In res je, kot pravijo, da je to dežela evkalipta in kengurujev. To sva ugotovila že prvi večer, ko sva prispela tja. Že na poti s perthskega letališča do najinega prvega "doma" v Avstraliji so nama pot prekrižali kenguruji, in ker sva prispela v času, ko je sonce ravnokar zahajalo, jih je kar mrgolelo ob cesti. Kenguruji so lahko zelo nevarni, zlasti ko se dani in mrači, zato Avstralci takrat odsvetujejo vožnjo po regionalnih cestah ali pa svetujejo počasno vožnjo in še dodatno previdnost.
Tik ob Great Northern Highwayu (veliki severni hitri cesti), v dolini, ki je znana po vinogradih in ki se zaradi črnega laboda, ki je tam doma, imenuje Swan Valley, naju je pričakal vinar Duncan z večerjo. Sicer se na njegovi posesti le redkokdaj najde kakšen kenguru, zato pa tam stoji mogočno drevo evkalipta, ki nama je, ko sva odprla okno, s prijetnim vonjem polepšal dan. Duncan je že naslednji dan proti večeru odšel na obisk k sestri v Melbourne in nama še prej razkazal celotno posest ter vse razložil. Naslednje tri tedne sva bila tako odgovorna za prodajo vina, njegovo hišo ter za 12 kokoši, tri mačke in enega psa v zameno za prosto bivanje in hrano. Tako naju je vsako jutro s kikirikanjem zbudil petelin, ki se je podnevi s kokoškami sprehajal po vinogradu in iskal hrano, kokoši pa so nama skoraj vsak dan prispevale tri jajčka za zajtrk.
Prej za ta koncept, ki ga tukaj imenujejo house and petsitting, še nisem slišala, tukaj pa šteje že kot povsem ustaljena praksa. Obstajajo celo profesionalne agencije, ki posredujejo housesitterja v času, ko lastnika ni doma. Ko se odločiš oditi na počitnice in imaš hišo in hišne ljubljenčke, angažiraš nekoga, ki ta čas biva v hiši in pazi na domače živali, a po navadi housesitterji niso plačani. Še zmeraj sem presenečena nad odprtostjo in zaupljivostjo Avstralcev in se sprašujem, kdo bi neznancu zaupal svoj dom in svoje ljubljenčke za nekaj tednov.
A ni nama zaupal le hiše in ljubljenčkov, ampak tudi prodajo njegovega organsko pridelanega vina in prav prijetno je bilo, da sva v kar malce odročnem kraju tako lahko prišla v stik z Avstralci in obiskovalci.
Prve tri tedne sva si tudi uredila vse potrebne dokumente, kot so bančni račun, davčna številka, telefonska številka in vse potrebno za bivanje in najino potovanje po Avstraliji. Kar malce mrzlično sva tudi iskala službo, pa je nikakor nisva morala najti, kar naju je spravljalo v obup, saj naj bi prav v Avstraliji zaslužila dovolj za nadaljnje potovanje po sledeh Alme Karlin.
Z Duncanom sva bila dogovorjena, da ostaneva tri tedne, na koncu pa sva ostala skoraj mesec in pol. Ker nisva našla službe in ker je Duncan želel oditi še na dvotedenski oddih, se je vse prav dobro poklopilo in tako sva še lahko ostala pri njem. Tudi vmes, ko je bil doma, smo se veliko družili, po delovnem dnevu, kjer smo med drugim tudi kuhali džin in opravljali delo v vinogradu, smo si privoščili izvrstni avstralski shiraz. Duncan je velikokrat pripravil tudi pico iz krušne peči. Duncanovi sosedi, ki so mu zelo pomagali, zlasti pri začetkih njegovega vinograda, so potomci hrvaških priseljencev iz okolice Splita, ki so kot številni drugi v preteklosti odšli s trebuhom za kruhom in s prihodom v Avstralijo prinesli s seboj tudi znanje iz vinogradništva. Stike z domovino so obdržali in bili v času, ko sva z Johannesom bivala pri Duncanu, na letovanju na Hrvaškem, pa jih zato žal nisva spoznala.
