Po avtocesti v Avstraliji velja omejitev 110 km na uro, ker se je danilo in ker sva ob cesti videvala zastrašujoče število zbitih kengurujev, pa sva se peljala previdneje in počasi. Z Johannesom sva bila bolj redkobesedna, verjetno sva oba v mislih urejala in zaključevala dogodke in se pripravljala na novo. Tišino sta prekinila moj smeh in nato Johannesovo vprašanje, zakaj se smejim. In odgovorila sem mu, da zato ker sva oba mislila, da bova delala v kuhinji ladijskega obrata nekje v outbacku, pa sva potem le nekako ugotovila, da bova sicer delala v kuhinji, ampak na sheep station, torej na ovčji farmi, in ne na ship station, kot sem mislila po prvem telefonskem pogovoru z novo delodajalko Chris.

Ceste v Avstraliji so v primerjave z našimi prav dolgočasne. Večinoma se pelješ naravnost, ceste se zdijo manj vijugaste od naših avtocest in nasploh ni veliko ovinkanja ali prehitevanja, le kdaj pa kdaj se na cesti najde kakšen cestni vlak, ki ga je treba prehiteti, in na razdalji približno tristo kilometrov se ob cesti pojavi bencinska črpalka, ki jo ima Google Maps za mesto. Seveda si potem, ko se pelješ mimo, prav presenečen, ker ugotoviš, da je le gostišče ob cesti, kjer prodajajo nezdrave malice, sladice in bencin, včasih pa še nudijo prenočišče v karavan parku, torej v kampu za prikolice.

Čez nekaj ur vožnje in potem, ko sva že približno četrtič od začetka začela poslušati cede Dire Straitsov, sva se odločila za kratek postanek in za malico. Ustavila sva se na obcestnem parkirišču s klopmi in vzela iz avta skrinjo s posodami in malice. Želela sva si tudi skuhati kavico, saj sva s tem, ko sva kupila backpackerski avto, dobila zraven tudi staro in že obrabljeno opremo za kampiranje in posteljo v zadnjem delu avta. V trenutku, ko sva se usedla in je Johannes iz skrinje potegnil plinski kuhalnik, so naju napadle muhe, tiste ta res tečne, ki bogve zakaj imajo željo se usedati v oči in v usta. Po približno dveh minutah sva pred muhami dobesedno zbežala spet v avto, vrgla skrinjo na zadnje sedeže, zaprla vsa okna in bila srečna, da sva na "varnem".

Peljita se 750 kilometrov po avtocesti ...

Pomalicala sva nato kar v avtu in nadaljevala nekajurno pot do ovčje farme. Opis poti, ki nama ga je Chis poslala, je bil takšen: Peljita se približno 750 km po avtocesti in 1 km pred gostiščem v Wooramelu zavijta desno na peščeno cesto, nato vozita 50 km in prispela bosta k nam na ovčjo farmo. In res, po približno 750 km sva z avtoceste, potem ko sem približno trikrat monotono ponovila: "Zavijte desno, zavijte desno, zavijte desno," zavila desno na peščeno cesto.

Nasmejana zaradi mojega posnemanja glasu navigacijske naprave sva se ustavila, da bi na zemljevidu preverila, ali sva pravilno zavila. Kako smešno bi bilo, če bi se zavozila in izgubila, potem, ko sva se morala voziti samo ravno in enkrat zaviti. Če bi se to zgodilo, bi to verjetno ostala najina skrivnost ali pa dobra anekdota, ki bi jo pa verjetno šele po dveh ali treh kozarcih vina delila z družbo.

Počasi se je začelo mračiti, peščena pot je bila videti utrjena, naju je pa vseeno skrbelo, ali bo avto zdržal do cilja, saj je že precej star in ni bil redno servisiran in pa tudi ni imel pogona na štiri kolesa, ki ga takšen teren navadno zahteva. Bil je najboljše, kar sva si lahko v tistem trenutku privoščila, in kupila sva ga samo zato, da naju pripelje od a do b in morda še nazaj, potem pa sva rekla, da bova videla, kako naprej. In zdaj je bil čas, da sva živela s posledicami "življenja v trenutku", po motu: Najprej naredi, pozneje razmisli, in to na peščeni cesti, s staro kripo, po kateri vozi družina in pa redki obiskovalci približno enkrat na teden, in pa brez telefonskega sprejema. Po naravi sem bolj "ziheraška" in stvari morajo biti urejene in mi je, ko se moram ukvarjati s posledicami kakšnih norih odločitev, še toliko huje. Ampak tako to pač je na potovanjih, velikokrat ni možnosti za premislek, včasih pa druge možnosti niti ne obstajajo, zato vzameš v zakup tveganje in narediš, kar je najboljše v danem položaju.

