17. septembra lani sva se polna pričakovanj in ciljev in tudi nekaj strahov podala na pot okoli sveta po Alminih stopinjah. Približno dve leti je zemljevid sveta, na katerega sva zarisala Almino pot, visel v najini dnevni sobi nad televizijo, tako da sva ga imela prav vsak dan pred očmi. Tako naju je zemljevid opominjal na najin cilj, oditi na takšno potovanje in na lastno pest po Almini poti odkrivati svet. Čas kar beži in zaradi obletnice sva se tudi z Johannesom malce pogovorila o tem, kako se je vse začelo, kaj vse sva že videla, kaj vse sva ugotovila na najini poti in tudi, kaj vse si še želiva.
Preden sva odpotovala, sva imela kar nekaj vprašanj glede tega, kako se lotiti potovanja okoli sveta, kako in koliko stvari vzeti s seboj, kaj pričakovati, kaj si na poti ogledati, kaj izpustiti in še mnogo več. Nobeden od naju pred tem namreč ni odšel na nekajmesečno potovanje in zato nisva imela nikakršnih izkušenj s tem, kako zadevo planirati. Do trenutka, ko sva sedla na letalo do Peruja, sva v preteklosti oba odšla na največ nekajtedensko potovanje med počitnicami in nato spet v službo, kot je to običajno. In seveda se potovanji, katerega konec je odprt, in dopust, pri katerem veš, kdaj spet začneš službo in kdaj moraš končati počitnikovanje, tako da boš pravi čas doma, med seboj kar precej razlikujeta. Ne samo po dolžini, ampak po vsej miselnosti in tudi po tem, kako se prepustiš toku potovanja in kaj vse se naučiš.
Pri prvi različici potovanja gre za dopust, kjer je prvotni cilj, da se spočiješ od napornega vsakdanjika in da s tem, ko zamenjaš okolje tudi pozabiš na vsakdanjik, saj počneš vse bolj kot ne v počasnem posnetku, ješ kadar koli hočeš, greš na kavo kadar koli si želiš, si v pižami cel dan in gledaš nadaljevanke, odideš v hribe ali na morje, se pravi je kot nekajtedenski ponavljajoči se konec tedna.
Pri drugi različici pa gre za potovanje, ki nikakor ni dopust. Seveda si tudi na potovanju vzameš čas zase in so dnevi, kjer se dogaja vse v počasnem posnetku, a je bolj kot ne tako, da na daljšem potovanju spoznaš drugo kulturo, druge navade in s tem, ko spoznavaš druge, najbolje spoznaš tudi sebe in svojo kulturo.
Svet, ki sva ga do zdaj imela priložnost spoznati, pa se je krepko spremenil, odkar je Alma pred stotimi leti odšla na svoje potovanje okoli sveta. Takrat je bil svet še razdeljen v kolonije in na splošno še veliko sveta ni bilo odkritega. No, da se popravim, seveda je svet bil odkrit in prvotna ljudstva so prav dobro vedela, kakšna svetišča, mesta itd. so kje, le Evropejci do danega trenutka še niso odkrili tega kraja in je v naši zgodovini zato zapisano, da še ni bilo odkrito. Alma zato, ker mest Evropejci še niso odkrili, ali pa zaradi težko dostopnega terena ni mogla obiskati npr. Machu Picchuja v Peruju, pa tudi ne mesta Chan Chan blizu današnjega mesta Trujillo na severu Peruja, ki je bilo glavno mesto visoko razvite predinkovske kulture Chimu.
In še danes naj bi bilo v Peruju še ogromno neodkritih in neraziskanih piramid, ostankov mest ter drugih predmetov. Vodnik, ki sva ga najela takrat za ogled mesta Chan Chan in svetišča Huaca de la Sol in Huaca de la Luna, nama je zaupal, da je na severu Peruja še toliko neodkritega iz predinkovske kulture in da velikokrat odkrijejo piramido, za katero so menili, da je hrib, in mu niso pripisali posebnega pomena, dokler niso ugotovili, da gre prav za prav za arheološko najdišče. Takšnih neodkritih piramid naj bi bilo še nešteto. Zanimivo je bilo videti, kako je jug Peruja, ki je svetu najbolj znan po Machu Picchuju preplavljen s turisti in kako zelo se po številu turistov razlikuje od severnega dela, ki je slabše obiskan, čeprav je tam eno največjih iz ilovice grajenih in še ohranjenih mest na svetu.
Potem ko sva na jugu obiskala skoraj vsa sveta mesta in svetišča Inkov, se nama je ob obisku Chan Chana zdelo, da se skoraj sama z vodičem sprehajava po terenu arheoloških najdišč.
