S partnerjem Johannesom, s katerim sta se našla v Berlinu, od septembra lani raziskujeta svet, rdeča nit njunega potovanja pa je obiskovanje krajev, v katerih se je pred stoletjem ustavila tudi Alma Karlin. Zala se je nad Karlinovo navdušila po ogledu razstave o njej v Pokrajinskem muzeju Celje. Njena zgodba jo je tako navdušila, da je o Almi napisala celo magistrsko nalogo, zdaj pa je odšla še po njenih poteh.

Zala, o Almi Karlin ste napisali celo magistrsko nalogo. Kaj pa Johannes, on je verjetno prej ni poznal? Je bil takoj "za stvar", ko ste mu predlagali, da bi se odpravila po njenih poteh?
Ne, Johannes za Almo prej ni nikoli slišal. Vedno znova sem mu pripovedovala o njej in o njenem potovanju z željo, da bi tudi sama nekoč odšla po njenih stopinjah okoli sveta. Prek spleta sem naročila staro, nemško verzijo knjige Samotno potovanje (Einsame Weltreise)in kup drugih, ki sem jih v nemškem jeziku našla, ogledala sva si razstavo o Alminem potovanju v Pokrajinskem muzeju Celje in tudi Johannes se je lahko navdušil nad Almo in njenimi dosežki. In tako so se razvile skupne sanje. Od začetka sva verjetno zares mislila, da bodo to ostale le sanje, oba sva imela dobro službo in skupno stanovanje, le "šparovec" za najino potovanje sva začela polniti.

Nekaj let pozneje sva bila v položaju ... Jaz v Bruslju, kjer se je moje stažiranje pri Evropski komisiji iztekalo, Johannes je bil takrat zaposlen kot freelancer v Berlinu, in nihče od naju ni želel nadaljevati kot sicer. Tako sva se po telefonu dogovorila za "sestanek", ki se je zgodil dva tedna po tem, ko sva si zadala, da vsak zase krepko razmisli, kaj in kako naprej. Potovanje da ali ne? Po dveh tednih je Johannes prišel k meni na obisk v Bruselj in padla je odločitev, da se podava na potovanje. Nemudoma sem kupila enosmerne letalske vozovnice za Peru, verjetno, da si ne bi premislila. In dva meseca pozneje sva pripotovala v Limo.

Alma Karlin se je podala na osemletno popotovanje okrog sveta. Vidva sta na poti od septembra lani. Koliko časa še načrtujeta, da bo trajalo vajino potovanje?
Ko sva odšla, sva razmišljala, da bova na poti leto in pol do dve leti. Oba imava nekaj let delovnih izkušenj, sva samozavestna in sposobna in zato sva razmišljala čisto pragmatično, da je to nekako čas, ki bi ga želela preživeti na potovanju in da bo tak odmor od rednega službovanja še sprejemljiv za prihodnje delodajalce ter da nama bodo izkušnje s potovanja štete v prid, ko bi se po potovanju vrnila v Evropo in začela iskati službo. Seveda sva tudi računala na to, da bova vmes na potovanju delala, zato odmor od vsakdanje službe ne bi bil niti tako dolg. Zdaj sva na poti že skoraj devet mesecev in tako kot midva praviva, je to polčas najinega potovanja. Nikoli pa ne veš, kam te življenje zanese, kje se odprejo možnosti in kje nato pristaneš. Lahko da bova prišla domov natanko tako, kot sva na začetku planirala, morda se zgodi, da se podava na pot domov že čez nekaj dni, morda pa podaljšava in se ustaliva nekje, kjer nama prej na pamet ne bi prišlo. Vse je torej odprto.

