Ko sem prebirala gradivo o zgodovini mesta, sem ugotovila, da Denmark ni dobil svojega imena zaradi kakršne koli povezave z državo Dansko, ampak je bilo mestece poimenovano po zdravniku Alexandru Denmarku, ki je kot zdravnik delal v kraljevi bolnišnici Haslar v Gosportu v Angliji in ki je bil tudi zdravnik angleške kraljeve flote, ki so jo poslali v Avstralijo. V prijetnem mestecu sem bila najprej zaposlena v restavraciji tamkajšnje vinarne, kjer sem delala v strežbi in tudi kot sobarica. Zaposlil me je novi šef vinarne, rojen v Avstraliji, sicer pa Italijan, saj je odraščal in živel v predmestju Rima, vinarno in restavracijo pa je prevzel komaj kakšen mesec pred mojim prihodom v Denmark.

Pred bližajočimi se prazniki in tudi zato, ker je bil povsem nov v tem poslu, je res potreboval delovno silo, saj poleg njegove žene in sina, ki sta delala v kuhinji, ter Avstralke Rachel v strežbi ni imel nikogar, ki bi bil pripravljen delati. Tako sem hitro dobila službo in že naslednji dan po dogovoru sem začela delati, ostala pa nisem dolgo, le teden dni. Nekaj nesporazumov s šefom in dejstva, da je celo življenje preživel kot Italijan v Italiji in da ni vedel, katero je glavno mesto Slovenije, ter je mislil, da pri nas govorimo hrvaško, so me po tednu dni pripravili do tega, da sem dala odpoved. Preden pa sem se poslovila, sem si našla novo zaposlitev v restavraciji, ki ponuja tudi v lokalu praženo kavo in ki v regiji slovi po dobri kavi. Odhod iz restavracije v vinarni je bil za moj okus preveč dramatičen, saj mi je šef med pogovorom že skoraj grozil, potem pa me je prosil, naj ostanem, in mi zagotavljal, da bodo razmere boljše. V isti sapi mi je očital, koliko dobrega je zame storil. Še dobro, da sem ostala le en teden, kaj bi bilo šele po mesecu dni dela z njim. Še v starem letu sem tako končala službo, ki mi je bila v breme in v kateri se nisem počutila dobro. Srečna, da sem vse to pustila za seboj, sem z novo službo in mladim kolektivom začela novo leto.

Kampirala sva približno trideset kilometrov iz mesteca Denmark, v kampu Cosy Corner, tik ob morju, kjer sva preživela vse zame pomembne praznike. Božič sva praznovala ob večerji na plaži, novo leto pa sva pravzaprav prespala, saj sem naslednje jutro že ob 5.30 začela delati v Ravens Coffee, tako da sva šampanjec, ki sva si ga prav za ta namen kupila, prihranila za kakšno drugo praznovanje. Delala sem vse praznike, kar pa mi je še posebej všeč v Avstraliji, je to, da je urna postavka na praznik skoraj še enkrat višja kot običajen delovni dan. To je določeno z zakonom, tako da delavci takrat, če že morajo delati, zaslužijo več, kar se mi zdi edino pošteno. V Avstraliji božič praznujejo nekoliko drugače kot pri nas, saj namesto 24. decembra z večerjo in obdarovanjem počakajo do naslednjega dne in božič praznujejo z zgodnjim kosilom, takrat se tudi obdarujejo. Tako sta po kampu Cosy Corner Elizabeth in Lester, zakonca v poznih sedemdesetih, ki sta v času najinega bivanja v kampu delovala kot skrbnika kampa, hodila okrog z Božičkovo kapo in veliko vrečo, v kateri sta imela piškote. Sladke dobrote sta podarjala otrokom in pri tem vsem prebivalcem kampa prišla zaželet vesel božič. Midva sva jima 24. zvečer prinesla dve tortici, Elizabeth in Lester pa sta nama podarila svečki na baterije, saj je bilo – in še vedno je – po vsej Avstraliji prepovedano prižiganje ognja oz. kakršen koli odprti ogenj.

