič kaj naklonjen mojemu predlogu, da obiščeva to konferenco. Malce sem mu razložila, da se mi zdi pomembno, da se s to temo spoznava in jo raziščeva, glede na to, da je ta miselnost imela velik vpliv na Almo in da morava, če se zares želiva podati po njenih stopinjah, vedeti, kaj jo je pri tem tako fasciniralo.

Naslednjo nedeljo sva se tako torej odpravila na konferenco teozofov v Berlinu. Prispela sva v hotel in v preddverju, kjer si se vpisal v razpredelnico navzočih in kjer sva dobila vsak svojo nalepko z imenom, me je obšel takšen čuden in neprijeten občutek, v mislih sem si postavljala vprašanja: "Kam sva se tukaj prijavila?" in: "Kaj meni včasih pade na pamet?" Ko sva že hotela zaviti v dvorano, kjer naj bi se konferenca začela, pa je za nama zaklicala gospa z recepcije: "Gospa, se ne želite naročiti na e-novičke našega društva?"

Pogledala sem Johannesa, ki mi je z izrazom na obrazu več kot pokazal, da mu je že zdaj vse skupaj odveč, čeprav se še niti začelo ni, jaz pa sem se hitro vrnila k pultu in v prazno polje vpisala prav Johannesov e-poštni naslov. Ko sva v dvorani iskala mesto, da bi se usedla, je nekaj zagodrnjal v smislu: "Na moj edini prosti dan ta teden se moram ukvarjati še s to sekto tukaj." Konferenca se je začela s pozdravnim govorom ene izmed glavnih članic društva in gospa je na kratko prebrala citat Helene Petrovne Blavatsky, ene izmed ustanoviteljic svetovnega Teozofskega društva. Društvo so ustanovili v New Yorku, leta 1875. Čeprav sem se z vsemi trditvami strinjala in bi lahko rekla, da se z nazori društva identificiram, pa mi vseeno ni bilo najprijetneje v tisti dvorani. Skratka, po uri in pol predavanja sva med desetminutnim premorom zagrabila priložnost, vzela svoje stvari, jaz pa sem spotoma še z mize s kavo in keksi zagrabila piškot za na pot in zapustila sva kraj dogajanja.

Na poti domov se nisva ravno preveč poglobljeno pogovarjala o povedanem na konferenci, nasploh se o tem nekaj časa sploh nisva pogovorila. Johannes je s tem počakal do najboljšega trenutka. In sicer do dneva, ko so prišli na obisk njegovi starši. Tako me je v navzočnosti staršev vprašal, ali jima bom sama povedala zgodbo o tem, kako sem ga pred nekaj tedni želela včlaniti v sekto. In seveda mi je bilo pred njegovimi starši neprijetno, saj sta pri tem vprašanju kar malce začudeno pogledala proti meni. Verjetno do takrat še ni prebolel, da je moral oditi na konferenco na nedeljo in na njegov prosti dan. V zadregi sem zardela in staršem nato razložila, zakaj sva odšla na konferenco in da se mi je to zdela v tistem trenutku dobra ideja. Na koncu smo se potem vsi skupaj dogodku nasmejali, jaz pa sem si oddahnila, da sem Johannesovim staršem lahko razložila, da seveda nisem želela njunega sina vpeljati v nobeno sekto. Vseeno pa sem zaradi tega dogodka z njegovimi starši danes še toliko bolj vesela, da sem takrat v prazno polje vpisala njegov e-poštni naslov. Tako Johannes še danes dobiva Melindina sporočila.

Po tem dogodku sem se nato odločila, da se bom proučevanja teozofskih naukov lotila kar sama, brez udeleževanja srečanj, in si ustvarila sliko ter ugotovila, zakaj je Alma bila včlanjena v to društvo. V potopisnih knjigah Alma kar nekajkrat omeni, da se je na svojem potovanju okoli sveta tudi kdaj družila s člani tega društva in da so ji tudi kdaj pomagali iz kakšne zagate, v kateri se je na potovanju znašla. Velikokrat se v knjigah tudi sklicuje na tri cilje, ki si jih je teozofija postavila, in sicer: ustvariti svet, v katerem so vsi dobrodošli, ne glede na starost, veroizpoved, spol, raso; raziskati in primerjati svetovne religije, filozofije in znanosti; ter raziskati skrite moči človeka in neznane naravoslovne zakone. Alma je vsekakor živela te cilje, in raziskovala, kolikor je bilo le mogoče, saj je bila njena lakota po novih znanjih nepotešljiva. Vsi ti cilji tudi pri meni vzbujajo radovednost in zame nova spoznanja pri raziskovanju religij, filozofije ... me navdajajo z veseljem.