Alma tudi ni imela priložnosti obiskati Majevskega mesta Tikal v Gvatemali in tudi ne Majevskega mesta blizu mesta Palenque v zvezni državi Chiapas, skrito na hribu v džungli. Čeprav sta mesti takrat že bili odkriti, bi Alma takrat morala biti del odprave, da bi ju lahko obiskala, in lahko bi trajalo mesece, da bi prispela, midva pa sva morala le sesti na lokalni avtobus, ki naju je odložil praktično pred vhodom v stara Majevska mesta.
Ne samo, da se je spremenila dostopnost, spremenil se je ves način potovanja. Alma je veliko potovala z vlakom, kar bi si midva tudi želela, a žal so zlasti v Južni Ameriki bolj kot ne vse proge, ki so bile namenjene potniškemu prometu, propadle ali pa jih uporabljajo le še za transport različnega blaga. Tako sva največkrat potovala z avtobusi, po navadi ponoči, ko sva lahko bolj ali manj, če ni bilo preveč postankov, spala, kar ni bilo tako slabo, če pomislim, da sva se vozila tudi po petnajst ali šestnajst ur skupaj. Tako vsaj nisva videla, kakšen prepad nas čaka, če bi voznik malce zaspal ali zaradi drugega razloga zavil z vozišča.
Če zdaj pomislim, kje vse smo se vozili in zlasti, kako hitro, v vseh vremenskih razmerah ... Ja, vozniki so prav "žgali gume" po tistih ovinkih, tako hitro so vozili čez hribe in doline, da je še dobro, da smo vsi ostali živi in zdravi. Na tem mestu pa res poklon vsem tem voznikom, ki velikokrat niti niso imeli zamenjave in so vozili vso noč in nas pripeljali do cilja. Velikokrat pa smo se tudi ustavili nekje, kjer se ne bi smeli, oz. ni bilo dogovorjeno, da se bomo ustavili, in je nato nekaj sopotnikov izstopilo in seveda so prosta mesta kaj hitro zapolnili novi potniki, zaslužek pa ni šel avtobusnemu podjetju, ampak v žep voznika in spremljevalca. Nešteto zgodb se je pripetilo na teh nočnih potovanjih z avtobusom po Južni in Srednji Ameriki, ampak o tem morda kdaj drugič.
Alma je npr. rada s sprehodi odkrivala mesta, kjer je pristala z ladjo, z vseh zornih kotov in tudi midva to strast do sprehajanja in odkrivanja novega kraja z njo deliva, saj ni boljšega, kot da se izgubiš v ulicah in tako na lastno pest odkrivaš neznano mesto. V Evropi je tako, da si greš ogledat velika mesta in se v njih prav rad izgubiš, saj so urejena in lahko obiščeš in si ogledaš zelo veliko znamenitosti. V Južni in Srednji Ameriki pa sva vsakič znova ugotavljati, da ni tako prijetno kot v naših glavnih mestih in da se tam pravzaprav nočeš izgubiti. Zlasti po obisku Lime v Peruju in mesta Quito v Ekvadorju sva se na nadaljnjem potovanju izogibala glavnim mestom, ki so se zdela zelo onesnažena, prepolna prometa, prevelika in nepregledna in tudi kar precej dražja od drugih mest in vasi, ki sva jih obiskala. Zato sva veliko raje obiskala manjša mesta in vasi, ki niso bili pretirano polni ljudi in turistov.
Pred stotimi leti pa se je tudi še razlikoval vstop v različne države, saj je Alma skoraj vsakič, ko je pripotovala v drugo državo, morala na pregled k zdravniku, ki je moral dati svoj "okej", da so jo (in tudi druge potnike) sploh spustili v državo. Zdaj seveda ni več tako, da bi morala, preden bi vstopila v katero koli državo, na zdravniški pregled, le na vprašanja je vedno bilo treba odgovoriti ‒ kje bova živela, zakaj želiva obiskati državo in kako dolgo želiva ostati ‒ in navadno sva morala plačati vizum.
In če so cariniki na vseh mejah, ki sva jih prestopila, bili bolj kot ne prijazni ali pa so nezainteresirano pritisnili žig v potni list, so bili odgovorni na meji med Mehiko in ZDA, na strani ZDA, zelo neprijetni in tudi nesramni. A v takšnih trenutkih sem se raje ugriznila v jezik, preden bi jim povedala, kar jim gre, saj so v tistem trenutku imeli moč nad tem, ali naju bodo spustili v državo ali ne, oz. ali naju bodo spustili vanjo ali pa bodo naredili vse, da bo na koncu za naju zadeva precej neprijetna in dolgotrajna. Ni prav in seveda me zelo jezi, da na tak način izkoriščajo svoj položaj in avtoriteto in da te že od vsega začetka obravnavajo, kot da si naredil nekaj narobe. Hvala lepa za takšno dobrodošlico!
