Kot vsa avstralska mesta, ki sva jih videla do zdaj, in tudi tista v Kaliforniji, v ZDA, ki sva jih obiskala, je tudi mesto Albany nekako razpotegnjeno v širino, stavbe pa ne presegajo dveh ali pa največ treh nadstropij. Mesto sva obiskala na nedeljo in po promenadi, ki vodi skozi središče mesta, so se vozili imetniki sveže opranih in zloščenih oldtajmerjev in pa avtomobili, ki jih tukaj imenujejo ute in so opremljeni za vožnjo po Outbacku. Takšnih avtomobilov do zdaj nisem videla nikjer drugje na svetu, vozijo jih pa "Bushies" (prebivalci oddaljenih farm), ki konec tedna pobegnejo s svojih farm v mesto. Velikokrat so dvosedežni avtomobili "opremljeni" z debelo anteno in zadaj s prostorom za tovor, na katerem pa se največkrat poleg tovora vozi še pes čuvaj.

V mestu Albany imajo že dolga leta na voljo javna stranišča in kopalnice, zgradili so jih za taksiste, ki so imeli glavno postajališče prav pred to stavbo in ki zaradi dolgih delovnih ur in nočnih izmen niso mogli domov, da bi se oprhali. Zato je še danes, čeprav v mestu nisva videla niti enega taksija, stavba s prhami in stranišči posvečena taksistom in je odprta tudi za javno uporabo. V kampu Cosy Corner niso imeli na voljo prh, zato sva zgrabila priložnost in še pred ogledom mesta Albany skočila pod prho. Tako se nama ni bilo treba samo zato, da bi se oprhala, peljati do plaže, priročno pa je bilo tudi to, da sva imela vse stvari v najinem domu na štirih kolesih.

Po prhanju sva se odpravila na ogled mesta. Hiše so grajene v kolonialnem slogu, poleg knjižnice imajo manjši park, ki spominja na prvotne prebivalce Avstralije in kjer je postavljen kip v spomin na avstralskega domorodca Mokareja. Mokare je bil član plemena Menang, ki v širšem smislu zaradi geografske lege in jezika, ki ga govorijo, spada pod Noongarje. Ti so živeli in so zakoniti lastniki zemlje, ki se razteza po jugozahodnem delu zvezne države Zahodna Avstralija. Spadajo med največja plemena aboriginov v vsej Avstraliji, govorijo štirinajst različnih jezikov in naseljujejo različne dele zahodne Avstralije. Člani plemena Menang še danes – kot njihovi predniki tisoče let prej – naseljujejo to regijo in mesto Albany.

Mesto Albany imenujejo Kinjarling, kar pomeni mesto dežja. Verjetno so mesto tako poimenovali, ker je tukaj že od nekdaj padlo veliko dežja. Pred dežjem in mrazom so zatočišče našli pod strehami koč, ki so bile grajene iz rastlin in naravnih materialov in ki so jih imenovali Mia Mia. Poletja in pomladi so pripadniki plemena Menang preživljali v Kinjarlingu, čez zimo pa so se premaknili v notranjost države stran od mrzlega vetra, ki je pihal z morja. Pozimi so nosili plašče, ki so jih imenovali buka in so jih izdelovali iz kengurujeve kože. Območje je bilo poleti in spomladi idealno za življenje, saj so imeli poleg lova veliko možnosti za nabiralništvo, ribarjenje ...

Menangi so v okoliških gozdovih, ob bregovih rek, jezer in ob morski obali utrdili poti, ki so v uporabi še danes. Slavna pohodniška pot Bibbulum Track in tudi pohodniška pot Munda Biddi Trail sta eni izmed takšnih poti, ki so jih aborigini uporabljali vsak dan ali pa pri daljših potovanjih po državi. Selili so se glede na letni čas in glede na to, kdaj in kje jim je narava nudila najboljše razmere za življenje. Ribarjenje je vsekakor bilo eno izmed glavnih virov preživetja, bili so zelo izkušeni v gradnji jezov in v izdelavi različnih pasti, s katerimi so lovili ribe.

Leta 1826 so se v Kinjarling naselili Britanci in mesto poimenovali Albany. Kinjarling in okolica pa sta bila takrat v posesti družine aborigina Mokareja, starešine plemena Menang. Ozemlje, ki so mu poleg Mokareja vladali še drugi starešine, med drugimi tudi starešina Wapere, starešina Perityat in Mokarejev brat Nakina, je obsegala približno 6000 km². V prvih letih, ko so Angleži prispeli in se naselili na Mokarejevo ozemlje, je bilo zaradi velike radovednosti z obeh strani kar nekaj izmenjav dobrin in interakcije med Britanci in člani plemena. Mokare je prišleke peljal naokrog, jim pokazal vse že utrjene poti in jim nudil pomoč in spremstvo tudi pri nadaljnjem odkrivanju in raziskovanju zemlje, ki je ležala bolj proti notranjosti države. Kmalu so Mokareju zaradi ponujene pomoči in prijaznosti nadeli ime "mož sprave".

