Cristina je takrat odpotovala iz Italije z željo, da bi dobila v Avstraliji službo, saj je bilo v Italiji podobno kot tudi v Sloveniji za mlade težko dobiti zaposlitev. Hitro je našla delo in po prvem letu v Avstraliji je našla tudi delodajalca, ki ji je ponudil t. i. sponsorship, torej obliko redne zaposlitve za tujce, ki ji je omogočila delo in bivanje v Avstraliji. Našla je delo na ladji, kjer so lovili škampe. Tako je v različnih vlogah, kjer je med drugim tudi delala kot kuharica, ostala sedem let, zdaj pa si je želela manjšega premora od težkega dela na ladji in je zato prišla na farmo.

No, če vprašate mene, je bilo delo v kuhinji na farmi fizično zelo zahtevno. Po prvem tednu dela me je predvsem bolelo v predelu lopatic, vse mišice so bile zakrčene in tako močno me je bolelo, da me je že peklo, in ko sem zvečer ležala v postelji, sem v rokah čutila mravljinčenje in prav nič mi ni pomagalo, da je Johannes po izobrazbi maser, saj je on, ravno tako kot jaz, čisto ubit ležal v postelji. Spomnim se, da sva nekega večera drug drugega kar nekaj časa prepričevala, kdo bo vstal in šel po vodo, saj sva bila oba žejna, a se nisva hotela niti za centimeter prestaviti, kaj šele vstati, ker sva bila tako izčrpana. Kdo je na koncu vstal in šel po vodo, je dobro vprašanje, verjetno pa je bil Johannes tisti, saj bi se še kako dobro spominjala požrtvovalnosti, ki bi jo čutila, če bi morala po vseh mukah še vstati in oditi po vodo.

V teh dneh sem tudi večkrat pomislila na babico, ki je bila kuharica, in prav hudo mi je bilo, ko sem spoznala, kako trdo je delo v kuhinji in da je babica toliko let opravljala ta poklic.
Zato mi ni bilo jasno, na kakšen način si bo Cristina z delom v kuhinji na farmi odpočila, a včasih je dovolj, da le za kratek čas zamenjamo okolje, da spet napolnimo baterije, in verjetno je bila po sedmih letih dela na ladji že marsičesa navajena.

Na moje veselje pa sva znova srečala nekoga, ki opravlja delo, ki je zame tuje, in še v večje veselje mi je bilo spoznanje, da veliko poklicev, za katere bi si prej predstavljala, da so bolj v moški domeni, opravljajo ženske. Podobno kot tudi strižce ovc sem Cristino izprašala o delu in izvedela naslednje: s posadko odpluješ na odprto morje za tri tedne, delo večinoma poteka ponoči in plačan si šele po tem, ko se ulovljeni škampi prodajo. Po treh tednih se vrneš na kopno, kjer ostaneš dva tedna, preden se spet s posadko odpraviš na delo. Povedala mi je, da je delo na ladji raznoliko in zanimivo, seveda tudi naporno, ampak da je bilo zanjo zelo pomembno, da se je s člani posadke dobro razumela, saj nimaš veliko prostora in časa na voljo, kamor bi se lahko odmaknil in bil sam s seboj, zato je po njenem mnenju še kako pomebna dvotedenska pavza med delom.

Preden sva zapustila ovčjo farmo, sta Chris in Tim priredila prav poseben večer s piknikom nekje na njunem posestvu, ob slapu in reki, kamor smo se na nedeljsko popoldne podali prav vsi na farmi. Do točke, kjer smo se za popoldan in večer ustalili, smo se peljali z dvema SUV-avtoma in prvič smo se peljali po neurejenih poteh, prečkali smo reko in kar nekaj zaradi dežja nastalih manjših jezer. Johannes je neizmerno užival v adrenalinski vožnji in mi nekajkrat med vožnjo navdušeno rekel: "Evo, to je Avstralija, to je outback." Ko smo prispeli na naš prostor za piknik, mi pa je še zaupal: "Tudi midva si bova kupila avto, ki ima pogon na vsa štiri kolesa, saj bova le tako spoznala najodročnejše avstralske kraje in plaže in želim se voziti po neoznačenem terenu."

Tako bova v prihodnosti tudi storila, le najti morava pravo priložnost in avto, ki nama bo ustrezal, ugotovila sva namreč tudi, da obstaja ogromno nacionalnih parkov, plaž in poti, ki so dostopni le avtom, ki imajo pogon na vsa štiri kolesa.