Tiho, počasi, in brez telefonskega sprejema, v upanju, da prispeva na cilj, sva se peljala po peščeni poti, ki pa se je vmes spremenila v kamnito s koničastimi kamni. Johannes je nekajkrat po tiho rekel: "Jaz sem prestar za to ..." Vsakič, ko je to rekel, sem se zelo potrudila biti prepričljiva in njega, pa tudi sebe sem skušala prepričati, da je vse v redu in da bova kmalu prispela ...

Potem ko sva se peljala čez približno deset rešetk, ki preprečijo živini pobeg, nama je prečkalo pot nekaj koz in ob cesti sva videla kar nekaj pred nama odskakujočih kengurujev.

Prihod na farmo ovc

Naenkrat sva na desni zagledala najprej eno hišo, nato drugo in za hribom še veliko garažo, pred katero so bili postavljeni pesjaki s petimi psi, ki so seveda glasno začeli opozarjati na najin prihod. Peljala sva se do hiše št. 2, parkirala avto, odšla do terase in glasno pozdravila, v upanju, da bova tako priklicala Chris. In res, iz kuhinje je prišla Chris, naju pozdravila z močnim stiskom roke in naju peljala do hiše št. 1, kjer sva imela svoje stanovanje, v tej hiši pa je tudi bila velika kuhinja in Chrisina pisarna. Pred hišo je bila parkirana prikolica, v kateri je začasno živela mlada družina z dvema fantoma, tremi psi in pozneje se jim je pridružila še mlada ovčica. Podobno kot midva so tudi oni bili na potovanju okoli sveta, in ker je Rick našel začasno delo na Chrisini in Timovi farmi, so bili za nekaj tednov nastanjeni v prikolici pred "najino" hišo.

Po krajšem pogovoru o tem, kaj bova točno delala v kuhinji, in po vseh formalnostih naju je Chris povabila na večerjo. Potem ko sva se nastanila v stanovanje, preoblekla posteljnino in obesila mrežo proti mrčesu nad posteljo, ki sva jo kupila že v Peruju in je visela nad vsemi posteljami, v katerih sva na potovanju spala, sva odšla v Chrisino hišo na večerjo, kjer sva spoznala njenega moža Tima. Na večerji sva izvedela, da zemljišče farme meri več kot 300.000 hektarjev in da imata na njem približno 3.500 ovc, okoli 7.000 koz in le peščico krav, kot sta to poimenovala. Ko sem vprašala, koliko ta peščica šteje, sta odgovorila, da približno 500 glav živine. Odgovorila sem: "Aha, to je pa res samo peščica."

Poštar pride enkrat na teden

Še enkrat sem ugotovila, da v Avstraliji veljajo povsem drugačne dimenzije kot pa pri nas. Zelo me je tudi navdušilo, ko sta razložila, da niso priključeni na javno električno in vodovodno mrežo, ampak da se oskrbujejo sami, s solarnimi paneli, z generatorjem na bencin, ki priskoči na pomoč, kadar ni dovolj sonca, kar se zgodi, a bolj poredkoma, in da deževnico, ki jo shranjujejo v velike zbiralnike vode, uporabljajo kot pitno vodo, ki jo seveda pred užitjem pošljejo skozi poseben vodni filter. Internet sprejemajo kar prek lastnega satelita, ki si ga delijo še s tremi okoliškimi farmami. In če je Chris in njena družina problem dovoda elektrike in vode dobro in do okolja prijazno rešila, je z odvozom smeti popolnoma drugačna zgodba.

Ker živijo tako daleč vstran od mesta, k njim ne prihaja nihče, ki bi odvozil smeti, zato morajo skrbeti sami in so zadevo rešili precej neekološko, saj smeti kar sami zažigajo nekje na zemljišču. Do zdaj sva v kar nekaj državah lahko opazovala, kako so prebivalci odpadke pred hišo zažigali. Najprej sva to videla nekje na podeželju v Peruju, nato v Mehiki, v manjši vasi Huay-Pix, kjer so prebivalci kar na zelenici pred hišo imeli kupe vseh vrst smeti in od vsepovsod se je malce kadilo in v celi vasi je smrdelo po zažgani plastiki. Toliko bolj naju je presenetila ugotovitev, da tudi na japonskem podeželju, v okrožju Čiba, kjer sva preživela skoraj mesec dni, prebivalci vsako nedeljo obredno v sodih zažigajo svoje odpadke. Še zdaj se čudim temu, da v tako razviti državi, kot je Japonska, odvoz odpadkov na podeželju ni urejen. Sicer gre v Avstraliji za enkraten primer, ki sva ga spoznala, in kjer je farma res daleč vstran od urbanega sveta, pa moram reči, da bi se to dalo urediti, kajti: "Kjer je volja, je tudi pot." Takšen primer je poštar, ki k njim prihaja enkrat tedensko, ob petkih, in takrat prinese in odnaša vse pošiljke.

