Pred dvema tednoma sva priletela z Balija nazaj v Perth. Takrat so na perthskem letališču le pregledovali oz. ob prihodu poslali na zdravstveni pregled potnike, ki so pred tem obiskali Kitajsko. Ker nisva bila med njimi, so naju na carini spustili v državo.

V Perthu sva nato znova nekaj noči prespala pri prijatelju Duncanu, kjer sta naju obiskala prijateljica iz Celja in njen mož, ki sta trenutno na potovanju z motorji po Avstraliji. Takrat, se spomnim, smo celotno stanje jemali dokaj brezskrbno in se smejali temu, da je v veliko trgovinah zmanjkalo straniščnega papirja.

V trgovinah sva videvala obešene plakate z opozorili, da ne dovoljujejo čezmernega nakupovanja, saj želijo vsem strankam omogočiti nakup želenih izdelkov. Do tega trenutka se pravzaprav nisva zavedala, da je ljudi tako zelo strah virusa, da se zdaj kot kakšni hrčki pripravljajo na zimo in kupujejo vse mogoče izdelke. Takrat sva zmajevala z glavami in še zdaj, ko vidiva prazne police v trgovinah, se nama to zdi popolnoma neumno in predvsem egoistično, da ljudje kupujejo zaloge in s tem drugim preprečijo, da bi si lahko kupili, kar imajo radi. Izolacija in vse, kar je ta virus pripeljal s seboj, bi po mojem mnenju moralo služiti temu, da ljudje ravnajo solidarnostno do sočloveka in da se v njih predvsem prebudita človečnost in empatija do drugega.

V dveh tednih, odkar sva se vrnila z Balija, pa so se zadeve, kar zadeva širitev virusa, v Evropi precej poslabšale. Ko tako po spletu spremljam vse dogajanje doma, se mi zdi, kot da smo sredi kakega filma z apokaliptično vsebino, manjkajo le še zombiji. Pomiri me, ko se pogovarjam prek videoklica z domačimi in izvem, da so dobro in da si čas krajšajo z delom na daljavo, vrtičkanjem, s sprehodi in hišnimi opravili, da ni tako črno, kot se mi iz daljave vse skupaj zdi.

Budno seveda spremljam dogajanje v Evropi in pri nas in sem brez besed, ko izvem, da je novoizvoljena vlada svojim ministrom in sekretarjem povišala plače in da prav v času takšne krize, ko bi strankarski interesi morali biti na zadnjem mestu in na prvem seveda blaginja prebivalcev Slovenije, odstavljajo ljudi s položajev in nameščajo druge. Menim, da bi se vse, kar zadeva vladanje in opravila vlade, moralo v tem trenutku omejiti le na to, kako rešiti in pomagati svojim državljanom. Prav bi se mi zdelo, če bi v tem trenutku bolj kovali načrte, kako bodo pomagali majhnim podjetnikom, samozaposlenim in vsem, ki jih bo nedelo zaradi karantene močno finančno prizadelo.

V Avstraliji že zdaj razmišljajo o tem, kako pomagati podjetnikom preživeti ekonomski položaj, v katerem se bo vsa država znašla zaradi virusa. V zvezni državi Queensland želijo podjetnikom izdati posojila brez obresti, pogovarjajo se tudi o tem, da bi pomagali s financiranjem iz sklada za pomoč v naravnih nesrečah in da bi za obdobje šestih mesecev opustili davek na plače. Seveda je Avstralija država, ki še predobro ve in se zna spopadati s finančnimi izpadi podjetij zaradi vseh naravnih katastrof, ki vsako leto prizadenejo državo. Državljani pa si, čeprav je država tako zelo velika, stojijo ob strani, velikokrat, kadar se kje zgodi poplava ali požar, si ljudje tudi na drugi strani Avstralije vzamejo dopust, da bi priskočili svojim sodržavljanom na pomoč.

Zaradi tega močno upam, da nas bo to stanje drug drugemu približalo in da se bo iz tega razvilo nekaj lepega. Zato je to idealni trenutek, ko moramo vsi pri sebi premisliti, kako lahko po karanteni in krizi, ki ju bo to dogajanje povzročilo, nadaljujemo oz. kaj lahko storimo drugače, bolje za okolje in tako tudi za nas kot državljane sveta. Menim tudi, da je čas, da se ustavimo in ne ustvarjamo panike, saj imamo zdaj ljubi čas, ki ga prej nismo imeli zaradi službe, obveznih opravkov itd. Zdaj se npr. lahko naučimo recitirati kakšno Prešernovo pesem, lahko se posvetimo vadbi, odidemo v naravo, skuhamo jed, ki nam je zaradi utrujenosti in pomanjkanja časa ni uspelo skuhati že dalj časa, lahko se posvetimo razmišljanju o prihodnosti, o tem, kaj od življenja pričakujemo, kako to doseči, na novo lahko organiziramo svoje cilje in prioritete itd. Vsekakor menim, da moramo kot družba zaradi te krize napredovati in razmisliti o tem, ali še želimo tako nadaljevati, kot smo do zdaj, ali želimo spremembe tudi v družbi, nekako imam občutek, da bomo morali na vseh področjih postaviti nove koncepte in jih tudi izpeljati.