Poskakali smo iz avtov in se odpravili k reki, ki je imela takšno barvo, da je bilo nemogoče ugotoviti, ali v reki plavajo ribe ali pa še celo kaj večjega. Zato sem nemudoma vprašala: "Ali imate tukaj krokodile?" Tim je odgovoril: "Kje pa, tukaj jih ni, če jih želiš videti, bosta morala bolj na sever, v mesto Broom." Z odgovorom me ni čisto prepričal, zato sem dodala k prejšnjemu vprašanju: "Se še nikoli ni zgodilo, da bi kakšen krokodil zašel v te kraje?" "Ne skrbi, tukaj ni krokodilov, morda rečni raki, zagotovo pa je v reki nekaj rib, a nobenega krokodila. Pred osmimi leti je res zašel morski krokodil na obalo v Carnarvonu, kar pa je bilo enkratno in še to skoraj dvesto kilometrov stran od tu." Vedela sem, da se v reki ne bom kopala, sta pa Sarah in Rick s seboj pripeljala sup, na katerega sem se z veseljem podala in se nekaj časa po mirni reki vozila gor in dol.

Preden se je začelo mračiti, smo nabrali les za taborni ogenj, ko pa se je ta spremenil v žerjavico, smo začeli peči večerjo. Kot neštetokrat do takrat smo večer zaključili s pripovedmi ob ognju, prav tako kot sva si želela, in bil je zares lep zaključek najinega tritedenskega bivanja na ovčji farmi.

Naslednje jutro je Chris, preden sva vse stvari spakirala in odnesla v avto, preden sva stanovanje očistila in se od vseh poslovila, za naju še poklicala prijatelje in znance, ki bi morda imeli kakšno delo. Prav zares so prijatelji, ki so v Carnarvonu vodili hotel, iskali natakarico, zato me je priporočila, in delo sem, kot je rekla Chris, imela praktično v žepu. Tako sva se odpravila na pot do Carnarvona, kjer sva se takoj po prihodu ustavila v hotelu, da bi se predstavila. Navzoč je bil samo lastnik, ki pa me je prijazno sprejel in po kratkem klepetu dejal, da se mora pogovoriti z ženo, ampak da me bo naslednji dan poklical, da se vsi trije skupaj usedemo in pogovorimo.

Pustila sem mu avstralsko telefonsko številko in mu po elektronski pošti poslala svoj življenjepis. Z Johannesom sva nekaj uric nato preživela v mestecu, kjer sva se malce sprehodila po promenadi ob morju. Odšla sva v trgovino, Johannes namreč v tujih krajih strašno rad odkriva zanj neznane artikle v trgovini in na splošno mu je v veselje hoditi po nakupih. Ura je bila že popoldanska, ko sva se odločila, da je čas, da si poiščeva prenočišče. V avtu, v katerem imava posteljo, še nisva spala, tako da sva želela preizkusiti posteljo na štirih kolesih. Jaz sem želela v Caravan parku, Johannes pa je rekel, da bova našla parkirišče ob morju, saj se želi zbuditi s pogledom na morje, in da bova tam prenočila.

Z njegovim predlogom se niti najmanj nisem strinjala, saj je v Carnarvonu prepovedano spanje in kampiranje kar tako, nekje v mestu. Nekaj časa sva se pregovarjala glede tega, kje bova spala, in ker se mi ni več ljubilo in predvsem ker mi je rekel, da zaviram spontanost na najinem potovanju in da nisem odprta za dogodivščine, sem se vdala in peljala sva se proti parkirišču ob morju.

Seveda je bila na parkirišču postavljena velika tabla z napisom: No overnight camping, ampak Johannes se je odločil, da bova parkirala nekaj metrov stran od table in da ne bo hudega. Pričakala sva sončni zahod ob obali, kjer naju je od morja ločilo le nekaj metrov in bilo je zares lepo. Počasi sva zlezla v avto in med tem, ko je Johannes v pičlih petih minutah zaspal, jaz nikakor nisem mogla zaspati. Občutek, da počneva nekaj prepovedanega, mi ni dal miru in do pozne noči sem ostala budna, dokler me nisem proti jutru končno zaspala.

Bilo je še temno, ko je nekdo krepko potrkal na okno. Bil je lokalni ranger, ki naju je zbudil ob pol šestih zjutraj. "Vedela sem, kaj bo! Zdaj se pa kar sam zmeni!" sem utrujena in ne prav dobre volje zabrusila Johannesu. Johannes je stopil iz avta in rangerju dal vse podatke. Potem je prišel nazaj v avto in vprašala sem ga: "In? Kako si se zmenil?"