Alma je obiskala Severno in Južno Ameriko, Egipt, indijsko podcelino, jugovzhodno Azijo, Japonsko ter Avstralijo z Oceanijo. Kako natančno se držita njene poti - kje sta do zdaj bila in kam načrtujeta, da bosta šla iz Avstralije, kjer sta zdaj?
Do zdaj sva lahko kar dobro potovala po njenih stopinjah. Že preden sva odpotovala, pa nama je bilo jasno, da nekaterih držav ne bova obiskala zaradi nemirov in nedosegljivosti, in da bo najina pot od njene odstopala že samo zato, ker je ona potovala z ladjo, midva pa večinoma po kopnem. Cilj seveda je, da čim natančneje potujeva po njeni poti, želela sva tudi potovati z ladjo, a bi trajalo celotno potovanje predolgo in tudi cene za ladijski prevoz so izredno visoke, zato sva se odločila, da bova velike razdalje prepotovala z letalom, če pa je mogoče z javnimi lokalnimi prevozi potovati, pa sva se zmeraj za to tudi odločila. Lahko si predstavljate, da to največkrat ni najbolj udobno in da bi raje sedela v organiziranem shuttlu ali pa v izposojenem avtu, ampak tako prideš lažje v stik z domačini, dobiš boljši vpogled v njihovo vsakdanje življenje in privarčuješ kar nekaj denarja. Tudi naučiš se veliko, sploh glede tega, da zase izpogajaš najboljše pogoje in da, četudi ti je kdaj nelagodno (kar ti večinoma je), vprašaš, zahtevaš in greš do konca, saj je res tako, kot pravi pregovor: Kdor jezika špara, kruha strada. Kolikokrat so nama na primer dali sobo, ki je bila podobna bolj kakšnemu "stranišču" kot sobi, v kateri bi želel prenočiti, ali pa so nama pokazali fotografijo avtobusa in ko je prišel ta avtobus na postajo, seveda nikakor ni bil isti kot na fotografiji.

Do zdaj sva letela iz Nemčije v Peru, nato iz Kostarike v Gvatemalo, saj sva se želela izogniti Nikaragvi zaradi nemirov, nato iz San Francisca na Havaje, s Havajev na Japonsko in iz Japonske, s postankom v Singapurju, naprej v Avstralijo. Velikokrat sva si ogledala še kaj več, kot si je lahko Alma. Tako sva bila v Peruju na primer v Cuscu, na jezeru Titikaka, obiskala sva džunglo v Puerto Maldonadu. Ubrala sva drugačno pot kot Alma, ki je iz Kolumbije plula po Tihem oceanu do Paname, in sicer po karibskem morju z jadrnico od Cartagene do mesta Porto Belo. Do Japonske sva se bolj ali manj držala destinacij, ki jih je obiskala in še kakšno svojo dodala, z Japonske pa je Alma takrat potovala v Južno Korejo in čez Kitajsko navzdol proti Avstraliji, kjer je potovala po vzhodni obali. Midva pa sva iz Japonske z letalom letela čez Singapur, v Perth, v Avstralijo. Razlogov je več: pridobitev kitajskega vizuma je precej zapletena, imam working holiday vizum za Avstralijo, ki mi omogoča v Avstraliji živeti in delati eno leto, vsekakor pa se nama je že mudilo v Perth znova zaslužit denar za nadaljnje potovanje. Do zdaj sva obiskala Peru, Ekvador, Kolumbijo, Panamo, Kostariko, Gvatemalo, Mehiko, ZDA, Japonsko, Singapur in Avstralijo. Želiva si tudi obiskati vzhodni del Avstralije, kot je to storila Alma, in nato pot nadaljevati do Nove Zelandije in potem čez otoke (Fidži, Cookovi otoki, Salomonovi otoki ...) prispeti v Indonezijo. Izpustila sva Kitajsko in Južno Korejo, morda nama še uspe obiskati Tajvan, ampak vsekakor sva morala vrstni red držav, ki jih je Alma obiskala, najinemu potovanju prilagoditi in nekaj držav tudi izpustiti. Vedno se nama sproti pokaže, katera je najboljša pot za naju in kako natančno lahko potujeva po Alminih sledeh. Najverjetneje pa na najinem potovanju po poti Alme Karlin ne bova obiskala Pakistana, Eritreje, Somalije in Egipta in bova z obiskom Indije končala pot po njenih stopinjah.

