Mesto, ki je v vseh vodičih opevano kot najbolj tradicionalno mesto v Tajvanu, nama pa v primerjavi z drugimi mesti, ki sva jih obiskala, ni bilo tako zelo všeč. Menim, da je krivo to, da sva s prihodom v Tainan že bila malce zasičena z novimi informacijami in vtisi, po intenzivnih dneh, polnih ogledov, ki sva jih tako rekoč opravljala po tekočem traku, odkar sva prispela v Tajvan, in ker vmes nisva imela niti dneva počitka. Že res, da hočeva z Johannesom doživeti kar največ, kadar obiščeva novo deželo, še posebej, če veva, da je najino bivanje časovno omejeno z datumom odhoda iz države, sva se pa naučila, da se moraš včasih malce ustaviti in si vzeti čas zase, zato da se radovednost in moč za odkrivanje novih kotičkov in zgodb znova lahko razvijeta.

Tako se nama je zgodilo, ko sva obiskala Panamo, in ker tega nisva vedela in sva se v takšnem položaju znašla prvič, se nama je kar malce zataknilo. Oba sva ostala brez prave volje za odkrivanje novih stvari in brez volje, da bi bolje spoznala Panamo. Takrat sem si zelo očitala takšne občutke in vso nedejavnost in nenehno sem si ponavljala: "Veš, koliko ljudi bi si želelo biti zdaj tukaj, pa iz različnih razlogov ne morejo, ti pa si, pa nikakor ne izkoristiš trenutka." Verjetno sem se tako želela spodbuditi, saj mi takšne misli velikokrat služijo kot spodbuda, ampak ker se nisva ustavila in se nisva poslušala, sva iz dneva v dan postajala bolj in bolj nezainteresirana za vse skupaj. Hecno, da naju je istočasno preganjala enaka stvar in takrat sva prav zares prvič pomislila, da bi se vrnila domov. Vse nama je bilo odveč in neverjetno veliko sva se pritoževala, kar je seveda le še stopnjevalo najino slabo voljo. Sledil je resen pogovor o tem, ali si še sploh želiva nadaljevati pot in projekt, in danes sem zelo hvaležna, da sva se po tehtnem razmisleku odločila za to, da sva potovanje nadaljevala.

Zato je bilo dobro, da sva v Tainanu kar hitro opazila, da volja in energija nista več prav na visoki ravni, da upadata, in zato sva si vzela dan, kjer sva počela vse zelo počasi in kjer nisva načrtovala prav ničesar. Zjutraj sva se zbudila pozneje kot po navadi, odšla sva na zajtrk kar v hotelu, z dvigalom dve nadstropji nižje od najinega. Bila sva tako sproščena, da bi se lahko zgodilo, da bi se v hotelsko restavracijo odpravila še v pižami in tega niti ne bi opazila. Zajtrkovala sva tako počasi, da sva bila med zadnjimi in sva jedilnico zapustila šele, ko so odnesli še zadnji grelnik in posodo za hrano in je eden od zaposlenih začel čistiti tla. Johannes se je po zajtrku še malce spočil v hotelski sobi, jaz pa sem si okoli ovinka od najinega hotela privoščila belo kavo in sem tako opazovala mimoidoče in prebirala novice prek spleta.

Po dveh belih kavah se mi je v kavarnici pridružil še Johannes, ki pa si je naročil mrzel zeleni čaj, ki je v vseh različicah zelo priljubljen pri domačinih. Brez načrta in že malce lačna sva se nato odpravila na sprehod in vmes sva si v bližnji trgovini kupila še nekaj za pod zob in tako sva nadaljevala sprehod. Zgodilo se je, da sva se med sprehajanjem naenkrat znašla pred Konfucijevim templjem, ki sva si ga tako ali tako želela ogledati, a tega, kot rečeno, ta dan nisva načrtovala. Ustavila sem se in Johannesovo roko močneje stisnila: "No vidiš, pa sva spet na pravi poti," sem dejala. Johannes je pokimal: "Pridi, greva si ogledat tempelj." Tako sva na hitro, samo s tem, ko sva si vzela čas zase, prebrodila vso izčrpanost in nejevoljo, in si ogledala Konfucijev tempelj. Velikokrat je tako, da stvari padejo na svoje mesto le z malce potrpljenja, ki pa ga meni vsekakor marsikdaj, zlasti pri takšnih zadevah, zmanjka.

