Ledolomilec, prvotno poimenovan Svjatogor po ruskem mitološkem bojevniku, je prvič zaplul februarja 1917 in od tedaj (razen krajšega vmesnega obdobja, ko so ga prenavljali) vode ni zapustil. Gre za najbolj znani ruski (oz. sovjetski) ledolomilec, o katerem je bilo napisanih več kot 60 knjig, o njegovih potovanjih je bil posnet dokumentarni film, njegova podoba pa je krasila tudi ruske kovance in znamke.

Le po nekaj letih so ga preimenovali
Gradnja skoraj stometrskega ledolomilca se je začela januarja 1916, oktobra istega leta je ladja priplula v Artični ocean in se tam pridružila Carski mornarici, uradno pa so jo v uporabo predali februarja oz. marca 1917. Med prvo svetovno vojno so jo sicer zasegli Britanci in jo nato dve leti uporabljali pretežno za iskanje min v Belem morju, a so jo leta 1921 Rusi v okviru anglo-sovjetskega trgovinskega sporazuma dobili nazaj in jo preimenovali - novo (in zadnje) ime je ladja dobila po boljševiškem politiku in inženirju, ki je sodeloval pri pogajanjih, Leonidu Krasinu. Ta je namreč le malo pred vrnitvijo ladje pod sovjetsko zastavo umrl.

Krasin je nato desetletja utiral pot predvsem vojaškim ladjam, raziskoval Arktični ocean (leta 1933 je prvi dosegel severno obalo Nove Zemlje) ali reševal plovila, ki so tam ostala zamrznjena v ledu.

Na pomoč odpravi Umberta Nobila
Prva večja reševalna akcija omenjenega ledolomilca je potekala leta 1928, ko je v otočju Spitsbergi (Svalbad), približno na pol poti med Norveško in Severnim polom, strmoglavila polrigidna zračna ladja Italia, ki jo je upravljal znani italijanski raziskovalec Umberto Nobile. Zrakoplov se je konec maja vračal z uspešne odprave na severni pol, ko je naletel na nevihto in trčil v ledeno gmoto. Od 16 članov posadke jih je 10 ob trku gondole z ledom popadalo na tla - eden je umrl ob padcu, drugi pa so bili poškodovani -, šest pa jih je zrakoplov za vedno odnesel v višave. Po več neuspešnih poskusih reševanja in radioklicih na pomoč je julija le stekla mednarodna reševalna akcija pod vodstvom ledolomilca Krasin, ki je Nobila in še šest drugih preživelih ter več ekip, ki so se posadki Italie odpravili na pomoč, a se tudi sami znašli v težavah, rešil iz ledenega objema.

Reševanje parnika Čeljuskin
Nekaj let pozneje, leta 1934, je ledolomilec znova priskočil na pomoč - tokrat parniku Čeljuskin, ki se je na začetku avgusta 1933 podal na tvegano pot po Severni morski poti od Murmanska na skrajno severozahodnem delu današnje Rusije do Vladivostoka na severovzhodu. Cilj odprave je bilo ugotoviti, ali bi lahko ladja tako pot opravila brez pomoči ledolomilca in brez postankov. Pa se je zalomilo in Čeljuskin je obtičal v ledu, nato pa več mesecev skupaj z ledeno gmoto plaval po Arktičnem oceanu, dokler ni vanj februarja 1934 v Čukotskem morju trčila ledena gora. Parnik je potonil, 111 članom posadke, na čelu z Vladimirjem Voroninom, ki mu je nekaj let prej uspelo brez prezimovanja ali postanka prepluti celotno Severno morsko pot (le da je takrat upravljal ledolomilec), pa se je uspelo rešiti na ledeno ploskev, kjer so jih aprila tudi s pomočjo Krasina našli in odpeljali nazaj domov. Potopljeni parnik so na dnu Čukotskega morja našli šele leta 2006.

Med drugo svetovno vojno na dveletno krožno potovanje
Velikansko vlogo je imel Krasin tudi med drugo svetovno vojno, ko je deloval kot utiralec poti in spremljevalec zavezniškim ladijskih konvojem, ki so oskrbovali sibirska pristanišča s svežimi zalogami orožja in drugih dobrin. Več kot dve leti pa je trajalo njegovo legendarno krožno potovanje sredi vojne vihre: iz Vladivostoka se je prek Beringovega preliva do Bremertona v ameriški zvezni državi Washington odpravil leta 1941, nato plul na jug, do Panamskega prekopa, kjer je vplul v Atlantski ocean, nato spet na sever do Nove Škotske in od tam do Reykjavika na Islandiji, kjer ga je čakal konvoj 20 zavezniških ladij, ki jih je moral pospremiti do Murmanska. Na poti od tam pa do Vladivostoka se je Krasin še nekajkrat "ustavil" in pomagal utirati pot ladjam po Belem in Karskem morju, tako da je nazaj v Vladivostok prispel šele leta 1943.

Po drugi svetovni vojni je ladja do leta 1950 opravljala različne misije na ruskem skrajnem severu, nato pa za šest let postala del flote Ladjarske družbe Murmansk. Takrat je postalo jasno, da je čas za pododobitev, zato so jo poslali v Vzhodno Nemčijo, kjer so jo temeljito prenovili, tako da je lahko med letoma 1959 in 1972 znova opravljala svoje temeljno poslanstvo - utirala pot in spremljala ladje po Severni pomorski poti. Od 1972 do 1989 pa jo je uporabljajo ministrstvo za geologijo pri raziskovanju geoloških značilnosti Arktike.

Danes plavajoči muzej
Leta 1992 se je Krasin končno upokojil in postal plavajoči muzej - danes je privezan na reki Nevi v St. Peterburgu ob obali otoka Vasiljevski, kjer ga vsako leto obišče na tisoče radovednežev. Vodeni ogled (v ruskem jeziku razen za vnaprej napovedane organizirane skupine) obiskovalca najprej seznani z obsežno zgodovino Krasina in ga popelje v čase, ko so ladje upravljali s precej preprostejšimi navigacijskimi napravami kot danes.

Reševanju odprave Umberta Nobila in Krasinovi vlogi v drugi svetovni vojni sta posvečeni obširni razstavi fotoutrinkov in časopisnih poročil tistega obdobja, dobrih 15 minut slabo uro trajajočega ogleda pa je namenjenih ogledu dokumentarnega filma o največjih Krasinovih podvigih.

Od kapitanovih prostorov do poveljniškega mostu
Ogled ledolomilca se sicer začne s pogledom v zgodovino, nadaljuje z ogledom kapitanovih prostorov (vključno z njegovo kabino in edino zasebno "kopalnico" na krovu) in poveljniškega mostu. Čeprav je bila ladja vmes obnovljena, so jo za potrebe razstave opremili tako, kot je bila videti v prvih letih Krasinove plovbe - vključno s starim krmilom in navigacijskimi napravami. Ogled, ki odraslega stane 300 rubljev (dobrih šest evrov), še dodatnih 100 (dva evra) pa je treba odšteti za fotografiranje, se sklene na palubi, ob zvonu in izvirnem sidru.

Če vas zanima, kako je Krasin videti danes, pa vam ne uspe priti do St. Peterburga, se lahko po njegovem krovu sprehodite virtualno.