Alma se je na svoji poti preživljala s priložnostnim delom ‒ poučevala je tuje jezike, pisala novinarske članke. Kako finančno zmoreta vidva ‒ imata toliko lastnih prihrankov ali tudi priložnostno delata? Kako uspešna sta pri tem, za kakšno delo sta že poprijela?
Vse potovanje si financirava sama, zato sva varčevala približno štiri leta. Zdaj v Avstraliji morava spet napolniti hranilnik, saj je po devetih mesecih potovanja že večina denarja porabljena. Vedno znova sem se na potovanju prijavila na delo kot učiteljica, dobila sem nekaj ponudb, vendar pa bi se morala zaposliti in vezati na določen kraj za vsaj leto dni, to pa ni bilo v skladu z najinimi načrti. Malce sva bila pod pritiskom zaradi avstralskega vizuma, saj sem morala zaradi njegove veljavnosti pripotovati pred oktobrom 2019.

Veseli me, da sva lahko pripravila predavanje o Almi in njenem potovanju v Peruju in na Japonskem, v državah, kjer se je Alma kar nekaj časa zadržala. Zelo sem si želela pisati članke o doživetem oziroma se javljati v medijih v kakršni koli obliki, mislim, da imam veliko povedati, vendar žal v Sloveniji za zdaj še ni bilo interesa. Moram reči, da me je to prizadelo, saj sem med drugim tudi v Celju predlagala, da bi se Celjanom z največjim veseljem javljala brez plačila, tako kot je to storila Alma, pa tudi takrat ni bilo pravega interesa. Projekt je zastavljen dvojezično, saj sva si zelo želela Almo, Celje in Slovenijo predstaviti v nemško govorečem prostoru. Sprašujem pa se, kako s takšnim projektom uspeti v tujini, če doma ni zanimanja in prave podpore? Nikoli pa ni prepozno, morda se še kaj razvije ...

Na Japonskem sva prvič opravljala delo prek spletnega portala workaway, v zameno pa sva dobila zastonj bivališče in prehrano. Delala sva v mestu Hirakataši v apartmajski hiši, kjer sva imela nalogo, da sva se pet dni v tednu, 2-3 ure na dan z rezidenti pogovarjala v angleščini. Po tem sva opravljala workaway v mestecu Ohara na podeželju Japonske, kjer sva pet do šest ur na dan vrtnarila in težko fizično delala, zdaj pa sva nastanjena v regiji vinogradov, imenovani Swan Valley, v bližini Pertha, kjer opravljava housesitting ‒ paziva na hišo, skrbiva za kokoši, mačke, psa in prodajava organsko pridelano vino.

Karlinova je v vsaki deželi skušala preživeti vsaj nekaj tednov, če že ne mesecev, da je lahko dodobra spoznala tamkajšnje ljudi in njihove navade. "Dolge ure sem se sprehajala po ulicah. Ko sem tako hodila, se mi je razkrila duša dežele. Ni bilo pomembno le videti, pomembno je bilo vzdušje," je zapisala v enem svojih potopisov. Katero državo ali prebivalce sta vidva do zdaj najbolj začutila, kje sta se počutila najbolj "domače"? Zakaj?

Najdlje sva se zadržala v Peruju, kar dva meseca, in mislim, da sva to državo spoznala najbolje od vseh držav na najinem potovanju do zdaj. Tudi midva se najraje sprehajava in tako raziskujeva, je pa res, da večina držav, ki sva jih obiskala, ni prav pešcem prijazna ‒ sploh pa ne Peru. Na to državo naju vežejo lepi spomini in zares enkratne dogodivščine, ampak ne bi rekla, da sva se tam počutila domače. Življenje je težko, že samo, če pomislimo na višinske razlike v tej deželi, ljudje se bolj kot ne držijo zase, so sicer prijazni ‒ razen babic na tržnicah, t. i. mercadih, ki so bile največkrat do naju nesramne in so naju po vrhu še hotele ogoljufati, ampak naj jim bo.

