A tudi med regijami se lahko potuje le zaradi dela, zdravstvenih razlogov, zaradi šolanja in vračanja k stalnemu prebivališču in še to je mogoče le s potrdilom, za katero lahko zaprosiš prek spleta. Še zmeraj pa je praktično nemogoče potovati v odročna mesta, kjer prebivajo aboriginske skupnosti. Šole so odprte, igrišča so tudi odprta, zunaj se je mogoče sestati s skupino, ki šteje največ deset ljudi, restavracije in gostilne se odpirajo, tako da se zadeve tudi tukaj počasi normalizirajo.

Ministrstvo za zdravje nudi aplikacijo, s katero bi lahko uporabniki lažje izvedeli, ali so prišli v stik z osebo, ki je okužena z virusom, in tako nadzorovali širjenje. Na to aplikacijo sem postala pozorna, ko sem dobila sporočilo telekomunikacijskega operaterja, da mi svetujejo prenos te aplikacije. Čeprav se zavedam, da lahko ‒ če nam hoče kdor koli slediti in zbirati naše podatke ‒ to stori zgolj na podlagi uporabe mobilnega telefona in družbenih medijev, se mi ta aplikacija vsekakor zdi, kar se poseganja v zasebnost tiče, precej problematična. Na spletni strani, kjer je aplikacija predstavljena, sier piše, da se bodo vsi podatki, ki so bili zbrani v času izrednega stanja zaradi pandemije, uničili, a kdo ve, kdaj bodo preklicali izredno stanje in ali se do takrat ne bodo spremenila pravila uporabe.

V takšnih položajih se zmeraj spomnim na nemško televizijsko oddajo, ki je gostila strokovnjaka s področja spletne varnosti, ki je bil precej skeptičen in črnogled glede zbiranja osebnih podatkov, ki jih uporabniki kar tako lahkomiselno delimo, ne da bi pomislili, kaj se z danimi podatki lahko zgodi in kje se ti shranjujejo. Predvsem mi je ostalo v spominu, ko je strokovnjak voditeljico oddaje vprašal: "Ali si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi denimo Stasi v Nemški demokratični republiki ali državniki katere druge avtoritarno vodene države imeli dostop do teh podatkov, ki jih državljani kar tako brez pomisleka delimo na spletu?" Takrat me je zmrazilo, saj bi nadzor nad državljani bil še večji, protesti in izražanje osebnega mnenja pa čisto onemogočeni. To bi bilo za njih popolno orodje za vzpostavitev totalnega nadzora nad prebivalci.

Čeprav je Avstralija demokratično vodena država, pa mi vseeno ne bi bilo prav, da bi jim s to aplikacijo omogočila tolikšen vpogled v svojo zasebnost. Nimam ničesar skrivati, a zasebnost se zato imenuje tako, ker je zasebna, in takšnih podatkov ne želim prostovoljno deliti z nikomer. Zdi se mi prav, da se držim pravil distanciranja, zlasti kadar sem v stiku s starejšimi občani, saj si ne želim, da bi zaradi mene zboleli, in tudi sicer se držim pravil, ampak nikakor pa se ne strinjam z uporabo te aplikacije. Nepotrebno je torej tukaj omeniti, da aplikacije ne bom prenesla s spleta.

Po ulicah Denmarka postaja vse živahneje, ljudje se z rahljanjem omejitev vračajo k normalnim dnevnim opravilom in se ne zadržujejo več toliko doma kot poprej. Približno dva tedna sem že zaposlena v lokalni trgovini z živili. In tudi tukaj se pozna, da ljudje znova prihajajo ven, saj se je nekaj časa zdelo, kot da živim v mestecu duhov. V trgovini, za blagajno sem tako velikokrat priča prešernega snidenja prijateljev in znancev, ki se veselo pozdravljajo, saj se zaradi omejitev precej časa niso videli. V trgovinico, v kateri delam, prihajajo domačini, ki se radi zapletajo v pogovore. Velikokrat so radovedni, in jih zanima, od kod prihajam, in ko izvedo, od kod sem, se tudi pozanimajo o trenutnem položaju v Sloveniji. Včasih se mi predstavijo kar z imenom in mi zaupajo še kakšno podrobnost iz svojega življenja. Vzdušje je precej domače in kar nekaj strank zdaj že poimensko poznam in z njimi tudi rada pokramljam.

Največji dogodek, ki se je v Denmarku pred kratkim zgodil, je bilo neurje. Neurje je na zadovoljstvo vseh zagotovilo napolnitev hišnih vodnih zbiralnikov, pa tudi to, da je vse mesto za približno 24 ur ostalo brez elektrike. Ljudje so tako drveli v trgovino in kupovali sveče, svetilke, les in brikete za kurjavo. Neurje pa je vsekakor tudi prineslo upad temperatur in napoved, da je zima že za naslednjim ovinkom. Še zmeraj se mi zdi fascinantno, da sem vse življenje mesece maj, junij, julij in avgust povezovala z lepim vremenom, poletjem in počitnicami, in da je tukaj v Avstraliji prav drugače. Junija se tukaj namreč začne zima, ki s seboj prinaša veliko deževja in nižje temperature. Znak, da tudi Johannes zdaj obleče jakno, preden gre od doma, pa me vselej prepriča, da so temperature zares padle in da se je vredno toplo obleči. Zunaj temperature nihajo med šestnajst in dvajset stopinj, midva pa si ob sončnih dnevih privoščiva kopanje v morju, ki je v primerjavi z zunanjimi temperaturami še precej toplo. To seveda ne pomeni, da na plaži poležavava ‒ prav nasprotno: s kakšno igro ali tekom se najprej ogrejeva, preden si upava skočiti v morje. In po kopanju si hitro oblečeva jakne ter se z ogrevanjem v avtu odpeljeva proti domu.