Ko sva z Johannesom bivala pri Duncanu, sva odšla tudi na izlet s kolesi. Avstralija kot tudi druge dežele, ki sva jih obiskala, niso ravno dežele, ki bi bile do pešcev ali kolesarjev prijazne. Nošenje čelade je obvezno, in ko se s kolesom pelješ po avtocesti, kjer mimo peljejo s hitrostjo 70-90 kilometrov na uro tovornjaki, ki so od dva- do trikrat daljši kot tovornjaki, ki vozijo po naših cestah in jih tukaj imenujejo "road train", si zelo hvaležen, da imaš na glavi čelado. Kar hitro sva ugotovila, da bova morala kupiti avtomobil, če bova želela normalno funkcionirati in si urediti službo, stanovanje, pa tudi za čisto normalna dnevna opravila, saj so razdalje velike, javni obmestni promet pa sicer vozi, a po le zelo omejenem urniku.
Tukaj je tudi v navadi, da greš za službo povprašat v poslovalnice, na farme, v hotele itd. in da ti redko uspe dobiti službo le na podlagi poslanega sporočila z življenjepisom. Vsepovsod, kamor sva prišla, so že imeli nekoga ali pa niso potrebovali pomoči. Lahko si predstavljate, kako se počutiš kot tridesetletnik z nekajletnimi delovnimi izkušnjami v državi, ki je zmeraj opevana kot obljubljena dežela, kjer vsak takoj dobi dobro plačano službo, ti pa je nikakor ne dobiš.
Kar hitro sva ugotovila, da ta obljubljena dežela ni takšna, kot vsi pravijo, in da je realnost drugačna. Avstralija je zasičena z mladimi backpackerji, ki bi opravljali vsako delo tudi pod ceno, in zdi se, da ti vse izkušnje na svetu nič ne pomagajo brez poznanstva ali priporočila. Nekdanji delodajalec mi je tudi zaupal, da je že po približno eni uri, ko je objavil, da išče nekoga za delo, imel približno sto prijavnic v e-poštnem nabiralniku. Torej je konkurenca velika tudi za službe, ki jih sicer niti ne bi želel opravljati.
Skoraj že čisto brez denarja, vsa obupana in napol že prepričana, da bova najverjetneje morala kaj kmalu končati najin projekt in kupiti letalski vozovnici za odhod domov, je v vinsko prodajalno prišel mlad 21-letni parček iz Leipziga, ki mi je svetoval, da na avstralsko različico Bolhe dam oglas, da iščeva službo. To sva takoj tudi storila in naslednji dan sva dobila klic iz Outbacka.
Poklicala naju je lastnica Chris, ki nama je razložila, da bi naju potrebovala za delo v kuhinji. Zaradi njenega močnega avstralskega naglasa in deloma verjetno tudi zaradi moje vzhičenosti, da se nama bo le uspelo prebiti, sem jo razumela, da bova delala v kuhinji na ship station, torej v ladijskem obratu. Z Johannesom sva se čudila, da imajo skladišče in predelovalnico rib v Outbacku, približno 120 kilometrov oddaljenem od morja. Johannes je sklenil fazo čudenja z: "Sva pač Down Under, tukaj ni logike, ampak je vse obrnjeno na glavo, saj vidiš, da morava na sever, če želiva v toplejše kraje."
In nekako sem bila s tem odgovorom zadovoljna in o tem nisva več kaj veliko razmišljala, saj sva morala ugotoviti, kako za vraga nama bo uspelo v tako kratkem času kupiti avtomobil in pripotovati do približno 800 kilometrov oddaljenega kraja. Zgodilo se je v dveh dneh, da sva kupila najcenejši backpackerski avto, za katerega sva menila, da naju bo varno pripeljal do cilja. Poslala sva sporočilo, da bova v roku dveh dni prispela in da bova s ponedeljkom lahko začela delo. Nazaj sva dobila Chrisino SMS-sporočilo s smernicami za pot in da se veseli, da prideva. Od Duncana sva si izposodila nekaj zgoščenk, pripravila sva si nekaj za pod zob za dolgo vožnjo in kot že neštetokrat prej vse stvari znova zložila v svoja nahrbtnika – a prvič v najin "novi" avtomobil.
Malce otožna, saj sva se znova morala odtujiti od znanega in po mesecu in pol že tudi kar domačega okolja, pa vendar s pozitivnim pogledom v prihodnost sva se zgodaj zjutraj odpeljala novim dogodivščinam naproti.