Najbolj nama iz Peruja ostaja v spominu obisk in prenočitev pri družini na otoku Amantani na jezeru Titikaka. Tam sva se res dobro počutila, in čeprav so živeli zelo skromno ‒ hiša ni imela ogrevanja, omejen dostop do električne energije, ni imela tekoče vode, kar pomeni, da ni bilo tuša in da je bilo stranišče na štrbunk ‒ so naju zelo toplo in prisrčno sprejeli v njihovem domu in v njihovi skupnosti.

Zelo nama je bilo všeč v mestu Antigua v Gvatemali, od koder sva se odpravila na izlet in se povzpela na neaktivni vulkan Acatenango, zato da sva lahko od zelo blizu opazovala še aktivni vulkan El Fuego. Zelo sva bila navdušena nad Kostariko, kjer sva se zadržala samo približno en teden in si ogledala dva nacionalna parka v okolici vasi Manzanillo, bilo pa je nepozabno, saj je narava prekrasna, plaže so prelepe, ljudje so sproščeni in odprti, videla sva toliko različnih živali, ki prosto živijo v teh parkih, in po vrhu sva še po naključju srečala nekdanjega kolega iz Berlinske šole in njegovo ženo, tako da smo se prav dobro lahko družili nekaj dni, preden sva midva odpotovala naprej proti severu. Prav domače se nisva zares počutila nikjer, saj zato potrebujeva svoje domače ljudi, in tudi do zdaj še nisva našla mesta, kjer bi si zares lahko predstavljala svojo prihodnost.

Kako preživljata dneve na poti? Si podobno kot Alma vse vtise, občutja, razmišljanja, srečanja z ljudmi podrobno zapisujeta, morda dokumentirata s fotoaparatom? Je tudi vajina želja, da bi ob vrnitvi napisala knjigo o potovanju?

Alma je bila zelo zelo vestna in organizirana glede tega, verjetno ji je tudi pomagalo, daje redno pisala članke o potovanju. Midva si tudi zapisujeva doživeto, vendar imava še kar nekaj materiala, ki nama ga še ni uspelo zapisati in bi morala biti vsekakor bolj zavzeta. Ugotovila pa sem, da je včasih prav dobro, da nekaj časa mine od nekega dogodka, preden ga zapišem, saj z neko razdaljo lažje povezujem med dogodki in jih lahko tako tudi bolje opišem. Pomagava si tudi s fotografijami in videoposnetki in tako kar precej dokumentirava dogodke. Pred potovanjem sva si vsekakor zadala, da napiševa knjigo in narediva kratek filmček o svojem potovanju in k temu še vedno stremiva. Upam, da nama uspe.

Alma je s seboj na potovanje vzela kovček s prtljago in pisalni stroj znamke Erika, ki je postal njen zvesti spremljevalec na vseh popotovanjih. Kako težka je vajina prtljaga, kateri je najbolj nepogrešljiv kos v njej?

Midva imava s seboj vsak svoj veliki in mali nahrbtnik, kar pa je za Almo takrat bila njena Erika, pa je za naju Johannesov fotoaparat, zunanji disk, prenosni računalnik in moj mobilni telefon. Najini nahrbtniki so težki približno 20 kilogramov, dobro je, da imava dva manjša s seboj, ki ju vedno vzameva na izlete, medtem ko velike pustiva v hostlih. V nahrbtnikih ni kaj veliko prostora, tako da če se zares ne morava upreti in si kakšno zadevo kupiva, jo nato tudi s pošto pošljeva domov. Med pomembnejše stvari, ki jih imava s seboj, štejeva Almine knjige, vsekakor telefon, saj lahko tako kjer koli sva, uporabljava GPS, si rezervirava prenočišče in sva v stiku z domačimi in s svetom. Johannes pravi, da bi lahko polovico stvari iz nahrbtnika pustil doma, ker jih preprosto ne uporablja, jaz pa nisem tako minimalistična kot on, zame je na primer izredno pomembno, da imam s seboj športne copate za tek. Je pa res, da ugotoviš, kako malo stvari dejansko potrebuješ za življenje.