Glede vizuma in svoje prihodnosti v Avstraliji še nisva izvedela nič novega, za zdaj še ostajava. Tukaj se počutiva dobro, in čeprav vlada zastopa politiko "Australians first", nama zaradi tega nič ne manjka in naju ljudje zaradi tega, ker sva tujca, ne gledajo postrani. Drugače se godi avstralskim prebivalcem azijskega rodu, ki so v zadnjem času tarča različnih rasističnih verbalnih in fizičnih napadov po vsej Avstraliji. To se mi zdi seveda nezaslišano in tudi precej butasto ter vrača avstralsko družbo v čas rasne diskriminacije. Takšno družbo in njena prepričanja je pred stotimi leti spoznala tudi Alma, ko je potovala po Avstraliji. Alma v Avstraliji ne poroča o tem, da bi se njej kdaj godilo slabo, ker je bila tujka, so pa določene službe bile za njo nedosegljive, ker so bile rezervirane za Avstralce. Spoznala pa je vsekakor, da v Avstraliji še kako vlada rasna diskriminacija in da ‒ čeprav so v Avstraliji potrebovali tuje delavce ‒ niso bili vsi dobrodošli. V svoji knjigi o potovanju okoli sveta opiše, da so v Avstraliji takrat radi videli delavce iz Evrope, niso pa najbolj marali kitajskih priseljencev. Narobe svet, če pomislim na to, da je večina Avstralcev priseljencev in da so v Avstralijo prišli ter zemljo na silo vzeli prvotnim prebivalcem.

Menim sicer, da je avstralska družba precej napredovala in da gre pri zadnjih dogodkih le za peščico ljudi, ki so polni strahov in sovraštva. Žal pa najdemo takšne ljudi vsepovsod po svetu, v kriznem času pa se njihovo število vedno veča.

Avstralija medtem v državo še vedno ne spušča tujcev in za zdaj kaže ‒ po napovedih stroke in vlade ‒, da bodo meje Avstralije ostale še kar precej časa zaprte, saj naj bi tako preprečili

nove okužbe oz. ponovno razširitev virusa. Ugotovili so namreč, da se je precej Avstralcev s koronavirusom okužilo pri stiku s tujimi turisti in da želijo na tak način onemogočiti ponovno razširitev. Prebrala sem tudi, da vstopa v državo ne dovolijo tujcem, ki imajo v Avstraliji sicer prijavljeno stalno prebivališče in službo. Več tisoč je takšnih, ki so bili v času, ko je bila kriza na vrhuncu, nekje po svetu na počitnicah in se jim ni uspelo pravočasno, preden so zaprli meje, vrniti domov v Avstralijo. Zdaj pa imajo hude težave s ponovnim vstopom v državo in čakajo tudi že več tednov na izdajo dovoljenja. In čeprav ta trenutek iz medijev ni slišati kaj preveč novic o tem, ali in kako stroka pričakuje drugi val in ponovno zaprtje mej, lokalov, šol itd., je verjetno treba počakati, da vidimo, kako se bo vse skupaj obrnilo.

Kako bodo v zvezni državi Zahodne Avstralije ravnali naprej glede normalizacije stanja, je mogoče videti na vladni spletni strani zvezne države. Tam je predstavljen štirifazni načrt, kako znova do normalizacije. Ta trenutek smo v fazi dve, v kateri odpirajo vrata restavracije, gostilne in druge poslovalnice, tretja faza pa naj bi se začela nekje štiri tedne po izvedbi druge faze. V četrti fazi še ni nič napisanega, kaj naj bi se dogajalo, saj oblasti želijo najprej videti, kako bo v drugi in tretji fazi in če bo znova prišlo do rasti števila okužb. Po tem bodo formulirali smernice, kako naprej.

Jaz se kar dobro držim nenačrtovanja prihodnosti in zdaj ‒ bolj kot ne prisiljno ‒ živim v trenutku. Sicer sem upala, da bom do tega stanja prišla z meditacijo in osebnostno rastjo, ne pa zato, ker ne bi imela druge možnosti. Tudi prav. S stanjem lebdenja v zraku se torej bolj ali manj dobro spopadam, poskušam ostati pozitivna in aktivna, saj nervoza in slaba volja še nikoli nista pomagali pri rešitvi katerega koli problema. Vseeno pa se veselim trenutka (seveda, ne da bi ga načrtovala), ko bom nekoč v prihodnosti s pogledom na ta čas lahko rekla: "Korona mi je prekrižala vse načrte, pa sem kljub temu lahko uresničila svoje cilje in našla svojo pot."