Takrat v tisti hotelski dvorani nama je bilo najverjetneje neprijetno zato, ker se nama je vse skupaj zdelo, kot da sva se znašla v kakšni reportaži, ki poustvarja dogodke, kako se kakšen nekdanji član sekte spominja udeležbe prav takšnega dogodka in kako se je tako ujel v past in več let ni mogel izstopiti iz nje. Opis tega dogodka v Berlinu ni zato, da bi želela omalovaževati stvari, ki jih teozofi učijo in proučujejo, vsekakor pa sem takrat spoznala, da se bom proučevanja in zbiranja informacij lotila na lastno pest. Seveda sta se svet in predvsem družba precej spremenila od takrat, ko je bila teozofija v razcvetu. Če je Alma takrat svojo okolico šokirala s svojimi, s teozofskimi nauki podkrepljenimi prepričanji, je danes predvsem prvi cilj teozofije čisto normalno in sprejeto družbeno pravilo. Teozofija danes ne šteje več tako veliko članov kot denimo pred stotimi leti in se tudi ne omenja kaj preveč, je pa teozofija nedvomno pospešila in pripomogla k razvoju moderne ezoterike in gibanju new aga.

Do trenutka, ko sva se odločila, da bova odšla na potovanje, in ko sva septembra 2018 pristala v Limi, nisva prav zares dlje časa potovala. Res je, da je Johannes pred desetimi leti že bil v Avstraliji, ampak kaj več kot dvesto kilometrov se nikoli ni oddaljil od Pertha, zato tega nekako tudi ne štejem kot pravo popotovanje. No, pa če je že imel vsaj nekaj izkušenj, jih jaz nisem imela. Sploh pa tudi kot par še nikoli nisva bila skupaj na počitnicah dlje kot dva tedna. Najin podvig v obliki potovanja se nama je zdel drzen, čeprav seveda ne tako drzen, kot se nama je zdelo Almino potovanje. Ki je bilo nedvomno bolj kompleksno, težje, počasnejše in dolgo skoraj celo desetletje.

Ker pa si glavo razbijam s tem, kako nama bo uspelo v danem položaju nadaljevati potovanje po Almnih poteh, me seveda zelo zanima, kakšna bo prihodnost potovanj. V času pandemije se zatorej tudi sprašujem o tem, kdaj bo potovanje, kot smo ga bili vajeni, spet mogoče in ali bo sploh še tako, kot je bilo pred izbruhom virusa. Pred pandemijo je bilo potovanje zelo preprosto, kar se organizacije tiče, hitro in poceni. Klik tu in klik tam in že si imel kupljeno vozovnico in rezerviran hotel.

Zato se sprašujem, ali se bo vse skupaj spremenilo in bodo potovanja odslej znova organizacijsko kompleksnejša, dolgotrajnejša in počasnejša, kot so bila denimo pred stotimi leti, ko je Alma prepotovala svet. Je to sploh mogoče, glede na to, da imamo z letali in z vso napredno tehniko možnost takšnega hitrega in potrošniškega potovanja. Zelo neverjetno se mi zdi, da bi se to na takšen način pripetilo, saj smo se na takšen življenjski slog popolnoma navadili. Za naju bi bilo seveda veliko lažje, če bi se zadeve čez nekaj časa umirile in bi bilo potovanje tako, kot je bilo pred izbruhom koronavirusa.

Ja, včasih si prav želim, da bi bilo tako, ampak ali je to zares pravi način, prava pot, ki smo jo v tem sektorju ubrali? Ali ni zdaj ravno pravi čas, ki bi ga lahko izkoristili za to, da bi naredili načrt o sodobnem, do okolja prijaznem turizmu? Ali se je mogoče izogniti podpiranju množičnega turizma, ki ga vsekakor sestavljajo tudi nizkocenovni ponudniki letalskih kart, hkrati pa vsem omogočiti dopustovanje? Odgovorov na vprašanja ne najdem, če pa jih že, so popolnoma utopična. Najbolje je ta trenutek počakati in pozitivno zreti v prihodnost ter se še naprej v družbi čisto po teozofskih načelih zavzemati za strpnost, enakopravnost in odprtost v družbi.