Sorodna novica Sama okrog sveta – življenjska pot Alme M. Karlin

Alma je potovanje začela v Peruju, kjer so jo moški nadlegovali in se je skušali polastiti, zato jih je imenovala kar "dvonožci". Vam, Zala, je v tem pogledu zagotovo lažje, ker potujete v paru, pa vendar ‒ ste tudi vi imeli že kakšno tovrstno negativno izkušnjo?
Ne, nisem imela takšne izkušnje in zelo sem hvaležna, da ne. Vsekakor bi rekla, da mi je lažje, ker je Johannes zraven mene in da se verjetno marsikatera negativna situacija v tej smeri niti ne razvije. Srečala pa sva izredno veliko žensk, ki so potovale same, in vedno sem jih povprašala o takšnih izkušnjah. Do zdaj so še vse ženske, s katerimi sva se pogovarjala, odgovorile, da niso imele slabih izkušenj. Pred potovanjem sem opravila pri bratrancu Robertu Liscu, ki je izjemen poznavalec borilnih veščin, strnjen tečaj samoobrambe in mislim, da bi obisk takšnega tečaja koristil vsakomur, četudi ne namerava oditi na takšno potovanje, že samo zaradi tega, da se naučiš opazovati okolico, poslušati svoj notranji glas in prepoznati situacijo, ki bi se lahko razvila v negativno izkušnjo.

Potovala sva po državah, ki ne veljajo za zares varne, upoštevala sva pravila, da ponoči ali po temi nisva hodila okoli, vedno sva pazila na drug drugega in na najine stvari, kar tudi sicer počneva, ko sva v Evropi, tako da nama do zdaj še nikoli ni nič zmanjkalo ali se kaj hudega pripetilo. Do zdaj sva doživela le dve situaciji, v katerih se nisva najbolj varno počutila oziroma ki bi ju odsvetovala vsakomur. Šla sva na ogled mesta Cali in tam tudi prenočila, saj sva nekje prebrala, da je to mesto res vredno obiskati. Mesto salse, ki že zdavnaj ni več mesto, kjer vladajo mamila, karteli in kriminal. Najina izkušnja pa je bila rahlo drugačna. V mestu so imeli verjetno največji nakupovalni center, ki sem ga kadar koli obiskala, tam je bilo vse kot iz škatlice, družine so se sprehajale kot pri nas v soboto v mestnih jedrih, varnostniki pa so bili oboroženi s šibrovkami. Vsepovsod drugje, še posebej pa v četrti, kjer sva imela hotel, pa so okrog hodili džankiji, ki so sredi belega dne kadili crack na ulici ... V upanju, da čim prej zapustiva to mesto, sva se zvečer odpravila na nočni avtobus, ki naju je peljal od Calija do mesta Medellin. Ne samo, da je naš voznik vozil, kot da ima vreče krompirja za potnike, vso noč smo se vozili v konvoju z drugimi avtobusi in nekajkrat so avtobus ustavili ‒ prvič policija, drugič vojska, tretjič pa neuniformirana skupina.