Na potovanju sva do zdaj k sreči le približno petkrat obiskala zdravnika, sva pa odšla k zdravniku na pregled in po zdravila ter na vsa potrebna cepljenja, preden sva odšla na potovanje, in seveda sva si tudi uredila zavarovanje, ki je veljavno po vsem svetu. To je bilo za naju zares pomembno, saj nikoli ne veš, kaj te lahko doleti na poti, in želela sva biti pripravljena, kolikor se le da.
Preden sva odšla, pa sva si seveda tudi postavila vprašanje, kaj vse vzeti s seboj na pot, vedoč, da bova vse, kar imava, morala nositi. In s tem, ko rečem, da bova morala nositi, je bilo obema bolj kot ne jasno, da bo večinoma Johannes moral nositi težje stvari. Zato je on še enkrat, preden sva odšla na pot v Berlinu, preveril oba nahrbtnika in seveda sva imela diskusijo o tem, ali potrebujem še dodatne hlače in toliko različnih majic ali ne, in če je res treba, da vlačiva toliko Alminih knjig s seboj. Seveda sem potrebovala še dodatne hlače in majice in tudi nisem odstopila od tega, da bi katero od knjig pustila doma. Brez težav sem namreč lahko spakirala vse obleke in obutev v večji nahrbtnik in vso tehnično opremo ter knjige v manjši nahrbtnik in nisem videla smisla v tem, da bi pustila kar koli doma. Če je Alma s seboj na osemletno potovanje vzela kovček in težki pisalni stroj Erika, potem lahko jaz vzamem še nekaj dodatnih majic in nekaj knjig s seboj. Konec debate.
Kar nekaj mesecev je trajalo, da sva se čisto prepustila toku potovanja, kar ne pomeni, da nisva stvari organizirala in da nisva vložila dela v svoje potovanje, ampak v smislu, da sva bolj živela v trenutku. S tem mislim predvsem nase, trajalo je zares dolgo, da sem prenehala razmišljati o tem, kaj bo in kako bo, ko se vrneva domov in da sem se navadila na to, da ne bom vedela, kje bom čez dva tedna in kaj bom počela. Vsekakor je dobro imeti cilje, pot do njih načrtovati in stvari nato izpeljati, saj nam nič ne pomaga, če smo nekje v tuji deželi in sedimo brez načrta in volje v hotelski sobi.
Vsekakor pa sva se tudi naučila, da se včasih nasitiš biti turist in nisi pri volji, da bi odkrival nekaj novega, zato je dobro, da se takrat poslušamo in počnemo, kar nas je volja, in se niti najmanj ne obremenjujemo s tem, kaj bi lahko videli in kaj smo zamudili. Tako sva si npr. kdaj kupila hamburger ali pico, jo vzela v hotelsko sobo, kjer sva nato po TV-ju gledala perujsko nogometno prvenstvo. Ne sprašujte me, kateri klubi so igrali, vem le, da sva zraven komentirala dogajanje, čeprav drugače doma skoraj nikoli ne gledava nogometa po televiziji. S tem, ko sva si vzela pavzo od odkrivanja, sva si namreč nabrala novo energijo in tako sva spet aktivirala radovednost, ki se je pomaknila malce v ozadje, verjetno zaradi preštevilnih vtisov in informacij.
Ko tako pogledam nazaj, pa sem sila zadovoljna, ko pomislim, kaj vse sva videla in doživela in prav ničesar ne bi spremenila, morda le to, da bi se že prej nehala obremenjevati s prihodnostjo, a kaj bi, vsako spoznanje potrebuje svoj čas. Velikokrat na poti naju je tudi že precej začelo motiti, če kaj ni bilo urejeno po naših standardih, in prav hecno je, kako se obrne. Zdaj ko sva že nekaj mesecev v Avstraliji, ki je sicer zelo drugačna od Evrope, ji je pa vsekakor bolj podobna kot dežele Južne in Srednje Amerike, pa si želiva nazaj, na pustolovščino, v še razvijajoče se države, kjer govorijo tuji jezik, imajo drugačne navade in kjer sva se vozila s t. i. kolektivom (majhni kombiji, ki jih napolnijo do zadnjega prostega centimetra) na kratkih razdaljah ali v tuk tukih, na tržnice, kjer so naju vseskozi goljufali s cenami, kjer je bilo še toliko stvari neurejenih, ja, prav kaotičnih in kjer sem bila s svojimi 163 centimetri med večjimi in je bil Johannes pravi velikan proti drugim.
Vmes naju je kdaj pa kdaj prijelo, da bi puško vrgla v koruzo, a sva oba takšna, da rada izpeljeva začete stvari do konca, in prav je, da sva vztrajala. Glavna ugotovitev najinega pogovora o obletnici potovanja pa je bila, da se vsekakor veseliva nadaljnjega potovanja in spoznavanja in da po letu dni še nimava dovolj.