Johannes se je ‒ po njegovih besedah, iz katerih je bilo čutiti ponos ‒ tako dobro dogovoril, da naju je ranger oglobil s samo stotimi avstralskimi dolarji in ne z dvestotimi, kot bi dejanska kazen morala biti. "Bravo, to si pa res dobro storil, tako dobro, da si zaslužiš medaljo za neverjetno iznajdljivost in uspešnost." Kar malce priliznjeno se je nasmehnil in me vprašal, kaj si želim za zajtrk. Še vedno jezna, sem odvrnila: "Kavo." Vstala sem in se oblekla, saj je bilo zunaj sveže in po tem, ko sem se pretegnila in dobila kavo, je bil svet videti že boljši. Tako sva si ob šestih zjutraj, s pogledom na morje, namesto s službo v žepu začela pripravljati zajtrk s kaznijo v žepu. In jeza je počasi splahnela.

Po zajtrku sva se najprej peljala na občino, kjer sva plačala kazen, nato pa sva šla na sprehod na Whitlock Island, ki je povezan s kopnim in z mestom Carnarvon z nekdanjo tramvajsko progo, po kateri sva se sprehodila. Na otoku je postaja še ohranjena, a že dolga leta tukaj ne vozi več tramvaj. Otok ni poseljen, je pa priljubljen pri prebivalcih Carnarvona, ki gredo radi na sprehod na otok. In če je danes otok priljubljena izletniška točka, so se v preteklosti na otoku dogajale grozne stvari. Na otoku so namreč prisilno bivali ljudje aboriginskega rodu, ki so jih med letoma 1908 in 1919 pripeljali na otok pod pretvezo, da bodo pri njih zdravili venske bolezni, v resnici pa so na njih preizkušali zdravila. Nešteto družin je bilo tako na silo ločenih in velika večina "bolnikov", ki to nikoli niso bili, se ni več vrnila domov. Na uboge jetnike, njihovo usodo in na nečloveško ravnanje na otoku spominja velika spominska tabla.

Bilo je že popoldne, jaz pa še nisem prejela klica iz hotela, zato sva se odločila, da odideva tja na kavico in Johannes na pivo in da povprašam, kako in kaj. Kot prejšnji dan je bil za pultom v gostilni lastnik, s katerim sva se lepo pozdravila. Povedal mi je, da bo njegova žena kmalu prišla in da se veseli, da sem tukaj, saj se bomo tako lahko pogovorili. Čez približno pol ure je v hotel prišla lastnica, ki pa je čez približno dve minuti skorajda stekla nazaj proti avtu, iz katerega je maloprej stopila. Za njo je s presenečenim obrazom proti avtu pridrvel tudi lastnik, ki se je nato obrnil k nama in opravičujoče dejal: "Veliko dela ima in zelo se ji mudi." Začudena nad situacijo sem iskala Johannesov pogled, saj nisem točno vedela, kaj se je ravnokar zgodilo in čemu ves nemir. Lastnica pa je zelo hitro speljala s parkirišča, na katerem je lastnik še vedno stal, vidno preobremenjen. Približal se je najini mizi in še enkrat dejal: "Res ima veliko dela, jutri te pokličem."

Začudeno sem vprašala Johannesa: "Kaj pa je bilo to? Zakaj pa je ženska zbežala?" Po kratkem posvetu in ko sem ugotovila, da se je pripetilo nekaj čudnega in da si tega ne domišljam, sem odšla noter k lastniku in sem ga najprej vprašala, ali je vse v redu, in mu povedala, da ni nič hudega, če me ne mislita zaposliti, samo da naj mi povesta, da bom vedela pri čem sem.

Dejal je, da je vse v redu in da me bo naslednji dan zagotovo poklical. Klica po tem dogodku nisem več pričakovala in seveda me naslednji dan ni iz hotela poklical nihče. In še danes ne razumem, kaj se je takrat zgodilo, a je že moralo tako biti ...

Po dogodku v hotelu, skoraj neprespani noči in po tem, ko sva plačala kazen, je Johannes končno uvidel, da bova morala plačati za prenočišče v kampu. Tako sva se peljala proti kampu v Carnarvonu, plačala za eno noč in pripravila večerjo. Ob večerji sva se odločila, da naslednji dan izkoristiva za to, da si v Carnarvonu poiščeva službo in da se, če zaposlitve ne najdeva, odpeljeva še bolj proti severu. Zadovoljna z najinim dogovorom, sem po večerji hitro in brez skrbi, da bo kdo na vse zgodaj zjutraj potrkal na okno, mirno zaspala.