Karlinova je na svoji poti presegla vse mogoče meje ‒ meje telesnih omejitev, meje svojega spola, meje družbenega sloja, ki mu je pripadala, meje svoje skonstruirane nacionalne identitete, meje fizičnih razdalj, presegla je tudi meje duha časa, so zapisali v Slovenskem etnografskem muzeju. Katere od naštetih mej vidva na svoji poti najbolj občutita, katere so najtežje premagljive?
Mislim, da tak dosežek, kot ga je dosegla Alma pred stotimi leti, danes niti ni več mogoč, saj teh mej, ki jih je ona vsekakor v tistem času presegla, danes v odprti in razviti družbi ni (ali pa naj ne bi več obstajale). Vsekakor pa zame v tem smislu nikoli ni bilo omejitev, mislim, da je to predvsem posledica vzgoje mojih staršev, ki mi v smislu, kaj zmorem in česa ne, nikoli nista postavljala mej in sta me venomer spodbujala in mi z neutrudno podporo vedno sporočala, da je prav vse mogoče doseči. In prav imata! Kadar pozabim, da je prav vse mogoče in že skoraj zaključim pri sebi, se obrnem na svojo starejšo sestro, ki me na to kar hitro spomni in prepriča in zares sem ji hvaležna za to.

Glede telesnih omejitev je pa tako, da je danes prav zares neprimerno lažje potovati kot takrat, ko se je Alma v podpalubju ladje tretjega razreda tako grozno mučila. Razdalje so z letalskim prometom seveda postale krajše, usedeš se na letalo in si v desetih urah ali še prej na drugi celini. Alma je takrat potrebovala tri tedne z ladjo za takšno razdaljo. Danes si lahko z enim klikom najameš sobo, kupiš vozovnico za prevoz in imaš zdravstveno zavarovanje, ki ti omogoča obisk zdravnika po vsem svetu.

Vaju kaj straši misel, da se bosta morala "nekoč" vrniti domov in nadaljevati svoje rutinirano življenje? Se bosta vrnila v Berlin, morda v Slovenijo?
Ne, misel, da se bova nekoč vrnila domov, naju napolni z radostjo, saj to pomeni, da bova v bližini družine in prijateljev. Želiva si le, da bo to potovanje trajalo tako dolgo, da se bova naučila vse, kar se na tem potovanju morava naučiti. Upava, da ne bova prisiljena potovanja predčasno končati na primer iz zdravstvenih razlogov in da bova potovanje izpeljala do konca, saj si tudi uspešno želiva končati najin projekt, Project Alma Karlin.

Johannes je zelo navdušen nad Slovenijo in si zelo želi, da bi si po končanem potovanju ustvarila gnezdo doma, tudi sama bi si to želela, saj mislim, da je pri nas kakovost življenja zares visoka. Sem pa skeptična, ko pomislim na to, ali bi sploh imela možnost dobiti službo. Postavlja se tudi vprašanje, kakšno, da bi oba lahko bila zadovoljna. Berlin je noro mesto, veliko se dogaja, možnosti so neomejene, je pa po drugi strani življenje tam surovo, tempo je hiter, razdalje po mestu so daljše in večje ... Želiva si torej nekaj vmes, verjetno je zdaj še prehitro, da se odločiva, ko bova bližje prihodu domov, pa bova najverjetneje imela načrt in vedela, kako, kaj in kje.

Sta se na potovanju popolnoma "izklopila" od sveta ‒ medijev, družbenih omrežij, novic iz domovine, stikov z domačimi ‒ ali s pridom uporabljata vse koristi novih tehnologij, s pomočjo katerih je ves svet dostopen le z dotikom na zaslon telefona in prek telefona tudi iščeta nove zanimive kraje, prenočišča, lokale ...?
Ne nisva se odklopila od sveta in prav zares s pridom uporabljava nove tehnologije. Verjetno zdaj še več visiva na družbenih omrežjih kot prej, zato ker za svoj projekt urejava blog, Facebookovo stran, Instagram, YouTube in v ta namen tudi veliko raziskujeva. Že samo zaradi organizacije celotnega potovanja prebijeva veliko časa na spletu, da izbrskava vse potrebne informacije o državi, kraju, prenočiščih, prevozih itd. Novice iz Evrope tudi redno spremljava, jaz morda bolj kot Johannes, saj se zelo zanimam za družbeno in politično dogajanje v Nemčiji, Sloveniji in po vsej Evropi.