Če bi že v Panami vedela, da potrebujeva samo kakšen dan ali dva miru in da bova potem spet vedoželjna in polna energije, bi si ga vsekakor vzela in bi bila prikrajšana za kar nekaj dni, ki sva jih preživela nadvse slabe volje. Pravijo, da se prav iz negativnih izkušenj človek največ nauči, na to pa je že pred več kot 2000 leti opozarjal Konfucij z mislijo: "K modrosti vodijo tri poti: premišljevanje je najplemenitejša pot, posnemanje je najlažja pot in izkušnja je najneprijetnejša pot." In žal je velikokrat v življenju tako, da moramo sami doživeti določeno stvar, preden se lahko iz nje kaj naučimo. V Tainanu pa nama ni bilo najbolj všeč zato, ker je bila skoraj vsepovsod, kamor sva prišla, gneča, bodisi pri znamenitostih ali pa kar tako po ulicah, promet je nevzdržen in zdi se, kot da v mestu ni prav veliko prostora. Je pa Tainan vsekakor mesto, ki ima čisto svoj utrip in kot najstarejše mesto v Tajvanu tudi veliko znamenitih temeljev in ostankov utrdb in stavb iz časa, ko so v Tajvanu še vladali evropski in nato japonski kolonialisti.

Konfucijev tempelj v Tainanu šteje med najpomembnejše temelje v Tajvanu. Zgradili so ga leta 1666 in takrat je bil tempelj pravzaprav prvi izobraževalni inštitut oz. fakulteta v Tajvanu. Konfucij je bil med drugim tudi učitelj, in to v pravem pomenu besede, saj je bil prvi, ki je na Kitajskem odprl šolo, v katero so lahko prihajali vsi, tudi tisti, ki niso imeli veliko, saj je bil mnenja, da imajo vsi ljudje pravico do izobrazbe, ne glede na družbeni status. V takratnem času, pred približno 2.500 leti je bila to seveda zelo drzna ideja in verjetno ni zmeraj padla na plodna tla, danes pa si upam trditi, da šteje k največjim dosežkom v svetu šolstva in žal še zmeraj k zelo aktualnim, saj je v velikih delih sveta dobra izobrazba še zmeraj odvisna od globine denarnice.

Za Konfucija je bilo izobraževanje najvišjega pomena, na življenjski poti naj bi se vselej zavestno učili, in če tako pomislim, se jaz njegovega nauka skušam držati in se želim naučiti kar največ, kar je mogoče. Alma Karlin pa je prav to Konfucijevo prepričanje o učenju dvignila na še višjo raven, saj je bila včasih prav neizprosno in ne glede na vse okoliščine disciplinirana in se je za ure in ure usedla v knjižnico, kjer je študirala različno gradivo. Že med bivanjem v Londonu pred prvo svetovno vojno si je tako naredila urnik učenja jezikov, vsak dan se je učila vsaj enega, včasih celo dva jezika, velikokrat pa je k polnemu urniku dodala še učenje pesmi v tretjem jeziku na pamet.

Konfucijev tempelj v Tainanu ni prav velik, kot tudi ne celotno posestvo, na katerem tempelj stoji, ima pa nekakšen čar, ki obiskovalca zelo pritegne in zaradi česar sva verjetno z Johannesom kar nekaj uric prebila v njem. Tempelj stoji poleg parka in osnovne šole, na posestvu so poleg njega še manjši ribnik z velikimi ribami koi, majhna prodajalna spominkov z zelo prijazno in simpatično prodajalko, manjši stolp in dvorana za učenje. Prav v tej dvorani, polni kitajskih pismenk, naju je nagovoril starejši gospod, ki je sedel na stolu pri vhodu v dvorano in slikal kaligrafijo. Izvedela sva, da je upokojeni inženir, ki je prebil nekaj časa v Nemčiji, kamor so ga poslali, da bi se naučil določenih veščin. Za Slovenijo še ni slišal, zato sem mu z veseljem razložila, kje smo, in mu, kot vsem, s katerimi sem se do zdaj na najini poti pogovarjala o Sloveniji, svetovala obisk.

Kar nekaj časa sva z gospodom klepetala, imel je veliko povedati, kar naju je veselilo, saj je bil pri pripovedovanju zabaven in nasmejan, v pozdrav pa nama je zaželel, da bi se nekoč vrnila v Konfucijev tempelj z najinimi otročki in nama podaril kaligrafijo, ki jo je prej naslikal. Zadovoljna, da se je dan tako lepo razvil, in hvaležna za srečanje z gospodom, sva se odpravila proti restavraciji v bližini najinega hotela na vročo ribjo juho in tako počasi končala dan, ki sva si ga vzela za polnjenje baterij, saj sva imela pred seboj še kakšen dan Tainana in naju je čakalo še nekajdnevno raziskovanje Tajpeja. V Tainanu sva si kljub premoru ogledala kar nekaj znamenitosti, posebej všeč nama je bilo v mestni četrti Anping, ki se je včasih imenovala Dajuan in je pravzaprav današnjemu Tajvanu dala ime.

V Anpingu nama je bilo všeč zato, ker je ta mestna četrt polna trgovinic s tradicionalnimi tajvanskimi stvarmi in dobrotami na ozkih uličicah, kjer se le tu in tam mimo vseh obiskovalcev skuša prebiti kakšen voznik mopeda. Opremljena s suhim sadjem, ki sva ga nakupila v Anpingu, pa sva se naslednji dan odpravila proti železniški postaji, od koder sva se odpeljala proti Tajpeju.