Mokare in tudi njegov brat Nakina sta veliko časa preživela v družbi Alexandra Collieja, ki je bil takrat poslanec vlade v regiji, in ga tako seznanila z zelo veliko informacijami o plemenu in njihovi kulturi. Poslanec Collie je o svojih srečanjih in izkušnjah z Menangi pisal dnevnik, katerega izseki so bili pozneje objavljeni v časopisu Perth Gazette. Eden zadnjih zapisov je bil o smrti starešine Mokareja, ki je umrl leta 1931, ob njem pa je bil tudi Collie, saj sta bila z Mokarejem takrat že tesna prijatelja. Smrt je Collieja zelo prizadela. Štiri leta pozneje je umrl tudi sam, na njegovo željo pa so ga pokopali poleg prijatelja Mokareja za takratno mestno hišo. Prijatelja pa so čez nekaj let že ločili, ko so Colliejeve posmrtne ostanke premestili na pokopališče za padle vojake v mestu Albany. Žal medsebojna strpnost in prijateljstvo, ki sta ga zgradila Collie in Mokare, med Britanci in pripadniki plemena Menang po njuni smrti nista zdržala dolgo, in odnos med njimi se je začel krhati. Konflikti so se iz dneva v dan stopnjevali, neredki pa so se končali tudi s smrtjo. Tako so sčasoma Britanci pripadnike plemena Menang izrinili iz mesta in jih tako pravzaprav izrinili z njihove zemlje.

Ta zgodovinska zgodba se me je precej dotaknila, saj priča o tem, kako lahko z malo odprtosti, radovednosti ter medsebojno strpnostjo in spoštovanjem premostimo še tako velike kulturne razlike in tako omogočimo uspešno sobivanje. Namesto da bi Britanci in pleme Menang ohranili dobre odnose, ki bi omogočili nadaljnje mirno sobivanje in medsebojno učenje, so se raje prepirali, pretepali in med seboj pobijali. Zgodba o Mokareju in Collieju in o mestu Albany oz. Kinjarling bi lahko bila vzor drugim kolonistom in morda bi se zgodovina tako razpletla v korist človeštva, ne pa tako, kot se je za avtohtona ljudstva vsepovsod po svetu končalo. Žal je tako, da veliko ljudi ne želi razumeti drugega in drugačnega. Dolgo traja, da zgradimo odnos in medsebojno spoštovanje, ne traja pa prav dolgo, da odnos zaradi egoizma, občutka večvrednosti, pomanjkanja empatije in brezbrižnosti začne razpadati. Na svetu je za moj okus preveč brezbrižnosti, ki onemogoča razcvet mirnega sobivanja različnih kultur. Vsekakor pa ni vse tako črno, menim, da je veliko ljudi na svetu, ki na svoj način kulture povezujejo in prispevajo velik delež k razumevanju in sprejemanju drugačnega.

Ko tako listam po knjigah Alme Karlin, zadovoljna ugotovim, kako odprte glave in kako radovedna do drugih kultur je bila – in to že pred stotimi leti. Vsekakor pa ne gre spregledati, da je bila kljub radovednosti in želji po učenju o drugih kulturah pristranska in da je zahodni svet, torej belce, postavljala nad druge. Menim, da je bila kljub drugačnosti vseeno otrok svojega časa. A še danes je veliko ljudi, ki tako razmišljajo, kar je seveda grozno narobe.

Alma je velikokrat v svojih knjigah zelo iskreno podajala svoje poglede in občutke, kar se mi zdi prav, saj menim, da smo pri nekaterih zadevah danes čisto preveč politično korektni, kar ne prinese izboljšav v medkulturnih odnosih, ampak samo tihe zamere in nerešene konflikte, ki se tako samo stopnjujejo. A jasno: občutek večvrednosti je napačen. Zato je v odnosih, še posebej pa v medkulturnih odnosih, treba biti tankočuten in se zavedati, da čeprav smo vsi ljudje, le ljudje, nimamo enakih izkušenj, enake zgodovine, enake kulture in enakih navad. Zatorej moramo najti pravi ton in pa imeti voljo, da zgradimo dober odnos z drugo osebo, ne glede na to, od kod prihaja, kakšen jezik govori, v kaj veruje in kakšno barvo kože ima. Kar nas razlikuje, nas lahko povezuje, predvsem pa nas lahko nauči ogromno, ne samo o tuji kulturi, ampak tudi o nas samih.

V Alminih knjigah, v katerih je pisala o potovanju okoli sveta, nisem našla prav veliko informacij o avstralskih domorodcih. Kot mi je znano, se v času njenega bivanja v Avstraliji ni družila ali pa preživljala časa s člani kakega plemena, lahko pa si predstavljam, da je preučila zgodbe Dreamtima, saj se je navadno navduševala nad zgodbami in verstvom prvotnih prebivalcev države, ki jo je obiskala. Morda pa se bodo v prihodnje še kje našli kakšni njeni zapiski o aboriginskih plemenih in o zgodbah Dreamtima. Tega bi se vselej veselila, v še večje veselje pa bi mi bilo, če bi lahko v prihodnje brala o zgodbah, kot je zgodba o prijateljstvu med Mokarejem, starešino plemena Menang, in Colliejem, angleškim vladnim poslancem za mesto Albany. Le da bi bil izid v teh zgodbah o prijateljstvu med dvema različnima kulturama drugačen.