Nama se je zaradi požarov oglasilo veliko domačih, prijateljev in znancev, ki so bili v skrbeh, da tudi nama preti nevarnost teh groznih požarov, ki po toliko mesecih dajejo vtis, kot da bodo trajali neskončno dolgo in opustošili vse, kar je pred njimi. K sreči sva midva daleč stran od požarov in v Denmarku vsak teden vsaj enkrat dežuje, temperature niso pretirano visoke in vse je zelo zeleno. Ko sva se vozila med velikimi drevesi karri od Pertha proti jugu države, sva velikokrat v gozdovih naletela na znake, ki so opozarjali na območje, kjer v gozdovih načrtno požigajo podrast. Na drevesih bilo videti sledove ognja, saj so bila debla do neke mere čisto črna in zoglenela.

Zaradi požarov so za kar nekaj tednov zaprli cesto, ki omogoča dostop do ceste Nullarbor. Ta pelje čez puščavo Nullarbor, to pa je edina pot, ki povezuje jug zahodne Avstralije z mestom Adelaide in tako z jugom in vzhodnim delom države. Na obeh straneh so zato postavili pomožne kampe, saj je bilo veliko turistov in tudi tovornjakarjev ustavljenih in primoranih počakati, dokler ne bodo ceste ponovno prevozne, in vse to prav zaradi požarov. Tako kot poročajo mediji, je to tragedija in tudi midva srčno upava, da bo narava pomagala in poslala še kakšno pošiljko dežja ter da se bodo temperature po državi, predvsem v zvezni državi Novi Južni Wales, kjer je najhuje, znižale. Tako bi okolica sama nekako pomagala gasilcem, ki so bili do zdaj precej nemočni v boju proti požarom, le-ti pa so za seboj pustili opustošenje.

Kakor koli je vse skupaj grozno, pa je pripeljalo vsaj do tega, da se je tudi avstralska javnost prebudila in ugotovila, da je treba veliko v njihovem načinu življenja spremeniti. Predvsem morajo bolj paziti na naravo. Ugotavljajo, da smo za podnebne spremembe v neki meri odgovorni ljudje in da bodo morali sprejeti veliko ukrepov, ki bodo pripomogli k izboljšanju položaja, v kakršnem so in v kakršnem smo se pravzaprav znašli vsi na svetu. Ob takšnih dogodkih se zmeraj vprašam, ali res moramo prebivalci tega sveta na tako grozen način priti do nekakšne ugotovitve, preden kaj spremenimo. V tem smislu smo res v zaostanku, saj če se ravno ne zgodi pri sosedu, se nihče prav zares ne bo vprašal, zakaj se določena stvar dogaja oz. kaj lahko stori, da se to ne bo več dogajalo. Avstralija se mi zdi tako ali tako država ekstremov, saj nikjer drugje še nisem doživela takšne moči narave, kot jo ima prav tukaj. Vročina je po vsej celini lahko neznosna, zaradi česar pretijo vsepovsod požari in pomanjkanje vode, ki je tako ali tako redka dobrina v Avstraliji. V trenutku pa lahko tudi pade tolikšna količina padavin, da grozijo poplave, državo pa navsezadnje lahko prizadenejo tudi cikloni in cunamiji.

Zaradi požarov sva bila tudi midva primorana najin načrt potovanja po Avstraliji spremeniti in tako ne bova obiskala vzhodnega dela države, ampak bova, ko se bova naslednjič premaknila, odpotovala proti notranjosti države, proti mestu Alice Springs. Avstralijo bova zapustila v mestu Darwin na severu države, v zvezni državi Severni teritorij.

