Podzemne železnice so se leta 1863 domislili v Londonu. Prvi železniški predor so sicer 13 let predtem izkopali na Long Islandu v New Yorku, London pa je tisto mesto, ki se je ponašalo s prvim železniškim omrežjem, ki je teklo pod zemljo in imelo več postaj. Ta novost se je izkazala za tako učinkovito in priročno - že v prvem letu delovanja je t. i. Metropolitan Line uporabilo 11,8 milijona potnikov, takrat pa je London štel okoli 3,2 milijona prebivalcev -, da so jo kmalu začela posnemati druga evropska in ameriška mesta.

Londonska podzemna železnica je ob odprtju vzbujala različne občutke. Še tik pred začetkom njenega delovanja je časnik The Times celotno idejo obsodil kot "žalitev zdrave človeške pameti". Vzdušje je nihalo med skepso in navdušenjem ob tovrstnem tehničnem dosežku. Kmalu pa je zmagala praktičnost, piše nemška tiskovna agencija dpa.

V vagonih železnice so skupaj sedeli ljudje vseh slojev, še posebej pa je bila priljubljena pri delavcih. Odprla jim je namreč možnost, da zapustijo ozka in revna bivališča v londonskem prenatrpanem središču in se preselijo v večja stanovanja in hiše z vrtovi v predmestja. Mesto se je hitro širilo na območja, kjer so bile nekoč le vasi.

Prve linije niso bile speljane tako globoko pod zemljo kot danes. Gradili so jih tako, da so najprej izkopali jarek in ga nato zazidali. Zaradi tega je bilo na stotine ljudi prisiljenih zapustiti svoje domove. Proti koncu 19. stoletja so nato začeli predore kopati pod zemljo in s tem odprli veliko širše možnosti širitvi mreže linij.

Milijarde za obnovo najstarejšega metroja
Znamenita londonska podzemna železnica, bolj znana pod imenom tube, je poleg tega, da je najstarejša, s svojo mrežo tirov tudi druga najdaljša na svetu (skupna dolžina tirov znaša več kot 400 kilometrov) in se še naprej širi - trenutno je v gradnji nova podzemna linija Crossrail, katere odprtje načrtujejo leta 2018.

Londonski podzemni železnici, ki na leto prepelje več kot milijardo potnikov, se že dodobra pozna pečat časa. Njeno visoko starost je mogoče opaziti na vsakem koraku, tako na področju varnosti, zmogljivosti kot udobja. Vhodi in izhodi so veliko preozki, peroni pretesni. Le nekaj postaj je opremljenih z varnostnimi vrati, ki bi preprečila padec na tire. Do leta 2006 so bile tekoče stopnice še vedno lesene.

Za 'plus' ji lahko štejemo to, da je povezana z drugimi prevoznimi sredstvi v britanski prestolnici, kot je na primer Docklands Light Railway (DLR), železnico brez voznika, ki pelje po površju.

Vlada je do leta 2036 za ureditev železnice namenila 16 milijard evrov, od katerih je bilo porabljenih že šest milijard.