V Avstraliji so v tem času prešli od tega, da morajo mednarodni potniki, ki so prišli v državo, za štirinajst dni v samoosamitev, do tega, da so zaprli meje. Glede na to, da sva z Johannesom želela najino pot nadaljevati po stopinjah Alme Karlin in da bi po Avstraliji obiskala jugovzhodni del Azije ter od tam naprej potovala proti Indiji, se nama je vse skupaj seveda zataknilo. Bila sva namenjena v Vietnam, pa so tudi tam zaprli meje za tujce. Vizumi se nama iztekajo, do zdaj še ni možnosti podaljšanja, se pa javljajo z vseh koncev turisti, Evropejci, ki so tukaj s kratkotrajnim delovnim vizumom, ki opozarjajo, da je veliko ljudi v položaju, da ne bodo mogli zapustiti države pravočasno, hkrati pa jim je vizume onemogočeno podaljšati oz. dobiti delovno dovoljenje. Oglasili pa so se tudi že predstavniki avstralskih kmetijskih sindikatov, saj zaradi tega, ker so zaprli avstralske meje, veliko backpackerjev, kot nas tukaj imenujejo, ne bo prišlo v Avstralijo in zato ne bodo imeli dovolj delovne sile, da bi lahko pridelke obrali in jih tako ponudili trgovinam v prodajo.

Za zdaj tudi še ni bilo akcij, ki bi pomagale evropskim državljanom prek veleposlaništev organizirati prevoze domov. Menim pa, da je v tem trenutku vsakršno potovanje, če ni v medicinske namene, nepotrebno. Zaradi tega si z Johannesom v tem trenutku niti ne želiva potovati, ampak želiva ostati v Avstraliji in počakati, da se zadeve umirijo. Resnično si ne predstavljam, da bi se po skoraj dveh letih potovanja okoli sveta vrnila domov, kjer zdaj vlada takšno stanje. Srečanje z domačimi bi bilo zapleteno, saj bi morala najverjetneje najprej za štirinajst dni v samoosamitev, preden bi lahko domačim skočila v objem. Želim si, da bo prvo srečanje z mojimi srečno in brez skrbi, da bi lahko zaradi potovanja domov prinesla virus. Seveda je tudi tako, da raje ostaneva v Avstraliji, kot pa da sva npr. ujeta na kakem letališču, ker države in letalske družbe iz dneva v dan spreminjajo pravila in si kot potnik v negotovosti, ali boš dosegel svoj cilj, ali bo polet odpovedan ali pa se boš celo zaradi potovanja okužil z virusom in tako pripomogel k njegovemu širjenju. Menim, da je zares čas, da se vse skupaj ustavi in da sledimo ta trenutek popularnemu ključniku #ostanidoma in ostanemo doma. Za naju to predvsem pomeni, da zdaj ne potujeva in da zadevo "odsediva" v Avstraliji.

Tudi v Avstraliji napovedujejo širitev virusa, saj je že kar nekaj uradno zaznanih primerov. Ker delam v kavarni, pa seveda veliko prihajam v stik z ljudmi. Zato je dobrodošlo, da v restavraciji uvedemo nova pravila, da bodo gostje hrano in kavo lahko vzeli le še s seboj, v prostoru pa bo naenkrat lahko le omejeno število ljudi. Seveda bodo zaradi tega tudi zmanjšali ure delavcem, lahko se zgodi, da zaradi tega povsem ostanem brez službe. V Perthu so denimo že zaprli prve restavracije in bare, verjetno bodo kmalu tako naredili po vsej državi. Kmalu bodo tudi šole za nekaj mesecev zaprli in uvedli učenje na daljavo, kot ga imamo v Sloveniji ta trenutek. Zato zdaj iščeva možnost zaposlitve na kakšni kmetiji ali večji farmi, saj tam dela nikoli ne zmanjka in navadno si malce izoliran od preostalega sveta. Vsekakor bodo, kot so kmetijski sindikati že opozorili, potrebovali delavce in prepričana sem, da bova našla nekaj ustreznega.

Iz daljave si ogledujem videoposnetke iz Italije, kako se z balkonov bodrijo in skupaj pojejo ter tako drug drugemu dajejo upanje. To se mi zdi tako zelo lepo in tako tudi mora biti, da smo si drug drugemu v uporo, čeprav na daljavo. Prepričana sem, da se bo vse skupaj končalo dobro in da bomo, čeprav bo mnogo negativnih posledic zaradi izbruha virusa, kot družba napredovali in na novo osmislili naša življenja.