V mestecu Denmark sva dočakala božič in novo leto, pa tudi 14. januar 2020, ki zaznamuje sedemdeseto obletnico smrti Alme Karlin, naše neverjetne svetovne popotnice. Prav v času praznovanja novega leta in prvega meseca v 2020 sem veliko razmišljala o tem, kaj vse je Alma dosegla in kako s svojimi dosežki navdihuje še danes. Seveda je prav, da se ob takšnih obletnicah spomnimo preminule in vsega, zaradi česa nas navdihuje. Alma je v času svojega življenja ustvarila ogromno in nam vsem zapustila še veliko več.

O tem priča samo nekaj stvari, ki so se zgodile še v letu 2019 v spomin na Almo in njeno neverjetno življenje. Izšla je prva slikanica o Almi Karlin, v Pokrajinskem muzeju Celje so pripravili novo razstavo o Almi in prvič so bile izdane in javnosti predstavljene Almine pesmi in njena poezija s koncertom Nike Solce v sodelovanju z Jernejo Jezernik v Cankarjevem domu v Ljubljani. V nemških medijih so pisali o Almi in njenem življenju in navsezadnje naju je Alma navdihnila, da sva se podala po njenih stopinjah okoli sveta in zato že več kot leto dni potujeva.

Poznam kar nekaj ljudi, ki jim je Alma vzornica in ki jih Alma s svojo zgodbo in zapuščino navdihuje k ustvarjanju. Veseli me, da je tako. Čeprav Almi ni bilo lahko in je pravzaprav vse njeno življenje oblikovalo nekaj pretresljivih dogodkov, od katerih se jih je kar nekaj zgodilo že v njenem zgodnjem otroštvu, je Alma vsekakor živela svoje življenje. Ob vseh neljubih dogodkih se je – raje kot da bi se vdala v usodo in druge krivila za neuspeh – predala delu, študiju ali pa se odpravila na pustolovščino okoli sveta. Vrgla se je v tisto, kar jo je v tistem trenutku zanimalo. Če pomislim, bi bila Alma, tudi če ne bi odšla na takšno drzno in enkratno potovanje, v mojih očeh neverjetna ženska, vzornica, saj se je vselej postavila zase in počela stvari, ki se v takratnem času po mnenju družbe morda niso "šikale" za mlado damo, pa ji za to ni bilo mar in jih je vseeno počela.

Alma je ena izmed žensk, ki je generacijam žensk, ki so ji sledile, omogočila boljše življenje, saj je s svojimi drznimi idejami in za takratni čas šokantnimi potezami premaknila družbene norme, ki so zapovedovale, kaj ženska sme in česa ne oz. kaj se za žensko spodobi in kaj ne. Prav je, da se ob sedemdeseti obletnici njene smrti spomnimo, kaj vse je v življenju dosegla in tudi kako je do tega prišla, saj je vse uspehe dosegla na pošten, deloven način, ne da bi ob tem komu škodovala ali storila kaj žalega. Pri vsem svojem ravnanju je zmeraj ostala zvesta sama sebi. Prav zato je Alma lahko vzor vsakomur in upam, da bo za Almo izvedelo še veliko več ljudi ter da bo še naprej navduševala in navdihovala prihodnje generacije.

Vsekakor pa je tako, da Alma v času svojega življenja ni bila kaj preveč cenjena in da je kar nekaj časa trajalo, preden se je v družbi na Almo začelo gledati kot na zanimivo in uspešno žensko. Lahko bi rekli, da nas je le srečala pamet. Trajalo pa je dolgo. Predolgo, saj Alma od tega, da jo zdaj družba dojema popolnoma drugače, kot jo je, ko je še živela, nima prav veliko. To pa je še en pokazatelj, da ta preklop in odprtost do drugačnih idej in naprednih pogledov in pristopov traja predolgo in da bomo morali kot družba v tem smislu še veliko narediti, predvsem pa se naučiti iz že storjenih napak in jih ne v nedogled ponavljati. Najbolje, da začnemo že danes.