Ni skrivnost, da je vreme v Avstraliji ekstremno, in s posledicami se morajo boriti tudi na ovčji farmi. Lahko se npr. zgodi, če močno dežuje, da je naenkrat toliko vode na peščeni cesti, da cesta ni več prevozna in so lahko zato za nekaj dni odrezani od sveta. Če živiš tako daleč stran od mesta, se moraš kar dobro znajti in biti kolikor se le da samostojen in neodvisen, zato imajo vsi avti družine pogon na štiri kolesa in pa vgrajene voki-tokije.

Šolanje doma

Na večerji sva izvedela tudi, da imata dve hčeri, eno, ki obiskuje dekliški internat, t. i. boarding school v 800 km oddaljenemu Perthu, drugo hčer, ki živi v približno 200 km oddaljenem Carnarvonu, in da sta imela sina, ki pa se je žal pri petnajstih letih smrtno ponesrečil z motorjem in ker so ga na tako veliki posesti našli šele po nekaj urah, potem ko se je nesreča pripetila, je pomoč flying doctorja, se pravi zdravnika, ki v outback Avstralije prileti s helikopterjem, prišla prepozno.

Osnovno šolo so vsi otroci končali na farmi prek »School of the air«, to pomeni, da so se šolali doma, dobili so naloge po internetu in imeli nekaj uric skupnega pouka z učitelji in sošolci na dan, za druge ure pa so dobili snov in naloge, ki so se glede na starost otrok po težavnosti razlikovale, to so nato skupaj s pomočjo staršev predelali in rešili. Chris nama je povedala, da so velikokrat snov jemali in naloge reševali kar na terenu, medtem ko sta Tim in ona oskrbovala živino in urejala okolico njune farme. Velikokrat sta si izmislila igre, npr. da so otroci seštevali in odštevali število ovc na paši in tako tudi neposredno staršem pomagali pri delu. Enkrat na dva meseca pa so otroci, starši in učitelji priredili skupno kampiranje, kjer so se otroci lahko igrali, se družili in učili, takšna srečanja pa so navadno trajala tri dni. Kot učiteljica je bil zame takšen koncept šolanja nov in zelo zanimiv, dobro se mi zdi, kako so šolanje uredili za učence in učenke iz oddaljenih krajev in prav rada sem prisluhnila in povprašala po organizaciji in po takšnem sistemu šolanja, ki pa naj bi bil tudi zgled za organizacijo pouka za otroke v podeželskih krajih v številnih afriških državah.

V Avstraliji obstaja veliko zasebnih šol, ki jih morajo po ameriškem načinu starši dobro plačati, državne šole štejejo za bolj »slabe«, in tako ostanejo brez dobre izobrazbe otroci, katerih staršev si ne morejo privoščiti visoke šolnine zasebnih šol.

Prva backpackerja iz Slovenije

Veselilo me je, da sem lahko spoznala hčer, ki je v tem času, ko sva z Johnnesom bivala na farmi, imela šolske počitnice in je iz Pertha priletela na carnarvonsko letališče. Izvedela sem, da dijakinje in dijaki, ki se šolajo daleč zdoma, štirikrat na leto dobijo popolnoma subvencionirano pot, v tem primeru polet domov. Kot sem že omenila, njuna hči živi v dekliškem internatu in tudi obiskuje dekliško šolo in nisem mogla mimo tega, da je ne bi vprašala, kako se ji zdi, ker nima sošolcev. Odgovorila je, da je prav nič ne moti, da nima sošolcev, in da se dijaki lahko tako bolje skoncentrirajo na šolsko snov in da jim ne gre toliko drugih pubertetniških bedarij po glavi, kot pa je to v »mešanih« šolah. Povedala mi je, da imajo večkrat na leto dekliške in fantovske šole skupaj organizirane šolske zabave, in menila je, da je druženja takrat čisto dovolj. Na prvi pogled se mi je njena razlaga zdela popolnoma razumljiva, saj verjetno, če ne poznaš drugače, tudi ne pogrešaš drugega načina, sama pa sem vseeno skeptična do takšnega, zame nazadnjaškega koncepta ločevanja spolov v razredu in si tega sploh ne morem predstavljati, da ne bi v svojem razvoju, poleg sošolk, še v razredu imela sošolcev, od katerih sem se toliko stvari naučila.

Veselilo me je splošno zanimanje za Slovenijo, saj so na farmi že večkrat imeli zaposlene nemške backpackerje, nikoli pa še nekoga iz Slovenije. Veliko stvari sem jim poskušala o Sloveniji približati, razložiti, predstaviti, velikokrat sem jim tudi pokazala kakšne slike iz Slovenije in bili so popolnoma navdušeni nad našo deželo. Večer se je dokaj pozno končal, in sicer z napovedjo, da bo konec tedna na farmo prišla ekipa Maorov z Nove Zelandije, ki bo ostrigla kar največje mogoče število merinovk, ki jih bo Tim s pomočjo Ricka na posesti našel in tudi s pomočjo natreniranega ovčarja prignal v hlev. Zelo, zelo sem se veselila, da bova navzoča ravno v času, ko bodo strigli ovce, in komaj sem čakala, da bodo na farmo prispeli strižci ovc.